Sodba II Ips 879/2006

Jedro

Avtor ima izključno pravico prve objave glasbenega dela in izključno pravico uporabe glasbenega dela v netelesni obliki, to je javna, priobčitev dela z javnim izvajanjem. Objava pomeni, da je avtorsko delo postalo dostopno javnosti, to je, da ga je večje število oseb čutno zaznalo. Prva živa izvedba glasbenega dela pomeni njegovo objavo. Zato prva izvedba ne pomeni, da je glasbeno delo v izvajalskem smislu že objavljeno. Šele po prvi objavi (živi izvedbi) postane avtorsko glasbeno delo že objavljeno in šele nato sme kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic uveljavljati tako imenovane male pravice iz 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP.

Tudi ob nenatančnem pravilniku oziroma tarifi uporabnik ne more uporabljati avtorskih pravic brezplačno. Tarifa se smiselno uporabi tako, da se ugotovi honorar, ki po višini ustreza običajnemu plačilu za javno uporabo glasbenih del.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi pritožba tožeče stranke in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje ter vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 179,42 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo plačilo avtorskih honorarjev tožeči stranki v znesku 1,327.200 SIT (sedaj 5.538,31 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Gre za plačilo avtorskih honorarjev za javno priobčitev neodrskih glasbenih del na prireditvah B., ki jih je 22.6.2000 in 21.6.2001 organizirala tožena stranka. Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 64.266,48 SIT (sedaj 268,18 EUR), to je avtorskega honorarja za javno izvajanje glasbenih del na A. dne 25.11.2000 v organizaciji tožene stranke. Poleg tega je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo zneska 70.114,80 SIT (sedaj 292,58 EUR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in naložilo toženi stranki še plačilo zneska 64.266,48 SIT (sedaj 268,18 EUR) z obrestmi, ki predstavlja avtorski honorar za A. Skupaj znaša po drugostopenjski sodbi obveznost tožene stranke 1,391.466,48 SIT (sedaj 5.806,49 EUR) z obrestmi in stroški.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v celoti ter zanika pravilnost stališča pritožbenega sodišča glede prvič objavljenih glasbenih del ter negira utemeljenost uporabe pravilnika tožeče stranke za prireditvi B. Bistvena trditev revizije je, da pravilnik ni dovolj precizen in ne predvideva takih prireditev, kot je B. Pravilnik je bil interpretiran arbitrarno, zato je edina možnost, da se avtorska dela uporabijo brezplačno.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

V tej zadevi gre za plačilo avtorskih honorarjev za živo izvajanje neodrskih glasbenih del. Tožeča stranka je organizacija avtorjev, ki je pooblaščena za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, tožena stranka pa je kot organizator glasbenih prireditev uporabnik navedenih pravic. Pravna podlaga za vse navedeno je v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS št. 21/95 do 43/2004).

Za prireditev A. festival je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je imela tekmovalni značaj in da so se na njej izvajala le nova, še neobjavljena zabavnoglasbena dela. Šlo je za javno izvajanje avtorskih del, ki spada v materialno avtorsko pravico uporabe avtorskega dela v netelesni obliki oziroma javne priobčitve avtorskega dela (1. točka drugega odstavka 22. člena ZASP). Pravica javnega izvajanja je pravica, ki upravičuje avtorja do ustreznega avtorskega honorarja.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 64.266,48 SIT zavrnilo z utemeljitvijo, da je kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic dopustno samo glede že objavljenih avtorskih del (prvi odstavek 147. člena ZASP), na A. festivalu pa je šlo za premierno izvajanje neobjavljenih glasbenih del, zaradi česar tožeča stranka v tem primeru ni upravičena do kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. Drugostopenjsko sodišče pa se je postavilo na drugačno stališče, da gre za uveljavljanje tako imenovanih malih pravic iz 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP, ki jih lahko uveljavlja samo kolektivna organizacija, ne pa avtor sam. ZASP pozna le kategoriji objavljenih in neobjavljenih avtorskih del, medtem ko ne pozna kategorije prvič objavljenih avtorskih del. Ločevati je potrebno med objavo avtorskega dela in prvo izvedbo avtorskega dela. Za objavo glasbenega avtorskega dela ni potrebno, da je delo obenem tudi javno izvedeno s strani izvajalca, temveč zadošča, da je delo z avtorjevim soglasjem dostopno javnosti. Pritožbeno sodišče zaključuje svoje naziranje s pojasnilom, da je omemba "že objavljenih" avtorskih del v prvem odstavku 147. člena ZASP zapisana izključno z namenom, da od kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic izključi neobjavljena avtorska dela, ki še niso dostopna javnosti, medtem ko je delo, ki se že izvaja, pa čeprav prvič, že objavljeno.

Revizijsko sodišče v zvezi s prireditvijo A. festival pritrjuje razlogom revizije in prvostopenjskemu sodišču ter ocenjuje razloge drugostopenjske sodbe kot materialnopravno zmotne. Bistveno je namreč, da kolektivne organizacije lahko uveljavljajo avtorske pravice samo za že objavljena avtorska dela (prvi odstavek 147. člena ZASP) in sicer samo za neizključni prenos pravic za uporabo avtorskih del (146. člen ZASP). Pravica prve objave pa je izključna pravica avtorja (17. člen ZASP). Po 22 in 26. členu ZASP ima avtor izključno pravico do uporabe dela v netelesni obliki, to je do javne priobčitve dela, ki vključuje pravico javnega izvajanja, ko se glasbeno delo priobči javnosti z živo izvedbo. Avtor torej izključno odloči o prvi objavi, po 3. členu ZASP pa objava pomeni, da je avtorsko delo postalo dostopno javnosti, to je, da ga je večje število oseb čutno zaznalo. To bo z realizacijo ene od materialnih pravic v telesni obliki (reproduciranje, distribuiranje) ali v netelesni obliki (javno izvajanje, javno prenašanje). V zvezi s pravico javnega izvajanja je objava avtorskega glasbenega dela priobčitev javnosti z živo izvedbo. Pri živem izvajanju glasbe sta torej objava in izvedba isto in ne nekaj različnega, kot meni pritožbeno sodišče. Zato prva izvedba ne pomeni, da je glasbeno avtorsko delo v izvajalskem smislu že objavljeno. Izključno pravico dovoliti prvo objavo glasbenega dela v živi izvedbi ima avtor (26. člen ZASP), šele po prvi objavi (živi izvedbi) postane glasbeno avtorsko delo objavljeno in je mogoč neizključen prenos pravic za uporabo dela (74. in 146. člen ZASP). Ker torej ob prvi javni izvedbi neodrskih glasbenih del tako delo še ni objavljeno avtorsko delo in zanj še niso dane neizključne pravice uporabe, ne gre za pravico kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic iz 147. člena ZASP. V primeru festivala z premierno izvedbo zabavnoglasbenih del torej tožeča stranka ni upravičena namesto avtorjev uveljavljati materialnih avtorskih pravic in je v tem delu (glede zneska 64.266,48 SIT - sedaj 268,18 EUR) tožbeni zahtevek neutemeljen. Odločitev sodišča druge stopnje je v tem delu materialnopravno zmotna, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi 383. člena ZPP in 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se zavrne tudi pritožba tožeče stranke in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Posledično vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede dveh prireditev B. ni sporno, da je tožeča stranka legitimirana uveljavljati avtorske pravice za javno priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice) iz 1. točke prvega odstavka 147. člena ZASP. V tem delu revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišč druge in prve stopnje o utemeljenosti zahtevkov za plačilo avtorskih pravic v skupnem znesku 1,327.200 SIT (sedaj 5.538,31 EUR). Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so, da je bila tožena stranka organizator obeh prireditev, ki sta imeli po 35.000 do 40.000 obiskovalcev. Čeprav je bil vstop na prireditvi prost, sta bili organizirani z namenom dobička. Šlo je za glasbeno prireditev z gostinskimi storitvami, to je za množični prireditvi, ki sta imeli veliko podobnost z veselico. Tožena stranka nasprotuje uvrstitvi prireditev po tarifi tožene stranke med veselice ter plačilu avtorskih honorarjev po tej tarifni številki, češ da Pravilnik SAZAS ni precizen in v tarifi prireditev, kakršni sta bili obravnavani, ni predvidena. Revizijsko sodišče navedenim trditvam revizije ne pritrjuje, predvsem pa poudarja zmotnost stališča o brezplačni uporabi tujih avtorskih pravic zaradi morebitne nenatančnosti tarife. Sodna praksa je namreč na stališču, da uporabnik ne more uporabljati avtorskih pravic brezplačno tudi ob nenatančnem pravilniku (sklep VS RS opr. št. II Ips 679/2003) in da imajo avtorji oziroma kolektivne organizacije za uporabo tuje avtorske pravice pravico terjati nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del (sodba VS RS opr. št. II Ips 742/2005). Iz avtorske pravice izvirajo izključna premoženjska upravičenja, to je materialne avtorske pravice, ki zagotavljajo vsakemu avtorju avtorski honorar ali nadomestilo v skladu z običajnimi merili za določeno vrsto del (15. in 81. člen ZASP). Že po samem zakonu zato avtorjem pripada honorar za javno izvajanje njihovih glasbenih del. Ko gre za takoimenovane male pravice, so po 153. členu ZASP kolektivne organizacije pooblaščene za sprejem splošne tarife za uporabo avtorskih del, kakršen je tudi Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS št. 29/98 in 25/2005). Pravilnik vsebuje tarifo za javno priobčitev glasbenih del. Pravilnik je prestal ustavni preizkus (odločba US št. U-I-149/98), v zadevi št. U-I-165/03 pa je bil razveljavljen za to zadevo nerelevanten del tarife. Zato očitki tožene stranke proti pravilniku niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne proti uporabi tarife, ki v tem primeru izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč o veliki podobnosti med prireditvama B. in veselico ter uporabi 2. točke II-B. tarife za izračun avtorskih honorarjev. Ne gre za arbitrarnost, temveč za uporabo tistih določb tarife, ki omogočajo ugotovitev višine običajnega plačila za javno uporabo glasbenih del. Pretirana je zahteva revizije o podrobnejši tarifi, saj v tarifo ni nikoli mogoče zajeti vseh različnih vrst javnih prireditev in je zato dopustna smiselna uporaba določb pravilnika oziroma tarife, kot v obravnavanem primeru. Pri tem so kriteriji za višino honorarja določeni v tarifi, ki je splošno priznana in veljavna, konkretni honorarji pa so izračunani skladno z določbami tarife. Zato je neutemeljen revizijski očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju o višini honorarjev za uporabo avtorskih glasbenih del, ki jih mora plačati tožena stranka tožeči za prireditvi B. V tem delu neutemeljeno revizijo tožene stranke je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je v reviziji delno uspela in sicer z zneskom 64.266,48 SIT (sedaj 268,18 EUR). Potrebni stroški tožene stranke za to odločitev znašajo 179,42 EUR. Te stroške je odmerilo revizijsko sodišče v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 304/2008
• VSL sodba II Cp 3583/2012
• VSL sodba II Cp 2389/2011