Sodba II Ips 80/2009

Jedro

Kolo oziroma vožnja s kolesom ne predstavlja nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Zgolj udeležba kolesarjev v prometu in uporaba cestišča ne predstavlja večje škodne nevarnosti za okolico. Ker kolo ni motorno vozilo, odgovornosti obeh udeleženk prometne nesreče ni mogoče presojati po krivdnem načelu niti na podlagi 178. člena ZOR. Objektivna odgovornost drugotoženke izvira iz povečane škodne nevarnosti, ki jo motorno vozilo predstavlja za druge. Pri njeni presoji zato ni pomembna nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja drugotoženke. Ta bi se lahko odgovornosti razbremenila le iz razlogov, navedenih v 177. členu ZOR.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici 6.100,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da morata toženki povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo pritožbama toženk in prvostopenjsko sodbo spremenilo v izreku o zamudnih obrestih in pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo. Odločilo je, da toženki sami nosita svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka drugotoženka vložila "predlog za dopustitev revizije". Ker je bila prvostopenjska sodba izdana pred 1. 10. 2008, je revizijsko sodišče v skladu z dosedanjimi predpisi ravnalo z njim kot z revizijo (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008 v zvezi s 367. do 383. členi Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). V reviziji drugotoženka trdi, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, vendar je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe ZOR o njeni odgovornosti in o pravični denarni odškodnini. Sodba pritožbenega sodišča nima jasnih razlogov o temelju zahtevka in o tem, ali je drugotoženka resnično "ruknila" tožnico. Izvedenca sta zgolj dopustila to možnost. ZVCP obravnava kolesarja kot udeleženca v prometu, ki mora biti psihofizično sposoben. Ker tudi kolesar uporablja za vožnjo del cestišča, ga je treba šteti za enakovrednega udeleženca v prometu, stališče sodišč o objektivni odgovornosti drugotoženke kot imetnice nevarne stvari pa je zato zmotno. Ta odgovarja krivdno, tožnica pa je tista, ki mora dokazati njeno protipravno ravnanje. Šele ko bi tožnica dokazala škodo in vzročno zvezo, bi morala drugotoženka dokazati, da ni kriva. Trdi še, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisodilo previsoko odškodnino in da se ni opredelilo do sodne prakse, na katero se je sklicevala v pritožbi. Ker napadena sodba ne ponudi vrednotenja ugotovljene škode glede na podobne primere, niti ne kvalifikacije škode glede na njeno intenzivnost, je v tem delu neobrazložena, izrek pa nerazumljiv. Opozarja, da sta sodišči brez pravne podlage in kljub zaključku, da je tožnica sama prispevala k dolgotrajnosti postopka, prisodili višjo odškodnino tudi zaradi dolgotrajnosti postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče dopusti revizijo in da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija nedopustno izpodbija zaključek nižjih sodišč, da je drugotoženka v prometni nesreči 3. 5. 1990 zaradi pretesnega prehitevanja tožnico oplazila, tako da je med njenim avtomobilom in tožnico, ki se je tedaj peljala na kolesu, prišlo do stika. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče pa je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

7. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato revizija neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je dovolj izčrpno obrazložilo svojo odločitev o temelju in o višini tožničinega zahtevka, tako da je njegovo sodbo mogoče preizkusiti.

8. Sodišči sta pravilno presodili, da je odgovornost drugotoženke objektivna, saj je ob nezgodi kot voznica osebnega avtomobila upravljala z nevarno stvarjo (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 174. člena ZOR). Na drugi strani pa kolo oziroma vožnja s kolesom ne predstavlja nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Zgolj udeležba kolesarjev v prometu in uporaba cestišča ne predstavlja večje škodne nevarnosti za okolico. Ker kolo ni motorno vozilo, odgovornosti obeh udeleženk prometne nesreče ni mogoče presojati po krivdnem načelu niti na podlagi 178. člena ZOR. Objektivna odgovornost drugotoženke izvira iz povečane škodne nevarnosti, ki jo motorno vozilo predstavlja za druge. Pri njeni presoji zato ni pomembna nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja drugotoženke. Ta bi se lahko odgovornosti razbremenila le iz razlogov, navedenih v 177. členu ZOR. Ker nobenega od teh ni izkazala, je tožnici odgovorna za vso nastalo škodo. Poleg tega pa ne gre spregledati, da sta sodišči ugotovili protipravnost njenega ravnanja, saj je s pretesnim prehitevanjem tožnice kršila cestnoprometne predpise.

9. Pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo sta nižji sodišči ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

10. Tožnica je zaradi padca s kolesa v obravnavni prometni nesreči utrpela udarnino hrbtenice z odrgninami v predelu levega komolca, leve podlahti in hrbtišča leve roke. Podrobnejši dejanski obseg vseh oblik njene nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do deseti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sta ji sodišči prisodili 5.000,00 EUR odškodnine, za strah pa 1.100,00 EUR odškodnine. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta zavrnili, ker sta ugotovili, da obravnavana poškodba pri tožnici ni pustila trajnih posledic. Prisojeni znesek 6.100,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7 takratnih povprečnih neto plač in sodi v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode (prim. II Ips 282/99, II Ips 421/99, II Ips 43/2002). Revizija se sklicuje le na zadeve, v katerih je bila odškodnina prisojena na spodnji meji tega okvirja, zato s temi revizijskimi trditvami ne more uspeti. Tudi brez upoštevanja trajanja tega pravdnega postopka predstavlja prisojeni znesek pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo znižanje.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 701/2006
• Sodba II Ips 566/2006
• Sodba II Ips 316/2006