Sodba II Ips 560/2006

Jedro

Sam predmet najema je premalo za identifikacijo listine, ki predstavlja najemno pogodbo. Toliko kot predmet (in datum sklenitve, česar tožeča stranka tudi ni navedla) identificirata najemno pogodbo stranki. Če tožeča stranka ne navede, s kom in kdaj naj bi bila pogodba sploh sklenjena, potem tudi sklep ob predložitvi take (ne dovolj opredeljene) listine ne bi imel smisla. Od stranke namreč ni mogoče zahtevati, naj predloži listino, če se obenem ne pove, katero konkretno listino mora predložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da morata toženki tožeči stranki plačati 16.137.145 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2001. Tožečo stranko je zavezalo, da mora toženkama povrniti 458.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženki nepremičnin, ki so vpisane pod vl. št. 898 k.o. ..., nista oddali v najem (ker sta 4.7.1997 vsaka svojo solastninsko četrtino prodali in izročili kupki, ki je takoj nastopila posest).

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je bil njen predlog, naj sodišče toženkama naloži predložitev najemnih pogodb, premalo konkretiziran. Po njenem, je bil predlog dovolj konkreten, saj se je nanašal na ˝najemne pogodbe za prostore v stavbi ... v Ljubljani ter pripadajočo garažo˝.

Zmotno je tudi stališče, da je za odločitev bistveno, ali sta toženki solastnici nepremičnine. Lastništvo namreč ni predpostavka najemne pogodbe. Nepremičnine lahko odda v najem tudi tisti, ki ni njihov lastnik. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni bilo ugotovljeno odločilno dejstvo: ali sta toženki (ne glede na lastništvo) oddajali nepremičnine v najem in od tega prejemali korist.

Revident še meni, da tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o stroških postopka, ni obrazložen (oziroma ni obrazložen tako, da bi bilo ta del sodbe mogoče preizkusiti).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Ker na pravilno uporabo procesnega prava ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), se je revizijsko sodišče omejilo le na obravnavo obrazložene kritike postopka. Revizijski očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, revident utemeljuje zgolj s tem, da je bil dokazni predlog, naj sodišče toženkama naloži predložitev najemnih pogodb, dovolj konkretiziran.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je tak dokazni predlog presplošen. Sam predmet najema je vsekakor premalo za identifikacijo listine, ki predstavlja najemno pogodbo. Toliko kot predmet (in datum sklenitve, česar tožeča stranka tudi ni navedla) identificirata najemno pogodbo stranki. Če tožeča stranka ne navede, s kom in kdaj naj bi bila pogodba sploh sklenjena, potem tudi sklep o predložitvi take (ne dovolj opredeljene) listine ne bi imel smisla. Od stranke namreč ni mogoče zahtevati, naj predloži listino, če se obenem ne pove, katero konkretno listino mora predložiti. Sodišče tudi nima preiskovalnih pooblastil, zlasti ne takih, da bi lahko izvajalo informativne dokaze (na podlagi katerih bi stranka ugotovila pravno ali dokazno pomembna dejstva, ki jih do takrat še ni navajala). Predvsem pa je bil predlog, naj sodišče toženkam naloži predložitev najemnih pogodb, nesmiselen, ker se je sodišče prepričalo, da tožnici nepremičnin sploh nista oddali v najem.

Zato je neutemeljen tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga revident vidi v tem, da je bila za sodišče (prve in druge stopnje) ˝pomembna predvsem ugotovitev, da sta toženi stranki obravnavano nepremičnino odsvojili˝. Revizija ima sicer prav, ko pravi, da je odločilnega pomena vprašanje, ˝ali je tožena stranka ne glede na lastništvo oddajala prostore v najem in od tega prejemala korist˝. Res je tudi, da lastništvo predmeta najema samo po sebi ni pogoj za veljavnost najemne pogodbe, zlasti ne za pridobivanje koristi od oddajanja v najem. Vendar če ni najemne pogodbe (oddaje v najem) tudi ni najemnine. In tega odločilnega dejstva tožeča stranka ni dokazala. To, da sta toženki solastninsko pravico prodali, zato ni pravno, pač pa dokazno pomembno dejstvo, na podlagi katerega sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili ugotovitev, da toženki nepremičnine nista oddajali v najem. To miselno pot ilustrira pritožbeno sodišče, ko pravi: ˝In kako naj bi toženki celotno sporno nepremičnino oddajali v najem po 4.7.1997, če od takrat dalje še svoje polovice nista imeli več v posesti, tožeča stranka natančneje ne pojasni˝. S tem, ko tožeča stranka ni dokazala, da bi toženki nepremičnine oddali v najem in se (delno na račun tožeče stranke) okoriščali z najemnino, obogatitveni zahtevek ni utemeljen (prim. 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.).

Trditev, s katerimi revident graja odločitev o stroških postopka, revizijsko sodišče ni obravnavalo. Ker to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega po ustaljeni sodni praksi ni dovoljena (prim. sklep VS RS III Ips 47/2000 z dne 16.9.2002, sodba in sklep III Ips 49/2004 z dne 16.3.2005, II Ips 420/97 z dne 24.9.1998 in številne druge).

Ker je tako revizija neutemeljena, je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 307/2006
• Sodba II Ips 301/2006
• VSM Sodba I Cpg 51/2019