<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 307/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.307.2006
Evidenčna številka:VS0011551
Datum odločbe:11.09.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 5220/2005
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - uporaba glasbenih del - plačilo avtorskega honorarja - dokazovanje - zaslišanje priče - opredeljenost dokaznega predloga

Jedro

Toženec je v spornem obdobju uporabljal avtorske pravice subjektov, ki jih zastopa tožnik, v svojo korist, za katero je dolžan plačati nadomestilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik od toženca na podlagi izdanih neplačanih računov zahteva plačilo nadomestila za uporabo glasbenih del iz svojega repertoarja za obdobje od 1.6.2001 do 30.9.2002.

Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 21.7.2003, opr. št. I 2003/01762 (za znesek 87.318,00 SIT s pripadki), ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 148.440,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je toženec revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) , saj sta se v nasprotju z vsebino listine oprli na prijavnico z dne 4.11.2003 in drugo listinsko dokumentacijo, ki se ne nanaša na sporno obdobje. Poleg tega se nižji sodišči sklicujeta na izpoved priče B. o le treh domnevnih obiskih v toženčevem lokalu, ko naj bi tam slišal glasbo, na podlagi katere zaključita, da je toženec predvajal glasbo kar v celotnem spornem obdobju. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj ne verjame tožencu, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenih trditev o neverodostojnosti priče B. ter prijavnic in zapisnikov o kontroli, datiranih pred letom 2003. Razlogi nižjih sodišč o očitku (ne)pravilnosti višine zahtevka in uporabe tarife so nejasni. Tudi dejanska ugotovitev, da je toženec prejel sporne račune, je zmotna. Iz tega razloga zamudne obresti tožniku ne pripadajo od izstavitve računov, temveč šele od vložitve predloga za izvršbo. Toženec nadalje navaja, da je res spregledal, da je pravilen naslov priče J. C. 38, vendar le iz razloga, ker te priče prej ni uspel dobiti oziroma izvedeti njenega pravega naslova. Obe sodišči sta predlog za njeno zaslišanje napačno šteli za umaknjen, čeprav ZPP takšne posledice ne določa, s čimer sta tožencu odvzeli pravico do izjavljanja v postopku. Prav tako sta obe sodišči prezrli, da so vse listine, ki jih je tožnik priložil svoji vlogi z dne 1.4.2005, predložene prepozno, in sicer že po prvem naroku za glavno obravnavo, v obravnavani zadevi pa gre tako ali tako za spor majhne vrednosti, ko stranke lahko predlagajo dokaze le v vlogah. Na ta procesni očitek toženca je prvič odgovarjalo sodišče druge stopnje, ki je tako samo ugotavljalo dejstva, o katerih sodba sodišča prve stopnje molči; na nekatere pritožbene navedbe pa je drugostopenjsko sodišče odgovorilo pomanjkljivo in nejasno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijska graja dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (da je toženec v svojem lokalu predvajal glasbo v celotnem obravnavanem obdobju in da je prejel sporne račune) je zato neupoštevna.

Poudariti je nadalje treba, da sodbi sodišč prve in druge stopnje celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na toženčeve (drugačne) navedbe in ugovore, ki so odločilnega pomena. Ni res, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj ne verjame tožencu; nasprotno, prvostopenjska sodba vsebuje o tem izčrpno argumentacijo (glej šesto stran obrazložitve). Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neverodostojnosti priče B. ter o napačni oceni prijavnic in zapisnikov o kontroli, datiranih pred letom 2003 (glej drugi odstavek na četrti strani izpodbijane sodbe). Tudi zatrjevanega nasprotja med listinami, na katere opozarja revident, in njihovo vsebino ni; svojega zaključka, da je toženec v svojem lokalu predvajal glasbo v celotnem spornem obdobju, nižji sodišči namreč nista oprli na prijavnico z dne 4.11.2003 oziroma druge listine, ki se ne nanašajo na sporno obdobje. V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

V obravnavani zadevi ne gre za spor majhne vrednosti (primerjaj 444. člen ZPP), kot povsem zgrešeno navaja revident, vse relevantne listine so bile predložene pravočasno (1.4.2005), to je pred prvim narokom za glavno obravnavo 13.4.2005 (primerjaj 286. člen ZPP). Tožencu velja pojasniti, da je o stališču sodišča do navedbe oziroma ugovora stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev. Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je izvedlo in upoštevalo (tudi) dokaze, v zvezi s katerimi je toženec uveljavljal prekluzijo, jasno opredelilo do tega njegovega (procesnega) ugovora (da ga ne sprejema). Drugostopenjsko sodišče pa je pritožbeno grajo v tej smeri zavrnilo z izrecno (in pravilno) obrazložitvijo o tem, zakaj ti dokazi niso bili predloženi prepozno.

Eden izmed upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče je (tudi) nepopolnost oziroma nepravilnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. V dokaznem predlogu za zaslišanje priče J., podanem na naroku 13.4.2005, je toženec navedel, da gre za T. J., C. 40, R. Po neuspešnem poskusu vročitve vabila (iz toženčevi pritožbi priložene fotokopije osebne izkaznice omenjene priče, na katero se sklicuje revident, izhaja, da gre za N. J., C. 38, R.) je prvostopenjsko sodišče pozvalo toženca, naj sporoči pravilen naslov te priče, vendar se slednji na to ni odzval. Iz tega razloga dokaza z zaslišanjem omenjene priče ni bilo mogoče izvesti, pri čemer nerodna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je štelo, da je ta dokazni predlog umaknjen, ni bistvena.

Toženec je v spornem obdobju uporabljal avtorske pravice subjektov, ki jih zastopa tožnik, v svojo korist, za katero je dolžan plačati nadomestilo(1) (po takrat veljavnem Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del; Ur. l. RS, št. 29/98 in naslednji ), in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov (katere je toženec po neizpodbojnih ugotovitvah nižjih sodišč prejel). Nasprotno revizijsko stališče je neutemeljeno.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---Op. št. (1): Podlago za uveljavljano terjatev predstavljajo določila 21. člena, prvega odstavka 81. člena in prvega odstavka 160. člena v obravnavanem času veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in naslednji - ZASP) ter določbe o neupravičeni pridobitvi (zlasti 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji - ZOR; oziroma 198. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ).


Zveza:

ZASP člen 21, 81, 160.ZPP člen 229.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMDQ0