Sodba in sklep II Ips 356/2006

Jedro

Razmerje matere, ki odklanja sodelovanje z izvedenci v postopku in ki kljub izdani začasni odredbi o stikih in v zvezi z njo izdani kazenski obsodilni sodbi že štiri leta onemogoča stike med otrokom in očetom, nedvomno vpliva na izraženo otrokovo željo. Otrokova izjava, tudi če je sedaj izraz njegove dejanske volje, ne more prevladati pri odločitvi o zaupanju varstva in vzgoje materi, če taka odločitev ni v skladu s koristmi otroka. Lastna ocena sodišč, da nekatere materine nenegativne lastnosti (še) ne vplivajo na primernost njene vzgoje, je pomanjkljiva, ker ne upošteva pomena dolgoročnega vpliva. V nadaljevanju postopka bo zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov razvezanih zakoncev, zaradi ugotavljanja vpliva dosedanjega postopka in zaradi ugotavljanja otrokovih koristi poseben kompleksen pristop strokovnjakov. Morebitno materino nadaljnje odklanjanje sodelovanja in onemogočanje stikov bosta zahtevala presojo o odvzemu varstva in vzgoje že v trem postopku, če bodo izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz 6. odstavka 106. člena ZZZDR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi sodba prve stopnje razveljavi v izrekih v prvem, drugem in petem odstavku ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno razsodilo, da se hčerka pravdnih strank dne 29.10.1994 rojena A. zaupa v vzgojo in varstvo materi (prvi odstavek izreka), očetu naložilo plačevanje preživnine zanjo v mesečnem znesku 40.000 SIT od 14.8.2003 dalje (drugi odstavek izreka), uredilo osebne stike med očetom in otrokom pri Centru za socialno delo v ... (tretji odstavek), očetu naložilo, da za obdobje desetih mesecev pred doseženo polnoletnostjo sina P. plača po 40.000 SIT mesečne preživnine (četrti odstavek) ter še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (peti odstavek izreka).

Sodišče druge stopnje tokrat tožnikovo pritožbo zavrnilo, zavrnilo je tudi toženkino pritožbo proti odločitvi v pravdnih stroških in zato v celoti potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta presodili, da kljub nekaterim negativnim toženkinim lastnostim, ki lahko slabo vplivajo na otrokov razvoj in kljub drugačnemu mnenju izvedenca druge okoliščine v tej zadevi narekujejo drugačno odločitev. Gre predvsem za ugotovitve centra za socialno delo, izjavo same hčerke A., izpovedi njenega brata in razredničarke. Na podlagi tega sodišči ugotavljata otrokovo odtujenost od očeta zaradi štiriletnega izostanka stikov, ki jih je onemogočala mati, nespoštovanje očeta, dobro počutje otroka pri materi in izrecno željo ostati skupaj pri materi in bratu. Zato sta sodišči presodili, da bodo A. koristi najbolj zagotovljene pri materi.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo sodbo obeh sodišč z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizija opozarja na razloge prvega razveljavitvenega pritožbenega sklepa v tej zadevi, naj se ugotovi psihična zrelost in sposobnost hčerke pravdnih strank, njeno razumevanje pomena postopka in pomena posledic odločitve, o čemer naj se zasliši izvedenec psiholog, opravi dopolnitev izvedenskega mnenja ali določi drugega izvedenca itd. V ponovljenem postopku pa je prvostopenjsko sodišče odločilo v nasprotju z mnenji izvedencev in se samo ukvarjalo s strokovnimi vprašanji. Poleg tega ni izkoristilo pooblastila iz 408. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je treba po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno za zavarovanje pravic in interesov otrok. Opustilo je ugotavljanje, ali je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve ter o tej okoliščini izvedenca ni zaslišalo kljub napotilom razveljavitvenega sklepa. V nadaljevanju revizija opozarja, da je pritožbeno sodišče napačno povzelo mnenje centra za socialno delo kot pozitivno za potrditev izpodbijane prvostopenjske sodbe. Poleg tega je spregledalo, da je v času pritožbenega odločanja obsodilna kazenska sodba proti toženki že postala pravnomočna, kar pomeni, da je storila kaznivo dejanje zlonamernega onemogočanja uresničevanja izvršljive odločbe v zvezi s stiki. Taka obsodilna kazenska sodba je pomembna pravna okoliščina, po kateri je v smislu 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1) treba zaupati otroka v varstvo in vzgojo drugemu roditelju, ki bo stike omogočal in tako kompleksno varoval otroke koristi. Sodišče je zaradi nezaupanja v izvedenska mnenja in pomanjkljivo postopanje v zvezi z vključevanjem izvedencev pri zaslišanju otrok odločilo na podlagi laično izvedenih dokazov in sprejelo odločitev v nasprotju s 5.a členom ZZZDR. Na koncu revizija meni, da je nepravilno ugotovljen čas zapadlosti terjatve preživninskih obveznosti (za sina) glede na dejstvo, da je tožnik dejansko v ta namen plačal preko 500.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Glavno vodilo pri odločanju o tem, kateremu od staršev se ob razvezi zakonske zveze zaupa v varstvo in vzgojo otroka, je tako po ZZZDR in ZPP kot po mednarodnih konvencijah otrokova korist. Pri njenem ugotavljanju je zato treba primerjati primernost in enakovrednost vzgoje, ki sta jo starša sposobna nuditi otroku glede na svoje osebnostne lastnosti in druge sposobnosti, upoštevati pa tudi voljo otroka, če jo je otrok glede na stopnjo svoje zrelosti sposoben svobodno izraziti in tudi razumeti pomen svoje odločitve. Volja ni svobodna, kadar je, upoštevaje tudi otrokovo starost, izražena pod vplivom pritiskov ali manipulacije katerega od staršev ali druge bližnje osebe. Samostojna opredelitev razsodnega otroka je odločilnega pomena za nadaljnji razvoj njegove osebnosti. Znanstvena psihološka spoznanja pri tem poudarjajo tudi redne stike z drugim roditeljem, s katerim otrok ne živi več skupaj, kot pomemben pozitiven prispevek za zdrav in skladen osebnostni razvoj otroka.

V obravnavani zadevi sta sodišči kljub ugotovljenemu toženkinemu ravnanju v tem postopku, izkazanemu vplivu na otroka in izkazanemu onemogočanju stikov, ki so bili določeni s pravnomočno začasno odredbo, ter kljub drugačnemu izvedenskemu mnenju presodili, da pretehtajo druge okoliščine. Med njimi sta poudarili poročila centra za socialno delo, otrokovo željo, izpoved brata ter razredničarke. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da so utemeljeni procesni očitki obema sodiščema v zvezi s poročili centra za socialno delo. Nobeno od številnih poročil ni bilo tako, da bi utemeljevalo izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje njihove vsebine pri presoji otrokove koristi ni omenilo, pač pa se je nanje le sklicevalo. Tožnik je v pritožbi opozarjal na dejansko vsebino poročil in v zvezi s tem očital procesno kršitev, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. Ker tožnik pri teh trditvah vztraja tudi v reviziji, revizijsko sodišče ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče kljub vsebinskemu pritožbenemu uveljavljanju ni odgovorilo in je zato samo storilo enako procesno kršitev, saj ni odgovorilo na pomemben pritožbeni razlog. Ko je prvostopenjsko sodišče kot eno od prevladujočih okoliščin za drugačno odločitev navedlo poročila, je prezrlo, da nobeno od njih ne vsebuje mnenja o zaupanju varstva in vzgoje materi. Vsa se ukvarjajo predvsem s težavami, ki jih je imel center pri številnih poskusih za navezovanje stikov otroka z očetom. Ti poskusi so bili tudi po izdaji začasne odredbe neuspešni prav zaradi toženkinega odklanjanja in nesodelovanja. Razlogi o poročilih kot enemu od odločilnih dejstev so torej pomanjkljivi oziroma nejasni.

Po mnenju revizijskega sodišča revizija tudi utemeljeno opozarja na izostalo ali vsaj pomanjkljivo presojo otrokove sposobnosti razumeti pomen svoje izjave o odločitvi ter njenih posledic. Prvostopenjsko sodišče je presojalo le sposobnost sina, ki je bil v času podaje prve izjave star 15 let, razlogov o hčerkini sposobnosti pa ni. Drugostopenjsko sodišče je navedlo, da je bila prvostopenjska sodnica glede na lastne izkušnje sposobna sama oceniti sposobnost razumevanja desetletnega otroka. Pri tem je prezrlo, da je bil že v začetku postopka opazen velik materin vpliv na opredelitev otroka, da je tudi prvi izvedenec poudaril, da se ne more znebiti vtisa o naučenosti otrokove izjave, da na nesorazmeren vpliv kaže tudi nadaljnje toženkino ravnanje v tem postopku, ki je obširneje opisano v prvostopenjski sodbi. Take okoliščine pa so narekovale posebno skrben pristop sodišča k presoji o sami zrelosti otroka in o dejstvu, ali je otrokova želja izražena pod pritiskom oziroma manipulacijo matere. Terjale so torej strokoven pristop, na kar je opozarjalo pritožbeno sodišče že v svoji prvi odločbi, tokrat pa je to prezrlo. Možno je sicer, da je zaradi štiriletnega onemogočanja stikov dejansko prišlo do odtujenosti otroka in očeta, kar je nedvomno posledica toženkinega ravnanja. Možno je tudi, da je zato sedaj otrokova dejanska in svobodna volja taka, da hoče biti pri materi. Kljub temu pa še vedno ostaja odprto vprašanje, ali je taka tudi otrokova največja korist. Odgovor prvostopenjskega sodišča je pritrdilen zaradi njegove lastne ocene, da nekatere negativne lastnosti matere, ki niso najbolj primerne za vzgojo, bistveno ne vplivajo na vzgojo, saj se otrok doma dobro počuti, je zaželen, uspešen tudi v šoli in v stikih z vrstniki. Revizija utemeljeno opozarja, da ta presoja sodišča nima ustrezne strokovne podlage. Samo zunanje in okolici vidne okoliščine za tako presojo ne zadostujejo. Poleg tega je vprašljivo, ali za odločitev zadostuje ocena le kratkoročnega vpliva določenih lastnosti roditelja na vzgojo in s tem na razvoj otroka, ali pa pretehta pomen dolgoročnih učinkov, ki jih nakazuje prvo izvedensko mnenje. Na vsa ta vprašanja bo v nadaljnjem postopku moral odgovoriti izvedenec. Ker toženka prvega izvedenca ne sprejema, je nerealno pričakovati njeno sodelovanje z njim (v spisu je podatek, da mu ne zaupa med drugim zato, ker je tožnik izvedenec na istem sodišču, pa čeprav iz druge stroke). Zapletenost medsebojnih odnosov razvezanih zakoncev in vpliv dosedanjega postopka terja kompleksen pristop strokovnjakov, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem prvem razveljavitvenem sklepu, ko je predlagalo tretjega izvedenca.

Tudi revizijsko sodišče mora poudariti, da koristi hčerke pravdnih strank terjajo od toženke njeno in otrokovo sodelovanje v nadaljnjem postopku. Odločitev prvostopenjskega sodišča o stikih (tretji odstavek izreka prvostopenjske sodbe, ki ni bil revizijsko izpodbijan) ostaja v veljavi, v korist otroka je postopno navezovanje stikov z očetom, njihovo nadaljnje onemogočanje pa ne bi pomenilo samo, da toženka še naprej ravna enako, pa čeprav že obstaja kazenska obsodilna sodba, da je s takim ravnanjem storila kaznivo dejanje. Po presoji revizijskega sodišča bi tako toženkino nadaljnje odklanjanje sodelovanja, ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR, lahko že v tem postopku upravičevalo drugačno odločitev oziroma odvzem vzgoje in varstva.

Revizija proti odločitvi za plačilo preživnine za sina P. za čas desetih mesecev do njegove polnoletnosti ni utemeljena. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so neupoštevne revizijske trditve o nepravilni ugotovitvi časa zapadlosti te preživninske obveznosti. Za katero obdobje mora tožnik plačati preživnino, prvostopenjska sodba jasno določa, tožnikova plačila neposredno samemu sinu pa se po dejanskih ugotovitvah nanašajo na kasnejše obdobje. Zato je bila odločitev obeh sodišč o tem vprašanju materialnopravno skladna z 78. členom ZZZDR.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in prvega odstavka 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1362/94-11
• Sodba II Ips 282/2002
• Sodba U 1073/92-6