Sodba II Ips 615/2004

Jedro

Ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožene stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6.612.824 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in ji povrniti 322.864 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 do plačila.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.396.987 SIT od 19.7.2001, od 603.013 SIT pa od 9.6.2003 do plačila in ji povrniti 107.621 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav je zavarovalni primer nastal 15.10.2000, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 67/02 - ZOZP-A), je kot odločilno štelo, da je z vidika časovne veljavnosti predpisov pomemben trenutek, ko je zavarovalnica uveljavljala regresni zahtevek proti svojemu zavarovancu, zato je treba za sporno pravno razmerje uporabiti predpis, ki limitira višino regresa na 2.000.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je njegova odločitev materialnopravno zmotna, saj nasprotuje načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij ter načelu zakonitosti in pravne varnosti. Omejitev pravice zavarovalnice do povračila odškodnine od zavarovancev, ki so izgubili zavarovalne pravice po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v času, ko sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo, ni obstajala. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena v skladu z veljavnim Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94, 67/02 in 13/05 - ZOZP) in je določala, da ima zavarovalnica pravico izterjati plačano odškodnino, če zavarovanec, ki je odgovoren za škodo, izgubi svoje pravice iz zavarovalne pogodbe. Beneficij zavarovancev, da so dolžni povrniti odškodnino le do zneska 2.000.000 SIT, je bil uzakonjen 27.7.2002, zato ne sme vplivati na sporno razmerje. Če je zakonodajalec ocenil, da je treba zakon dopolniti v smeri dodatne zaščite zavarovancev kot šibkejše pogodbene stranke, takšna sprememba lahko vpliva na pogodbena razmerja le v bodoče, če zakon ni določil veljavnosti spremembe za nazaj. Dejstvo, da v času sklepanja zavarovalne pogodbe ni bilo omejitve regresne pravice, je bilo eden od elementov za oblikovanje cene zavarovanja. Če bi se zakonska sprememba uporabljala tudi za primere, ko je bila zavarovalna pogodba sklenjena oziroma je odškodninska odgovornost nastala pred uveljavitvijo spremembe, bi bila tožeča stranka oškodovana.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer meni, da so revizijski očitki neutemeljeni. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, so:– pravdni stranki sta 17.7.2000 sklenili pogodbo zavarovanja avtomobilske odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih AO-97; – toženec je 15.10.2000 z vožnjo pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, zato je izgubil zavarovalne pravice; – tožeča stranka je oškodovancem iz naslova avtomobilske odgovornosti tožene stranke izplačala 6.612.824 SIT, pri čemer je bila odškodnina v znesku 2.727.443 SIT oškodovancu N. K. plačana 6.6.2003, vsi ostali zneski pa so bili nakazani pred 10.8.2002; – tožeča stranka je tožbo zaradi izterjave regresnega zahtevka vložila 1.9.2003.

Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen ZOZP daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do 10.8.2002 v dispoziciji strank: zavarovalnice so ga vse do leta 1997 s splošnimi pogoji omejevale na 10 povprečnih neto plač, nato pa takšne omejitve ni bilo več in so lahko zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska. Z novelo ZOZP-A (drugi odstavek 9. člena ZOZP-A oziroma sedmi odstavek 7. člena ZOZP), ki je pričela veljati 10.8.2002, je bila izterjava regresa maksimirana na 2.000.000 SIT. V obravnavani zadevi je zato, kar zadeva pravilno uporabo materialnega prava, ključnega pomena, v katerih primerih se mora sodišče, z vidika ratione temporis, opreti na sedmi odstavek 7. člena ZOZP.

Prehodne določbe ZOZP-A na to vprašanje ne dajejo odgovora, saj nimajo ustreznega intertemporalnega pravila. Splošno, toda ne absolutno prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. Za sporno zavarovalno razmerje je značilno, da je izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, trajne narave (primerjaj z 922. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Ker pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v določenem ali nedoločenem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe (plačilo premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma plačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice), je treba čas sklenitve zavarovalne pogodbe kot kriterij za to, kateri predpis je treba uporabiti za presojo spornega pravnega razmerja, odkloniti že iz tega razloga. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pravna doktrina(1) poudarja, da je takšna, neprava ali dejanska retroaktivnost, nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je stališče pritožbenega sodišča, ki je kot relevantno točko presoje v časovnem pogledu štelo trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, materialnopravno pravilno, saj ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države nima absolutne veljave in je podvrženo možnim omejitvam. V primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost(2). Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca, na drugi strani pa javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca(3). Regresiranje odškodnine, pa četudi je nastala katastrofalna škoda, namreč ne sme imeti za posledico finančnega zloma zavarovanca.

Po presoji revizijskega sodišča je bila novela 7. člena ZOZP, ki je omejila višino regresa, relativno predvidljiva in je tožeča stranka z njo kot gospodarski subjekt, ki deluje na trgu, mogla in morala računati. Šlo je namreč za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom EU (z Direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC), zato so zavarovalnice zaradi opustitve nadzora nad zavarovalnimi pogoji, ob dolžni skrbnosti, spremembe, povezane s pravico do regresa, lahko pričakovale in temu z ustrezno višino premij prilagodile svoje poslovanje.

Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožene stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b.).

Tožena stranka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Šturm at al., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 57. Op. št. (2): Glej odločbo U-I-206/97 z dne 17.6.1998. Op. št. (3): Poročevalec Državnega zbora, št. 82/01, 43/02 in 63/02.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 1241/2009
• Sodba II Ips 101/2008
• Sodba II Ips 980/2007