Sodba II Ips 742/2005

Jedro

Toženka je imela od nezakonite uporabe tuje pravice določene koristi, zato imajo avtorji oziroma zanje kolektivna organizacija pravico terjati nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za znesek 1.029.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti in za sorazmeren del stroškov izvršilnega postopka. Razveljavilo ga je le za znesek 63.000 SIT s pripadajočimi obrestmi (in za sorazmeren del izvršilnih stroškov) ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Njegova odločitev o prisojenem znesku temelji na pogodbi o uporabi glasbenih neodrskih del, ki sta jo pravdni stranki sklenili 25.10.1995.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev drugostopenjske in tudi prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da prvostopenjska sodba vsebuje dovolj razlogov o pravdnih stroških. Zato vztraja pri pritožbeno uveljavljani procesni kršitvi. V nadaljevanju vztraja pri svojih pritožbenih ugovorih in jih tudi ponavlja. Tako opozarja, da je tožnica društvo, da je v registru društev drugače vpisana, kot je označena v tožbi, zaradi česar naj ne bi bilo jasno, kdo je tožeča stranka in kakšno je njeno ime. V zvezi s tem vprašanjem je toženka v pritožbi utemeljeno uveljavljala procesno kršitev. Razlogi pritožbenega sodišča o tem so neprepričljivi, ker mora biti ime oziroma firma identična z imenom oziroma s firmo, ki je vpisana v register, sicer gre za dve različni osebi. Revizija nato prepisuje pritožbene trditve, da je društvo izraz političnega združevanja in da se njegovo premoženje ne sme deliti med člane oziroma je taka delitev nična. Trdi, da pobrana avtorska nadomestila postanejo premoženje društva, kljub temu pa ga potem tožnica deli med člane. Revizija vztraja pri stališču, da po prenehanju pogodbe tožnica ni mogla več izdajati računov. Zato ni jasno, kaj je osnova terjatve. Če pogodbe ni več bilo, ne more biti osnova pravilnik iz leta 1993. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana absolutna procesna kršitev, pa tudi kršitev materialnega prava. Toženka v reviziji uveljavlja novo trditev, da naj tožnica sploh ne bi imela dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, saj ga je pridobila šele z dovoljenjem pristojnega urada z dne 12.3.1998. Zato naj ne bi imela pravice biti stranka v tem postopku, kar spet predstavlja kršitev procesnega in materialnega prava.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je organizacija skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic. S toženko, ki je izvajala diskotečno dejavnost v diskoteki A. v P., je 25.10.1995 sklenila pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del, s katero ji je dovolila uporabo del iz svojega repertoarja, in sicer za javno izvajanje - živo izvedbo in izvedbo s sredstvi za mehanično reprodukcijo. Toženka pa se je v pogodbi med drugim zavezala plačati avtorski honorar v višini 1800 točk mesečno po takratnem Pravilniku o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (1993) in tudi avtorski honorar za občasna izvajanja glasbenih del. Pogodbo sta sklenili za obdobje od 1.10.1995 do 31.12.1996.

Na tej podlagi je tožnica toženki izstavila več računov. Neplačane račune je vtoževala v tem postopku. Toženka je v postopku na prvi stopnji vložila le neobrazložen ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sicer pa je bila popolnoma pasivna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dejanska podlaga vseh računov, razen enega, prav pogodba z dne 15.10.1995. Toženka se je z njo zavezala plačati tožnici avtorski honorar za javna izvajanja glasbenih del. Zato so za te račune neupoštevni vsi revizijski ugovori glede pravilne oznake tožnice, njene upravičenosti terjati plačilo, kako tožnica ravna s prejetim denarjem itd. Pogodba je tudi pravna podlaga toženkine obveznosti plačati tožnici dogovorjene zneske. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pogodba tudi skladna z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 do 94/04 - ZASP-UPB1), ki je začel veljati pol leta pred sklenitvijo pogodbe. Pritožbeno sodišče je toženki pojasnilo v razlogih na tretji in četrti strani sodbe, da je osnova terjatve pogodba, za čas izven nje pa sam zakon. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da izpodbijana sodba nima razlogov o podlagi obveznosti za obdobje izven pogodbenih okvirov.

Za čas izven pogodbeno dogovorjenega obdobja je tožnica izstavila račun z dne 31.1.1997, s katerim je zahtevala plačilo za uporabo glasbenih del za januar 1997 v znesku 63.000 SIT. Le na ta znesek se lahko nanaša večina revizijskih ugovorov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka te ugovore (razen enega) uveljavljala že v pritožbi in da je pritožbeno sodišče nanje pravilno odgovorilo. Zato bo odgovor revizijskega sodišča na sedaj ponovljene pritožbene ugovore kratek.

V zvezi z oznako tožnice v tožbi ni prišlo do nobenih nejasnosti ali dvomov glede njene identitete ali celo procesne sposobnosti. Tožnica je združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic in je tako vpisana v register društev. V tožbi dodana oznaka SAZAS je le dodatek, ki ne spreminja ali zamegljuje njene identitete. Stališče pritožbenega sodišča je torej pravilno, toženkino revizijsko opozorilo na pomen imena in firme pa neutemeljeno, saj pri tem dodatku ne gre za firmo ali ime v smislu Zakona o gospodarskih družbah, ker tožnica ni gospodarska organizacija, pač pa društvo.

Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da ima tožnica že v samem zakonu pooblastilo za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, in sicer tudi v sodnem postopku (146. in 147. člen ZASP), nadalje da nadomestila za uporabo avtorskih del terja v svojem imenu, vendar za račun avtorjev in da zato pri izterjanih nadomestilih ne gre za premoženje društva, saj mora tožnica že na podlagi 157. člena ZASP o uveljavljenih pravicah položiti avtorjem račun. Zato so materialnopravno zgrešene revizijske trditve, da so uveljavljena nadomestila premoženje tožnice, ki ga ne bi smela deliti med člane.

Račun za plačilo nadomestila za januar 1997 po povedanem nima podlage v pogodbi, ima pa jo v samem zakonu. V primerih nezakonite uporabe avtorskega dela, tako je tudi javno izvajanje glasbenih del brez dovoljenja, avtorju pripada ustrezno nadomestilo. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je v takih primerih zakonska podlaga že v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (npr. II Ips 8/2000; tako tudi teorija: Cigojev Komentar Obligacijskih razmerij, Ljubljana, 1984, stran 848, in M. Trampuž in ostali, Komentar ZASP, Ljubljana, 1997, stran 372), pa tudi v 81. členu ZASP v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZASP (npr. II Ips 126/2002, II Ips 679/2003). Toženka je imela od nezakonite uporabe tuje pravice določene koristi, zato imajo avtorji oziroma zanje kolektivna organizacija pravico terjati nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del. Iz razlogov obeh sodb izhaja, da mesečni znesek 63.000 SIT predstavlja takrat najnižjo osnovo za izračun nadomestil za javno uporabo glasbenih del v diskotekah, kar za presojo takrat običajnih plačil zadostuje.

Toženka v reviziji na novo ugovarja, da tožnica nima pravice biti stranka v tem postopku, ker ji je bilo dovoljenje pristojnega urada za kolektivno uveljavljanje pravic izdano šele 12.3.1998, torej po v tej zadevi spornem obdobju. Toženka je očitno prezrla prehodno določbo prvega odstavka 189. člena ZASP, po kateri je tožnica kot dotedanja organizacija avtorjev za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic po 91. in 93. členu Zakona o avtorski pravici lahko nadaljevala z delom tudi po uveljavitvi ZASP vse do izdaje dovoljenja pristojnega organa kolektivni organizaciji, ki izpolnjuje pogoje po novem zakonu.

Revizijsko sodišče toženkinega revizijskega vztrajanja glede procesnih kršitev v razlogih prvostopenjske sodbe v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških ni obravnavalo, ker stroškovna odločitev ni predmet revizijske presoje. Sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep, s katerim bi se postopek končal v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2449/2011
• Sodba II Ips 8/2000
• VSRS Sklep II DoR 138/2017