VDSS sklep Pdp 946/2008

Jedro

Če sodišče ob izostanku odgovora na tožbo izda zamudno sodbo, pa tožbe toženi stranki, ki je v tujini, ne vroči v odgovor po diplomatski poti, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, toženi stranki pa z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati regres za letni dopust za leta 2003, 2004 in 2005 v skupnem znesku 1.720,44 EUR s plačilom predpisanih javnih dajatev (1. točka izreka), da je za toženo stranko (pravilno tožnika) dolžan plačati prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od neto mesečne plače 436,07 EUR za čas od 5. 8. 2003 do 31. 5. 2004 in od neto mesečne plače 479,88 EUR za čas od 1. 6. 2004 do 23. 2. 2006 (2. točka izreka), tožniku plačati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leta 2003, 2004 in 2005 v skupni višini 1.395,84 EUR ter odškodnino v višini 2.879,31 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila.

Zoper to zamudno sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da tožnika ne pozna in z njim ni imel nikoli kakršnega koli razmerja ali stika. Prav tako ne pozna firme M.K. d.o.o. in v njej ni bil nikoli zaposlen, niti njen ustanovitelj, lastnik ali solastnik. Navaja, da v Republiki Sloveniji še ni bil in tudi ni delal. Kontakt je imel edinole s S.S. (prvotožena stranka, zoper katero je bila tožba s sklepom z dne 17. 3. 2008 zavržena) pred 6 – 7 leti v BiH, ko mu je obljubil zaposlitev v Sloveniji. Ob tej priložnosti mu je toženec dal svoje osebne podatke. Po tem dogodku pa tudi njega ni več videl, niti z njim na drugačen način kontaktiral. Zagotavlja, da navedena dejstva lahko dokaže z materialnimi dokazi in s pričami. Meni, da je odgovorna oseba S.S., toženec pa ni imel pri njegovih dejanjih nobene vloge. Na koncu dodaja, da ves povojni čas ni bil nikoli zaposlen in da trenutno ne dela in nima prejemkov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu po uradni dolžnosti je ugotovilo, da je pri izdaji zamudne sodbe prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vprašljiva je namreč pravilnost vročitve tožbe tožencu v odgovor, ki je eden izmed bistvenih pogojev za izdajo zamudne sodbe in je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 318. člena ZPP. V primeru, če je zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere sodišče druge stopnje na podlagi 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavi in zadevo vrne nazaj sodišču prve stopnje. Iz vročilnice (list. št. 6) namreč izhaja, da je tožbo prejela naslovnikova (toženčeva) snaha, kar ni pravilna vročitev tožbe po določbah ZPP (142. člen), ki zahteva vročitev tožbe osebno stranki. Poleg tega gre za vročanje osebi v tujini, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati določbo 135. člena ZPP, ki določa, da se v takem primeru vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen ZPP) drugače določeno. Ministrstvo za pravosodje je sodišču prve stopnje sporočilo, da med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni dvostranske pogodbe, ki bi omogočala vročanje državljanu zaprošene države brez prevodov v jezik zaprošene države, zaradi česar je priporočilo, da se listinam priloži tudi prevod v enega od uradnih jezikov (list. št. 29). Na ta poziv sodišče prve stopnje ni odreagiralo, zato ni prišlo do vročitve tožbe v odgovor po diplomatski poti, ki jo v takem primeru zahteva ZPP. Zaradi navedenega je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vprašljivo tudi, ali je bila toženi stranki s takim nezakonitim postopanjem dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bila tožba pravilno vročena tožencu, čeprav ni bila vročena ne njemu osebno ne po diplomatski poti.

Glede na samo vsebino zamudne sodbe pritožbeno sodišče dodaja, da je podlaga tožbenemu zahtevku določba 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (objavljena v Ur. l. RS, št. 93/02) razveljavljen, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (neaktivni družbeniki). Za obveznosti izbrisane družbe po določbi ZFPPod torej odgovarjajo le t. i. „aktivni družbeniki“, pri čemer tožba dejanskih navedb v tej smeri sploh ni podala. Ker gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odgovornost družbenika za obveznost izbrisane kapitalske družbe, je tožba kot taka nesklepčna, saj iz samega dejstva, da je toženec družbenik izbrisane družbe M.K. d.o.o., še ne izhaja tudi njegova odgovornost za dolgove družbe, temveč je glede na odločbo ustavnega sodišča potrebna tudi njegova aktivna vloga v družbi. Iz tožbenih navedb torej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato za izdajo zamudne sodbe tudi ni podan pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da za njeno izdajo nista izpolnjena pogoja iz 1. in 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in sicer tožencu ni bila pravilno vročena tožba v odgovor, tožba pa je tudi nesklepčna. Ker niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in ob uporabi prvega odstavka 354. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Do pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede na to, da je bilo potrebno že na podlagi navedenega izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zamudna sodba je izdana na podlagi vložene tožbe in ne na podlagi obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato v tem primeru 30. člen ZDSS-1, ki prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje le v primeru odločitve o zahtevku na podlagi obravnave, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča, opravilo pravilno vročitev tožbe tožencu v odgovor, zaradi delne nesklepčnosti tožbe bo tožniku ob upoštevanju 39. člena ZDSS-1 s sklepom določilo rok za odpravo te nesklepčnosti ter glede na določbe ZDSS-1 in ZPP v zadevi naprej postopalo. Pri odločitvi bo potrebno upoštevati tudi to, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od neto in ne od bruto glavnic.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 308/2004
• VSM sklep I Cpg 77/2015
• VSRS Sklep III DoR 114/2022