VDSS sodba Pdp 295/2009

Jedro

Ker z očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja (tožnica je pred podpisom delodajalca izpolnila kreditno polo z neresničnimi podatki) niso bili izpolnjeni niti znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je sporno listino podpisala oseba, ki je navedena kot izdajatelj) niti znaki kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin (saj so bili vsi podatki v listino vnešeni pred podpisom), tožnici ni mogoče očitati hujše disciplinske kršitve, za katero se izreče disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinskega organa tožene stranke z dne 27.2.2006 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14.3.2006 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in naložilo toženi stranki, da ji povrne stroške postopka v znesku 1.046,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP z zapisom, da pri tožnici ni podanih vseh znakov kaznivega dejanja, pri tem pa se sklicuje na pravnomočno zavrnilno kazensko sodbo. Pritožba pojasnjuje, da sodišče obtožbo zavrne, kadar jo tožilec umakne. Če ni dokazov, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, pa se izda oprostilna sodba. Sklicevanje na kazensko sodbo je v konkretnem primeru brezpredmetno. Kazenski in disciplinski postopek sta dva ločena postopka, odločitev o disciplinski odgovornosti pa ne pomeni tudi odločitve o kazenski odgovornosti. V disciplinskem postopku se ne ugotavlja odgovornost za kaznivo dejanje, ampak le obstoj znakov nekega kaznivega dejanja. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožničino dejanje nima znakov kaznivega dejanja. Ni namreč pomembno, ali so pravno relevantne posledice nastale ali ne. Od tega je odvisen obstoj kaznivega dejanja, za disciplinsko odgovornost pa ni pomembno, ali je storilec z dejanjem dosegel svoj namen, važno je le, ali ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Po stališču sodišča prve stopnje bi bili znaki kaznivega dejanja izpolnjeni, če bi tožnica dobila kredit; ker ga ni, niso izpolnjeni. To stališče ni pravilno. Dejstvo je, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Zato pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Očitana bistvena kršitev določb postopka s tem, da se sodišče prve stopnje sklicuje na pravnomočno zavrnilno kazensko sodbo, ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in razumljivi in niso sami s sabo v nasprotju, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Napačno razumevanje kazenske sodbe oziroma napačna ocena tega dokaza bi lahko predstavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že tretjič in je v ponovljenem postopku odpravilo vse pomanjkljivosti v zvezi z dokazno oceno, ki je v predhodni razveljavljeni sodbi ni bilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 124. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2003, 23/2005) zaradi ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94, 40/2004) oziroma posebnih primerov ponarejanja listin po 257. členu KZ.

V času uvedbe in vodenja disciplinskega postopka zoper tožnico so še veljale določbe XVII. poglavja ZJU o disciplinski odgovornosti javnih uslužbencev. Po 1. točki 2. odstavka 123. člena ZJU predstavlja dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, težjo disciplinsko kršitev, za katero se v skladu s 4. točko 2. odstavka in 3. odstavkom 124. člena ZJU izreče disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pogojem, da je kršitev storjena naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnici se je očitala taka kršitev in sicer naj bi imelo njeno dejanje znake kaznivega dejanja ponareditve listine po 1. odstavku 256. člena KZ, ki določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se uporabila kot prava oziroma znake kaznivega dejanja posebnih primerov ponarejanja listin po 2. odstavku 257. člena, ki določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je D.R., ki je dne 10.6.2005 nadomeščal direktorja policijske uprave ..., podpisal kreditno polo oziroma potrdilo delodajalca za tožnico in ni preverjal podatkov, ki so bili na poli navedeni. S strani strokovne službe ni bil opozorjen, da je s podatki na listini kaj narobe. Strokovne službe ga o tem niso obvestile, čeprav je M.H. opazila napačne podatke, pol ni podpisala in jih je nepodpisane vrnila tožnici. Pole je izpisala tožnica sama. Vanje je vnesla datum zaposlitve pri delodajalcu od 15.6.2004 do 31.12.2006, čeprav je bila pri toženi stranki zaposlena dejansko le do 26.10.2005. Ko jih je D.R. podpisal, jih je odnesla na banko. Banka je preverjala trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki in kljub obvestilu, da podatki niso točni, tožnici kredit odobrila.

Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da znaki očitanih kaznivih dejanj niso izpolnjeni. Ob tem pritožba upravičeno izpostavlja brezpredmetnost sklicevanja na pravnomočno zavrnilno kazensko sodbo. Taka sodba ne more biti (edina) opora zaključku, ali ima dejanje znake kaznivega dejanja ali ne in v spornem primeru tudi ni bila. Zato zgolj sklicevanje nanjo ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, njena omemba v sodbi pa tudi ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Med strankama niti ni sporno, da je tožnica sama izpolnila pole, da jih je izpolnila napačno z namenom pridobitve kredita in da podpisniku ni povedala, da so v polah, ki jih podpisuje, podatki napačni. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, ampak jih v bistvu celo potrjuje. Nasprotuje pa materialno pravnemu zaključku, da znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni.

Pritožba ima prav, da dejstvo, ali je tožnica na podlagi kreditnih pol dobila kredit ali ne, ne vpliva na obstoj znakov kaznivega dejanja. Vprašanje obstoja znakov kaznivega dejanja je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je obstoj teh znakov presojalo skozi pravno relevantne posledice, ki bi jih utegnilo povzročiti neupravičeno izpolnjena izjava v listini. Pri tem pa je spregledalo, da te posledice ne tvorijo dejanskega stanu kaznivih dejanj ponarejanja listin oziroma posebnih primerov ponarejanja listin.

Kriva je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Po stališču pravne teorije (prim. Mitja Deisinger, Kazenski zakon R Slovenije s komentarjem in sodno prakso, Ljubljana 1985, str. 794) ni važno, če gre za resnično ali neresnično vsebino. Storilec hoče na ta način ustvariti videz, da je neko pravno pomembno izjavo podala določena oseba, čeprav je ta oseba na tak način ni podala. Storilec v takem primer npr. napiše priznanje dolga s podpisom izdajatelja, z rokopisom ali kako drugače ponareja pisavo druge osebe oziroma na njen način sestavlja listine. Za pojem krive listine ni važna resničnost njene vsebine. S pojmom predrugačenja prave listine je treba razumeti nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini. Šele ko vsebina listine s tem dobi drug smisel, lahko govorimo o predrugačenju. Stori se lahko z izbrisanjem ali dodajanjem besed, ločil, številk in podobno.

V obravnavani zadevi pa je dokazano, da je sporni obrazec - potrdilo o zaposlitvi - podpisal D.R., namestnik direktorja policijske uprave .... Listina torej izhaja od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Prav tako ne gre za primer predrugačenja prave listine, saj tožnica ni vsebinsko spreminjala izjave potem, ko jo je D.R. podpisal. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili podatki o zaposlitvi v listino vnešeni pred podpisom. Če ima prava listina (izdana od osebe, ki je označen kot izdajatelj) neresnično vsebino, kot je nesporno podana v obravnavani zadevi, s tem ne postane kriva listina in ni podano kaznivo dejanje po 256. členu KZ.

Prav tako niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin. Tožnica namreč ni preslepila D.R. o vsebini listine, ki jo podpisal in jo je ta podpisal misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino. D.R. je izpovedal, da mu je tožnica prinesla polo v podpis in da je bil postopek podpisa povsem običajen.

Ker torej v obravnavani zadevi niso podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in ne znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 257. člena KZ, je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičeno razveljavilo.

Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka tako na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, kot na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1331/2010
• VDSS sodba Pdp 861/2009
• VDSS sodba Pdp 101/2007