VDS sodba Pdp 627/2001

Jedro

Navedba v pritožbi, da je tožeča stranka od Jamstvenega in preživninskega sklada prejela že določen znesek, je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega pa ni dopustno presojati v pritožbenem postopku pri obravnavi pritožbe zoper izdano zamudno sodbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo 639.901,76 SIT (odpravnina) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2000 dalje do plačila ter plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 50.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2001 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, ker je zavzelo stališče, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je oprlo svojo odločitev na novelo Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS, ki je stopila v veljavo 3.7.1999 ZJSRS (Ur.l. RS št. 53/99). Tožena stranka meni, da ni pravne podlage za pravico tožeče stranke na podlagi navedene novele, temveč je potrebno upoštevati določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur l. RS št. 67/93 s spremembami). Delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave nimajo enakih pravic do odpravnine kot tisti delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 in nadaljnjimi spremembami), kot trajno presežnim delavcem, saj ZJSRS ne more posegati v določbe ZPPSL. Če bi želel zakonodajalec zagotoviti tem delavcem enake pravice, bi moral to določiti v ZPPSL. Navedena zakona sta si v nasprotju, zato ni mogoče trditi, da je ZJSRS specialni predpis napram ZPPSL. Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu velja torej le za tisti del pravic delavcev, za katere jamči država, ni pa nobene obveznosti za toženo stranko na podlagi navedenega zakona. Ker je smisel predpisov, ki urejajo prisilno poravnavo, razbremenitev prezadolženega podjetja, določbe ZJSRS niso pravni temelj za izplačilo odpravnine trajno presežnih delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave. V kolikor bi novela ZJSRS pomenila, da pripada delavcem, ki postanejo presežni delavci, odpravnina po 36. f členu, je zakonodajalec postavil v neenakopraven položaj delodajalce - prezadolžena podjetja, ki so v postopku prisilne poravnave skušala ohraniti zdravo jedro podjetja napram tistim podjetjem, ki so sprovedla postopek v letih 1996 do 1998. Če bi zakonodajalec dejansko želel uzakoniti pravico do odpravnine kot trajno presežnim delavcem v postopku prisilne poravnave, bi nedvomno spremenil 51. in 160. čl. ZPPSL. Obveznosti delodajalca do delavca bi morale biti urejene v sistemskem zakonu, ne pa v ZJSRS, ki lahko ureja le obveznosti sklada do delavcev v postopku prisilne poravnave. Tožeča stranka je v tožbi postavila zahtevek za celotno odpravnino, pri tem pa ni upoštevala, da ji je sklad izplačal že znesek 55.795,00 SIT, zato njen zahtevek ni v skladu s 4. tč. 318. čl. ZPP. Zato ni mogoče trditi, da se tožbeni zahtevek po izplačilu celotne odpravnine ujema z dejstvi, ki so znana, torej z dejstvom, da je bila odpravnina jamstvenega sklada izplačana takoj po predložitvi dokaza o vložitvi tožbe. Tožena stranka je zato pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. da razveljavljeno sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, zahtevala pa je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. V skladu z 2. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč le zaradi bistvene kršitve določb postopka (iz 339. čl. ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. citiranega zakona). Zato je pritožbeno sodišče presojalo le, ali so bili na prvi stopnji izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po določbi 318. čl. ZPP ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 318. čl. ZPP. Tožba je bila vročena toženi stranki v odgovor dne 20.10.2000 (list. št. 8/2), tožena stranka v 30 dnevnem roku iz 1. odst. 277. čl. ZPP na tožbo ni odgovorila, zahtevek za plačilo odpravnine ni v nasprotju z določbo 3. odst. 3. čl. ZPP, torej ne gre za zahtevek, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi (da je prenehanje delovnega razmerja posledica prisilne poravnave zaradi finančne reorganizacije), dejstva, na katera opira tožnica tožbeni zahtevek, pa niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama (fotokopija delovne knjižice, iz katere je razvidna delovna doba tožnice do dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, plačilne liste, iz katerih je razvidna višina plače za čas, ko je tožnica še delala pri toženi stranki od novembra do vključno konca januarja, ker je bila potem na čakanju na delo, ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.6.2000). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je toženi stranki naložilo plačilo odpravnine v višini, kot jo prejemajo trajno presežni delavci v skladu z ZDR, ker je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave. V skladu s spremembami in dopolnitvami Zakona o jamstvenem skladu, objavljenimi v Uradnem listu RS št. 53/99, z dne 2.7.1999, so po določbah 19. čl. navedenega zakona delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem so bili zaposleni neprekinjeno najmanj tri mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja (16. člen citiranega zakona), upravičeni do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93, 2/94). S spremembo zakona je zakonodajalec na novo opredelil pravico delavcev do odpravnine, če je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave. V skladu z navedenim določilom je bila torej tožnica upravičena zahtevati od tožene stranke plačilo odpravnine v višini, kot gre trajno presežnim delavcem (3. odst. 36. f člen Zakona o delovnih razmerjih). Sodišče je dolžno upoštevati veljavno zakonodajo, saj citirane določbe niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nekonsistentnost in nesistematičnost zakonske ureditve pravno neupoštevne. Navedba v pritožbi, da je tožeča stranka od Jamstvenega in preživninskega sklada prejela že določen znesek, je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega pa ni dopustno presojati v pritožbenem postopku pri obravnavi pritožbe zoper izdano zamudno sodbo. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 338. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1340/99
• VSC sklep Kp 93/2003
• VSL sklep I Cp 1195/98