VDS sodba Pdp 914/98

Jedro

Če ni dokazano, da se je pri delavcu pojavila bronhialna astma že pred sklenitvijo delovnega razmerja, oz. da je delavec vedel za bolezen, mu ni mogoče očitati, da je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ta podatek, zato mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo po določbi 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavita odločba direktorja tožene stranke z dne 1.7.1996 ter sklep delavskega sveta z dne 26.9.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati na delo ter mu za čas, ko ni delal, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu izplačati nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ki bi ga prejel, če bi bil v delovnem razmerju, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, tj. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka) ter razsodilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne (4. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ocenilo dejansko stanje. Prezrlo je dejstvo, da je tožnik že leta 1991 obiskoval zdravnika zaradi enakih težav kot v mesecu maju 1995, ter da po prenehanju delovnega razmerja ni imel zdravstvenega kartona. V zvezi s trditvami toženca, da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal svoje zdravstveno stanje, bi sodišče moralo zaslišati dr. K.. Zamolčanje ene ali več bolezni oz. poškodbe ni spreminjanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja, kot to tolmači sodišče prve stopnje. Sodišče bi moralo v celoti ugotoviti zdravstveno stanje tožnika v času sklepanja delovnega razmerja, ter s tem v zvezi zaslišati tožnika in postavitvi izvedenca medicinske stroke, ne pa da je dokaze, ki jih je izvedlo, ocenilo v nasprotju z njimi samimi. Denarnega zahtevka sodišče sploh ni obravnavalo, in tožnika tudi ni pozvalo, naj ga modificira. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 5. čl. 2. odst. 75. čl. ZTPDR, češ da razlog za prenehanje delovnega razmerja niso bile tožnikove težave s hrbtenico, ampak le astma, kar ni res. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Spor med toženo in tožečo stranko je nastal šele, ko je bila tožena stranka spoznana za invalida III. kategorije in ko je invalidska komisija ugotovila, da delo pomožni delavec ni drugo ustrezno delo. O zdravstvenem stanju tožnika v spornem obdobju so svoje mnenje povedali pristojni zdravniki, iz medicinske dokumentacije pa je razvidno, da v času predhodnega zdravniškega pregleda dne 24.1.1995 tožeča stranka ni imela diagnoze bronhialna astma, ki se je prvič pojavila šele v izvidu pulmologa 1.8.1995. Glede denarnega zahtevka pa tožeča stranka meni, da v spornem obdobju veljavno določilo 2. odstavka 18. člena SKPG-93 jasno določa nadomestilo v višini 80 % osnovne plače, povečane za delovno dobo, zato višine nadomestila ni problem izračunati. Pritožba ni utemeljena. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Svojo odločitev, ki je materialnopravno pravilna, je ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da je ob sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas dne 16.2.1995 oz. ob predhodnem zdravniškem pregledu dne 24.1.1995 zamolčal oz. dal neresnične podatke glede svojega zdravstvenega stanja v zvezi z boleznijo bronhialna astma. Sodišče prve stopnje je do navedenega zaključka prišlo po izvedbi obsežnega dokaznega postopka, v katerem je med drugim zaslišalo tudi zdravnika dr. M. M. ter dr. R. A.-J., ki sta na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije, to je tožnikovega zdravstvenega kartona, izpovedala, da v času predhodnega zdravniškega pregleda tožnik še ni imel diagnoze bronhialne astme, ker se je ta prvič pojavila šele v izvidu pulmologa z dne 1.8.1995. Navedena bolezen, ki je bila vzrok za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in za opredelitev tožnika za invalida III. kategorije, se je pojavila šele po sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas. Ni dokazano, da bi tožnik za to bolezen vedel prej, oz. da bi pomembne podatke o svojem zdravstvenem stanju (bronhialna astma) v času sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas v februarju 1995 zavestno zamolčal. Pritrditi je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožniku tudi zamolčanja oz. dajanja napačnih podatkov glede težav s hrbtenico ni mogoče očitati. Težave s hrbtenico niso takšne narave, da bi povzročile tožnikovo nezmožnost za delo, saj je tožnik postal invalid III. kategorije zaradi bronhialne astme in je bil zaradi te bolezni tudi od maja 1995 dalje v bolniškem staležu. Bistveno pa je, da je tožena stranka v izpodbijanih sklepih o prenehanju delovnega razmerja tožniku očitala zamolčanje bolezni bronhialne astme, ki naj bi pri njem obstajala že pred sklenitvijo delovnega razmerja za nedoločen čas v začetku leta 1995, ne pa zamolčanja težav s hrbtenico, za katere je tožena stranka očitno vedela že po prvem zdravniškem pregledu, na katerega ga je napotila pred sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas v letu 1994. Zaslišanje zdravnika dr. P. K., pri katerem je bil tedaj tožnik na predhodnem zdravniškem pregledu in ki je izdal zdravniško spričevalo z dne 13.5.1994, v katerem so navedene omejitve glede dviganja in prenašanja težkih bremen ter ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja ob sklepanju delovnega razmerja za nedoločen čas v letu 1995 z izvedencem medicinske stroke, za kar se zavzema pritožba, ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi sporne zadeve. Vsa odločilna dejstva so bila namreč z izvedbo drugih dokazov ugotovljena. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Iz vsega navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja, da v obravnavani zadevi ni podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. tč. 2. odst. 75. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje del in nalog, zaradi katerih je sklenil delovno razmerje. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in ugodilo reintegracijskemu zahtevku, pravilna. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o denarnem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu s predpisi, ki določajo pravice delavcev invalidov, ki jim ni mogoče zagotoviti ustreznega dela, odločilo o opisno postavljenem denarnem zahtevku. Gre le za odločitev o temelju zahtevka, v primeru, da bo višina pripadajočega nadomestila sporna, pa je to lahko predmet posebnega spora. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 368. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. do 3. točka izreka). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1231/2003
• Sodba VIII Ips 11/2003
• Sodba VIII Ips 112/2005