VDS Sklep Pdp 1815/99

Jedro

Ugotovitveni sklep, s katerim je tožeča stranka obvestila tožnico, da je dne 1.4.1993 sklenila pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas do 30.4.1994 in da ji s tem dnem prenehajo vse pravice iz delovnega razmerja, ima značaj obvestila o izteku delovnega razmerja za določen čas, zato pravni pouk v tem primeru ni potreben. Pri ugotavljanju, ali je tožnica zahtevo za varstvo pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja vložila pravočasno, je odločilno, kdaj je zvedela za kršitev pravic. Ker je izvedela za kršitev pravic najkasneje takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, bi zaradi tega morala zahtevo vložiti v 15 dneh od prenehanja delovnega razmerja, sicer je prepozno zahtevala sodno varstvo pravic.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke A d.o.o. z dne 20.4.1994 ter ugotovilo, da tožnici D. Z. ni prenehalo delovno razmerje na zakonit način dne 30.4.1994, temveč ji je s 1.4.1993 prešlo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. V posledici tega je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred izdajo izpodbijanega sklepa, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 30.4.1994 dalje do dneva vrnitve nazaj na delo ter ji poravnati vse prispevke in davke iz osebnega dohodka in ji izplačati osebni dohodek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki bi ga prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila šele 20.4.1994, kar naj bi bilo po poteku roka, do katerega je imela sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je 20.4.1994 podpisala zgolj ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, sporno pogodbo o zaposlitvi za čas od 1.4.1993 do 30.4.1994 pa je dejansko podpisala že 28.3.1993. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podpisom omenjene pogodbe enostransko sledilo izpovedi tožnice, kljub temu, da zatrjevanj, da je sporno pogodbo podpisala šele po poteku prejšnje pogodbe, ni z ničemer dokazala. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrača izpovedbo njenega direktorja M. P., ki je nedvoumno povedal, da je pred potekom časa zadnje pogodbe izročil gospe D., ki je tedaj opravljala tajniška dela, sklep o prenehanju delovnega razmerja z nalogom, da ga vroči tožnici. Tožnica je sklep sprejela in nanj odreagirala tako, da se je takoj zanimala, kako je z njenim dopustom. V kolikor bi štela, da je v delovnem razmerju za določen čas, se za koriščenje dopusta ne bi zanimala. Sicer pa je mnenja, da tudi v primeru, če bi tožnica dne 20.4.1994 podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, bi ji delovno razmerje s potekom tega časa prenehalo, saj ni nobenega dokaza, da je tožnica dne 28.3.1993 sporno pogodbo za določen čas, podpisala v zmoti. Tožnica je ves čas vedela, da je v delovnem razmerju za določen čas, saj je tudi sama povedala, da je pogodbo podpisala potem, ko jo je prebrala. Poleg tega omenjene pogodbe ni izpodbijala in ji je zaradi tega delovno razmerje za določen čas,s potekom časa dne 30.4.1994 tudi prenehalo. Tožnica namreč po omenjenem dnevu ni več delala in ji tudi iz tega razloga delovno razmerje ni moglo preiti v delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke enkrat že odločilo in pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Pri svoji odločitvi je zavzelo stališče, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja pri toženi stranki vložila prepozno in s tem zamudila prekluzivni rok iz 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94). Zaradi tega je štelo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. V revizijskem postopku je revizijsko sodišče na predlog tožnice reviziji ugodilo in sklep pritožbenega sodišča razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče pri svoji presoji prezrlo določbo 78. člena ZTPDR, s katero so določeni obvezni elementi, ki jih mora vsebovati vsak sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ker je pravni pouk po izrecni določbi 78. člena ZTPDR bistvena sestavina sklepa o prenehanju delovnega razmerja in sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, je po mnenju revizijskega sodišča podana procesna predpostavka za odločanje o tožničinem zahtevku. Tudi pri ponovnem obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče mnenja, da v obravnavanem primeru ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe po določbi 2. odst. 80. člena ZTPDR. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču revizijskega sodišča, da je pravni pouk po izrecni določbi 78. člena ZTPDR bistvena sestavina sklepa o prenehanju delovnega razmerja in da zato sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da pri spornem sklepu tožene stranke z dne 20.4.1994 ne gre za sklep v smislu 78. člena ZTPDR. Kot izhaja iz omenjenega sklepa, gre za ugotovitveni sklep, s katerim je tožena stranka obvestila tožnico, da je dne 1.4.1993 sklenila pogodbo o zaposlitvi št. 2/93, na podlagi katere ima sklenjeno delovno razmerje s podjetjem za določen čas in sicer do 30.4.1994 in da ji s tem dnem prenehajo vse pravice iz naslova delovnega razmerja. Ker je tožena stranka s tem sklepom tožnico le obvestila o izteku delovnega razmerja za določen čas, je potrebno ugotoviti, da ima ta sklep le značaj obvestila, zato pravni pouk pa v tem primeru ni potreben. To je razumljivo, saj v primeru prenehanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, delodajalcu ni potrebno sprejemati še posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ker je bilo trajanje že v naprej določeno oz. dogovorjeno. V tem primeru zadostuje, če se delavca obvesti o prenehanju delovnega razmerja, kar je tožena stranka v konkretnem primeru z izdajo ugotovitvenega sklepa tudi storila. Zaradi navedenega je potrebno pri ugotavljanju, ali je tožnica zahtevo za varstvo pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja pri toženi stranki vložila pravočasno (2. odst. 80. člena ZTPDR) upoštevati, kdaj je tožnica izvedela za kršitev pravic. Ker pritožbeno sodišče šteje, da je tožnica za kršitev pravic izvedela najkasneje dne 30.4.1994, ko ji je po ugotovitvenem sklepu delovno razmerje prenehalo, bi zaradi tega v smislu 2. odst. 80. člena ZTPDR morala zahtevo za varstvo pravic vložiti najkasneje 15.5.1994. Tožnica pa je zahtevo v zvezi s transformacijo delovnega razmerja vložila pri toženi stranki šele 26.5.1994, torej prepozno. Zaradi tega pritožbeno sodišče ponovno zaključuje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložite tožbe in v posledici tega tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje sodnega varstva. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožničine tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni zavrglo, temveč je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in skladno z določbo 2. odst. 369. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Tožena stranka je v sporu uspela, vendar, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, trpi skladno z določbo 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 699/2005
• VDS sodba Pdp 415/2005
• VDS sodba Pdp 400/2005