VDS sodba Pdp 621/99

Jedro

Delavcu ni mogoče očitati, da je bo sklenitvi delovnega razmerja zamolčal podatke glede zdravstvenega stanja (preboleli meningoencefalitis v letu 1983), če je ob sklenitvi delovnega razmerja zdravniku omenil, da je bil bolan v glavi, ter je po sklenitvi delovnega razmerja tri leta nemoteno opravljal svoje delo - priučeni gradbinec - tesar, šele v letu 1990 pa so se pojavile zdravstvene težave (nevrološki izpadi).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka spremeni tako, da glasi: "1. Ugotovi se, da sta sklep Sveta enote tožene stranke v A., št.

60/I-90 z dne 14.5.1990 in sklep Delavskega sveta tožene stranke, št.

L7-1940/16-VB-av z dne 21.6.1990 nezakonita in se sklepa razveljavita; 2. Ugotovi se, da tožeči stranki S. A. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 21.6.1990, temveč je trajalo do 18.10.1993 in tožena stranka mu je dolžna ta čas priznati in vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in za ta čas pri pristojnih zavodih in državnih organih plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje in druge dajatve iz socialnega zavarovanja; 3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh izplačati tožeči stranki plačo za čas od 21.6.1990 do 18.10.1993, obračunano za delovno mesto priučenega tesarja, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska plače do plačila; 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 48.944,00 SIT v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 18.000,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika kot je razviden iz izreka. Tožena stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je tožnik ob sprejemu na delo pri toženi stranki zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne bi bil sprejet v delovno razmerje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ter toženi stranki naloži plačilo tudi pritožbenih stroškov, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z določilom, da pritožbeni stroški predstavljajo nadaljnje stroške postopka. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni izrecno opredelilo do tega ali je tožnik zamolčanje prebolele bolezni storil zavestno to je naklepno kot je to, ob pravilni razlagi določb 4. tč. 1. odst. 211. čl. Zakona o združenem delu in 4. tč. 1. odst. 169. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SRS št. 24/77), zahtevala tedanja sodna praksa, ali pa iz malomarnosti, kar ni sankcionirano s prenehanjem delovnega razmerja. Zato ta opustitev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je v času zdravniškega pregleda in sklenitve delovnega razmerja v marcu 1987 upravičeno sklepal, da so posledice prebolele bolezni glave sanirane in da se ne bodo več ponavljale, saj se je v zadnjih treh letih od zaključka zdravljenja v letu 1984 subjektivno dobro počutil, objektivno pa ni imel nobenih težav, ki bi jih lahko štel za posledice prebolele bolezni. Po končanem zdravljenju v letu 1983 in 1984 mu zdravniki niso prepovedali opravljanje poklica priučeni tesar oz. niso ugotovili njegovo popolno zdravstveno nesposobnost za ta poklic. Glede na to se je tožnik utemeljeno počutil sposobnega za opravljanje dela in nalog delovnega mesta priučeni gradbinec tesar. To potrjuje tudi okoliščina, da je naslednja tri leta uspešno opravljal to delo brez kakršnihkoli zdravstvenih težav. Poleg tega tožnik meni, da je dejanje zamolčanje podatkov zastaralo po poteku treh let, saj od njegove sklenitve delovnega razmerja dne 24.3.1987 pa do izdaje sklepa tožene stranke z dne 14.5.1990 preteklo več kot 3 leta. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo le na pisno izjavo dr. A.A. z dne 7.5.1990, ki pa nima tiste dokazne moči, saj jo je imenovana zdravnica podala kot predstojnica zdravstvene ustanove. V njeni izjavi je vrsta nejasnosti, ki bi jih bilo potrebno razčistiti z neposrednim zaslišanjem zdravnice. Tožnik je opravil zdravniški pregled za delovno mesto priučeni gradbinec tesar in je bil šele pozneje s sklepom 12.11.1987 prerazporejen na zahtevnejše delovno mesto KV gradbinec - tesar. Ob pregledu se je ugotavljala njegova sposobnost za delovno mesto priučeni gradbinec - tesar. Pred kasnejšo prerazporeditvijno na KV gradbinca - tesarja sploh ni bila ugotavljana zdravstvena sposobnost. Tožnikove zdravstvene težave v letu 1990 se niso pojavljale pri opravljanju del in nalog priučeni gradbinec - tesar, za katero je sklenil delovno razmerje, temveč ob opravljanju del KV gradbinec - tesar. Vsebini delovnih mest se razlikujeta, saj pri prvo navedenem delovnem mestu ni nalog, ki bi se izvajale na višini in z uporabo cirkularne žage kot je to pri delih KV gradbinec - tesar. V napotnici za zdravniški pregled z dne 11.3.1987 ni govora o delu na višini in uporabi cirkularne žage. Pod pojmom "žaga" je razumeti navadno ročno žago za les. Tudi v rubriki "delovna razmerja" je kvadratek za besedami delo na višini prazen, kar pomeni, da niti ta ovira, o kateri govori imenovana zdravnica, ni bila podana. Ovire, ki jih ona navaja se nanašajo na KV gradbinec - tesar. Pritožba poudarja, da ni bilo pravilno ugotovljeno glede katerih konkretnih del in nalog "priučeni gradbinec - tesar" ni bil zdravstveno sposoben ob sklenitvi delovnega razmerja, temveč se te ugotovitve nanašajo na delovno mesto, na katero je bil kasneje razporejen. Dela in naloge zaradi katerih je bil pregledan in za katere je bil ugotovljen obstoj njegove zdravstvene sposobnosti je opravljal uspešno brez zdravstvenih težav.

To pomeni, da manjka vzročna zveza med zamolčanjem bistvenih podatkov ob zdravstvenem pregledu in zdravstveno nesposobnostjo za delo na delovnem mestu, na katerem se je ta nesposobnost pokazala. Zamolčanje podatkov o zdravstvenem stanju ni imelo škodljivih posledic, dokler je opravljal dela, na katera je bil sprejet v delovno razmerje. O zamolčanju podatkov v zvezi z delovnim mestom KV gradbinec - tesar pa ni mogoče govoriti, ker zdravstvenega pregleda glede tega delovnega mesta ni niti bilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Iz izvedenih dokazov je sodišče prišlo do zmotnega zaključka, da je tožnik naklepno zamolčal take podatke o svojem zdravstvenem stanju, zaradi katerih ga tožena stranka, če bi zanje vedela, ne bi sprejela v delovno razmerje leta 1987 za delovno mesto priučeni gradbinec - tesar. Sodišče je oprlo svoje stališče predvsem na ugotovitve tožene stranke v izpodbijanih sklepih, da je tožnik v odgovorih v vprašalniku tožene stranke in na zdravniškem pregledu naklepno zamolčal podatke o prebolelih boleznih in invalidnosti ter na pisno poročilo zdravnice dr. A.A.. Pri tem pa ni v zadostni meri upoštevalo drugih ugotovljenih dejstev in dokazov, ki po stališču pritožbenega sodišča nudijo podporo za nasprotno stališče. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je po končanem zdravljenju za prebolelim meningoencefalitisu (vnetje možganskih ovojnic in možganovine) v letu 1983 nadaljeval s svojim delom tesarja brez omejitev, po prenehanju delovnega razmerja v letu 1985 pa je odšel v BiH, nato pa se je zopet vrnil in se v letu 1987 zaposlil pri toženi stranki. Tožnik se je objektivno počutil zdravega, pri pregledu 1987 pa je omenil, da je bil bolan v glavi in da drugih težav nima. Iz anamnestičnih podatkov predlagatelja, ki jih je popisal izvedenec dr. K. D. (na listu št.

26) je mogoče v celoti pritrditi tožnikovi izpovedi. Iz teh podatkov izhaja, da je tožnik po končanem zdravljenju in jemanju zdravil pričel delati brez kakršnihkoli omejitev, poleg tega pa tudi ni bil v invalidskem postopku. Izvedenec je res ugotovil, da je bil v letu 1984 zaradi vrtoglavice na Nevrološki kliniki, kjer je bilo ugotovljeno, da ima blago desnostransko ohromitev telesa ter padavico v opazovanju ter da zato ne sme opravljati del, kjer bi zaradi omotice lahko ogrozil sebe ali drugega. Vendar pa je tudi ugotovil, da med tem zdravljenjem pri tožniku niso ugotovili napadov izgube zavesti. Tožnik je po odpustu s te klinike nadaljeval z delom do prenehanja delovnega razmerja v letu 1985. Tožnik se kasneje ni zdravil glede te ali druge obolelosti in ker je od zadnjega zdravljenja na Nevrološki kliniki minilo 3 leta, se je nedvomno lahko počutil sposobnega za opravljanje dela priučenega tesarja in se je priglasil za tako delo pri toženi stranki leta 1987. Kot človek z nižjo izobrazbo in slabšim znanjem slovenščine, je glede na to temu primerno tudi navedel pri zdravniškem pregledu leta 1987, da je bil bolan v glavi. Zato je temu primerno odgovoril tudi na postavljeno vprašanje v vprašalniku, ki ga pa ni osebno izpolnjeval, kot je to izpovedal. Tožnik pred pričetkom zaposlitve 1987 leta pri toženi stranki, ko naj bi ga pregledali kar štirje zdravniki, ni kazal objektivnih znakov - nevroloških izpadov, saj teh zdravniki niso odkrili. Poleg tega na napotnici ni bil zahtevan pregled za delo na višini, kar govori v prid tožniku. Da se je tožnik resnično počutil sposobnega za delo potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik opravljal uspešno delo priučenega tesarja in kasneje od novembra 1987 dalje tudi zahtevnejše delo KV gradbinca - tesarja ter da vse do leta 1990 ni imel že opisanih zdravstvenih težav pri tem delu. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju oziroma, da je dal napačne podatke, zaradi katerih sicer ne bi bil sprejet na delo priučenega gradbinca - tesarja, na katero ga je tožena stranka razporedila s sklepom z dne 17.4.1987. Zaradi tega izpodbijana sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 14.5. in 21.6.1990 nimata opore v 191. členu njenega takrat veljavnega Pravilnika o delovnih razmerjih ter sta v nasprotju s 5. točko 2. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in ju je zato pritožbeno sodišče razveljavilo kot nezakonita. V posledici tega je pritožbeno sodišče ugodilo tudi ostalim tožbenim zahtevkom po spremenjeni tožbi na obravnavi dne 21.10.1998 (na listu št.46), da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21.6.1990, temveč mu je trajalo do 18.10.1993 in mu je tožena stranka dolžna ta čas vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter mu za ta čas plačati pri pristojnih zavodih in državnih organih prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje in druge dajatve socialnega zavarovanja.

Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je bil tožnik prikrajšana pri plači, zato mu je tožena stranka dolžna za čas od 21.6.1990 do 18.10.1993 plačati tudi zahtevano plačo za delovno mesto priučenega tesarja, in na podlagi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel zato mu je tožena stranka dolžna na podlagi 154. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) povrniti tudi stroške postopka na prvi stopnji. Po Odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške tega postopka tožniku priznalo zahtevane stroške za tožbo v višini 160 točk po tar. št.

10/1b, za pripravljalno vlogo 80 točk po tar. št. 10/2 in za štiri obravnave 320 točk (4x80) po tar. št. 10/3, ali skupno 560 točk, kar glede na vrednost točke 87,40 znaša 48.944,00 SIT.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 2. točke 373. člena ZPP-77 sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Tožnik je s pritožbo uspel zato mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške za pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP-77 odmerilo po tar. št. 10/4 Odvetniške tarife v višini 200 točk, kar glede na višino vrednosti točke znaša 18.000,00. Pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZPP/77, ZOR in ZTPDR kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl.

Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, zakoni, št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1310/2004
• VSC sodba Kp 12/2001
• VSK sodba I Cp 696/2004