<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 147/98

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2000:VDS.PDP.147.98
Evidenčna številka:VDS01029
Datum odločbe:07.07.2000
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - trajni presežek

Jedro

Delavcu lahko preneha delovno razmerje na podlagi sporazuma z delodajalcem, vendar le v skladu z 2. točko 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), pri čemer gre za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca. Za sporazum med delavcem in delodajalcem, da se delavec izven zakonitih pogojev in postopkov opredeli kot trajni presežek in da mu kot trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje, tako da se mu zagotovijo pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pa niti ZDR niti ZTPDR ne dajeta pravne podlage. Tak sporazum je ničen, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi in ker je njegov namen izigravanje predpisov o prenehanju delovnega razmerja delavcem - trajnim presežkom, zlasti pa predpisov o pravicah, ki gredo tem delavcem iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ne more biti podlaga za zakonito prenehanje delovnega razmerja.

Nezakonit je tudi antidatirani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 15.11.1994, ker tožnik ni bil opredeljen kot trajno presežni delavec po zakonito izvedenem postopku za ugotavljanje delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, ter na podlagi kriterijev, določenih v ZDR (čl. 29 do 36.i), ampak na podlagi ničnega sporazuma, v katerem datum prenehanja delovnega razmerja sploh ni določen in ga zato ni mogoče šteti za sporazum po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del (4. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo in da se disciplinski postopek zoper njega ustavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova nadomestila plače za čas suspenza od 4.11.1994 do 20.6.1995 mesečne zneske, razvidne iz izreka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka) ter znesek 13.210,00 SIT iz naslova premalo izplačanih plač za leto 1993 in 1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1995 dalje do plačila ter zakonite zamudne obrestmi od zneskov 17.005,80 SIT od 18.3.1994 do 18.3.1995, od zneska 17.931,50 SIT od 18.9.1994 do 18.3.1995, ter od zneska 21.756,40 SIT od 18.10.1994 do 18.3.1995, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Kar zahteva tožnik več, je zavrnilo (4. točka izreka.

Zavrnilni del sodbe se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.1995 ničen, na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 20.6.1995, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ter na reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi denarni zahtevek tožnika na plačila prikrajšanja pri plači za čas suspenza od 4.11.1994 do 20.6.1995 ter zahtevek na plačilo nadomestila za 30 dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 1995. S sklepom pa je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1994 ter sklenilo, da se v tem delu postopek konča.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožnik ni odločil za podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zato, da bi se izognil disciplinskemu postopku, saj je vedel, da je zastaran.

Sporazum je v nasprotju s postopkom ugotavljanja presežnih delavcev, ki se ne morejo ugotavljati dogovorno, ampak jih ugotavlja direktor s sklepom, zoper katerega so možna pravna sredstva. Tožniku je delovno razmerje prenehalo kot presežnemu delavcu, pri čemer mu ni bila zagotovljena nobena od priznanih pravic, v čemer je tudi bila prevara. Tožnik v nobenem primeru ni dolžan nositi posledic nezakonitih postopkov delodajalca, pa če je zanje vedel ali ne.

Delodajalcu je verjel, da v podjetju obstajajo presežki, zaradi konfliktov z njim pa je tudi pristal na to, da mu delovno razmerje preneha kot presežnemu delavcu. Nikoli pa ni pristal na to, da se mu ne bi zagotovile pravice, ki mu kot presežnemu delavcu pripadajo.

Temelj sklepa o prenehanju delovnega razmerja je sporazum, ki je bil dosežen s prevaro in obidom pravnega reda in morale. Datum prenehanja delovnega razmerja tožnika se prvič pojavi v ugotovitvenem sklepu tožene stranke z dne 7.7.1995, ki ga je tožnik prejel 11.7.1995. Tožnik v letu 1995 ni zaprosil za izrabo dopusta zato, ker je bil v suspenzu in mu je bilo prepovedano prihajanje v podjetje. Ker suspenz ni bil upravičen, mu odškodnina pripada. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožnikovemu zahtevku iz 8. točke ugodilo le deloma, oz. zakaj ne priznava zakonitih zamudnih obresti od zneskov, ki jih je tožnik dobil iz naslova premalo izplačanih plač.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi ni obrazloženo, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje le v okviru določbe 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77). Ta preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne pravne presoje prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter sprejelo napačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med direktorjem tožene stranke in tožnikom dne 31.5.1995 sklenjen sporazum, s katerim sta se dogovorila, da se tožnik opredeli za trajni tehnološki višek tako, da bo delavec lahko uveljavil pravice na zavodu za zaposlovanje (1. točka), tožena stranka pa se je obvezala, da bo tožniku ob prenehanju delovnega razmerja izplačala vse neizplačane plače za leto 1993 ter 1994, neizplačani regres za letni dopust ter odpravnino, kar v skupnem znesku znaša okvirno 160.000,00 SIT (2. točka sporazuma). Po stališču sodišča prve stopnje je navedeni sporazum veljaven, ker ni nedopusten in zato tudi ne ničen. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče štelo, da na strani tožnika ob podpisu sporazuma ni bilo napak volje, saj tožnik ob sklepanju in podpisu sporazuma ni bil zaveden in se je sam odločil za tak način prenehanja delovnega razmerja.

Stališče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

Pravilna je sicer ugotovitev, da pri podpisu sporazuma na tožnikovi strani ni bilo napak volje, saj ni dokazana niti zmota niti prevara.

Kljub navedenemu pa sporazum z dne 31.5.1995 v 1. točki, ki vsebuje dogovor o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu, ne more imeti pravnih učinkov, ker je v tem delu nedopusten in zato ničen.

Delavcu lahko preneha delovno razmerje na podlagi sporazuma z delodajalcem, vendar le v skladu z 2. točko 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), pri čemer gre za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca. Za dogovor oz. sporazum med delavcem in delodajalcem, da se delavec izven zakonitih pogojev in postopkov opredeli kot trajni presežek in da mu kot trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje, tako da se mu zagotovijo pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pa niti ZDR niti ZTPDR (zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije, ne dajeta nobene pravne podlage. Tak sporazum ni dopusten, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj ZDR določa primere in postopke ugotavljanja delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno, ter pogoje, pod katerimi tem delavcem preneha delovno razmerje, poleg tega pa so takemu delavcu zagotovljene pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo po lastni krivdi ali volji, ne pripadajo (nadomestilo za čas brezposelnosti ...). Skladno s 1. odstavkom 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 28/78, 57/89 - ZOR), ki se smiselno uporablja tudi v delovnem pravu, torej tudi pri presoji sporazumov o prenehanju delovnega razmerja, je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi 47. člena ZOR je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Predmet obveznosti pa je po 49. členu istega zakona nedopusten, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo. Namen dogovora, ki ga vsebuje 1. točka navedenega sporazuma z dne 31.5.1995, v katerem datum prenehanja delovnega razmerja sploh ni določen, je očitno izigravanje predpisov o prenehanju delovnega razmerja delavcem - trajnim presežkom, zlasti pa predpisov o pravicah, ki gredo tem delavcem iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tak sporazum je po stališču pritožbenega sodišča ničen in kot tak ne more biti podlaga za zakonito prenehanje delovnega razmerja tožniku, iz tega razloga pa tudi obveznost tožene stranke, da bo tožniku plačala odpravnino (del 2. točke sporazuma) nima pravne podlage in zato ne obstaja. Ker v navedenem sporazumu tudi datum prenehanja delovnega razmerja ni določen, ga po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka ZDR, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje, z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Iz navedenih razlogov je nezakonit tudi antidatirani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 15.11.1994, saj tožnik ni bil opredeljen kot trajno presežni delavec po zakonito izvedenem postopku za ugotavljanje delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, ter na podlagi kriterijev, določenih v ZDR (čl. 29 do 36.i), ampak na podlagi ničnega sporazuma. Nezakonito je tudi izdajanje tovrstnih sklepov z veljavnostjo za nazaj.

Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja veljaven, čeprav je v 1. točki in deloma v 2. točki, v kolikor se nanaša na odpravnino trajno presežnemu delavcu, ničen in kot tak ne more imeti pravnih učinkov, je sprejelo napačno odločitev v zavrnilnem delu sodbe. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, v skladu z določbo 370. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo temu v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek, pri čemer naj zlasti razčisti, ali tožnik še vztraja pri reintegracijskem zahtevku, oz. ali se je v vmesnem času zaposlil drugje in kakšni so bili njegovi prejemki, poleg tega pa naj preveri tudi utemeljenost denarnega zahtevka tožnika (razlika v plači za čas suspenza za čas, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik v odpovednem roku, odškodnina za neizrabljeni dopust, zahtevek za plačilo obresti...). Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 354, 354/2, 365, 365/2, 370, 354, 354/2, 365, 365/2, 370. ZOR člen 47, 103, 103/1, 47, 103, 103/1. ZDR člen 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 36a, 36b, 36c, 36d, 36e, 36f, 36g, 36i, 100, 100/1, 100/1-2, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 36a, 36b, 36c, 36d, 36e, 36f, 36g, 36i, 100, 100/1, 100/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01Mjc4Ng==