<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS Sodba Pdp 181/99

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2000:VDS.PDP.181.99
Evidenčna številka:VDS00846
Datum odločbe:06.04.2000
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas - povečan obseg dela

Jedro

Ker je tožena stranka na podlagi konkretnih naročil vseskozi utemeljeno ugotavljala, da gre za začasno povečani obseg dela, saj dolgoročnejših povečanih naročil v celotnem dvoletnem obdobju ni uspela zagotoviti, je s tožnico utemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas od 1.4.1996 dalje in za priznanje pravic iz delovnega razmerja od tega datuma dalje ter vrnitev tožnice nazaj na delo in povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je bila tožnica od leta 1994 dalje pa vse do 31.3.1996 pri toženi stranki vseskozi v delovnem razmerju za določen čas, s tem da ji je bilo v tem obdobju trajanje delovnega večkrat zakonito podaljšano oz.

je bilo delovno razmerje za določen čas večkrat na novo sklenjeno, vseskozi zaradi povečanega obsega dela, s tem da se tako povečan obseg dela nikoli ni izkazoval kot trajen.

Ker se je v letu 1996 obseg dela ponovno zmanjšal, je tožnici z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi dne 31.3.1996 delovno razmerje zakonito prenehalo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem graja ravnanje prvostopnega sodišča, ko je za izhodišče svoje odločitve glede povečanega obsega dela upoštevalo dolgoročni trend naročil pri toženi stranki v letih 1994 do 1996, namesto, da bi upoštevalo, da je obseg naročil ob izteku posamičnih pogodb o zaposlitvi za določen čas ostajal na povečani ravni, tako da je že zaradi tega tožničino delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. V osebni pritožbi je tožnica opozarjala na razmerje ob prenehanju delovenga razmerje pri toženi stranki že v začetku 1990-ih let, ko je bila opredeljena za trajni višek. Hkrati je opozarjala na svoj težak socialni položaj, ko je skupaj z invalidnim sinom ostala brez sredstev za preživljanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je tožena stranka s predloženo dokumentacijo o posameznih naročilih prepričljivo izkazala, da se je obseg dela pri njej v letu 1994 dejansko povečal, da pa vse do leta 1996 ni uspevala zagotoviti nekih dolgoročnejših naročil v povečanem obsegu, tako da je vseskozi utemeljeno štela, da gre le za začasno povečanje obsega dela.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v takem položaju s tožnico in nekaterimi drugimi delavci v skladu s 5. alineo 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št.

14/90, 5/91 in 71/93) zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač glede na vsakokratna in realno pričakova naročila. Ko pa je pričel povečan obseg naročil ponovno upadati na daljši rok, kar je bilo za leto 1996 prepričljivo izkazano, je tožnici po izteku nazadnje podpisane pogodbe o zaposlitvi za določen čas z 31.3.1996 delovno razmerje zakonito prenehalo. V takem položaju je bilo večje število delavcev, ki so delali v istem obratu, kot tožnica in so bili tudi zaposleni za določen čas, tako da s strani tožene stranke gotovo ni šlo za kakršno koli šikanozno obravnavno tožnice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Glede na povedano in ker pritožbeno sodišče pri izdaji prvostopne sodbe ni zasledilo drugih napak, na katere pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, tožničini pritožbi ni moglo ugoditi.

Tožničinega težkega socialnega položaja pri tem sodišče ni moglo upoštevati.

Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, ni opravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali.

 


Zveza:

ZDR člen 17, 17-5, 17, 17-5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MjE5Mw==