VDS Sodba Pdp 1844/99

Jedro

Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče počakati z izdajo zamudne sodbe glede na to, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo le nekaj dni po izteku 30-dnevnega roka, odgovor vročiti tožnici in tako nadaljevati s postopkom. Gre za zakonski rok, ki se ga morajo stranke držati, s tem pa se zagotavlja pravočasno izvajanje procesnih dejanj in hitrost postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep in odločbo tožene stranke z dne 3.8. in 4.8.1999 o imenovanju tožnice v višjo svetovalko za pravne zadeve v A.; razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko nadomestila plače zaradi nezakonitega imenovanja na drugo delovno mesto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne plače v plačilo ter glede tega poravnati vse ustrezne prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 5.625,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da tožena stranka v zakonskem roku ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila predhodno pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katerega se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi oz. z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da za izdajo sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz določb 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, saj zahtevek ni utemeljen in predloženi dokazi ne dokazuje tistega, kar v tožbi zatrjuje tožnica. Strinja se, da je zamudila 30 dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo, vendar meni, da je sodišče izdalo sodbo potem, ko je že razpolagalo z njenim odgovorom. Zato ni bilo razlogov za izdajo zamudne sodbe, saj bi moralo nadaljevati s postopkom in odgovor na tožbo vročiti nasprotni stranki. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Sodišče izda zamudno sodbo ob izpolnjenih pogojih v skladu z določbo 318. čl. ZPP, če tožena stranka v roku iz 277. čl. tega zakona ne odgovori na tožbo. V konkretnem sporu je tožena stranka sicer vložila odgovor na tožbo, vendar ne v določenem 30 dnevnem roku. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je navedeni rok zakonski rok, ki bi ga morala tožena stranka spoštovati, saj je tako s kasnejšo vložitvijo odgovora tvegala izdajo zamudne sodbe, kljub temu, da je bila ob vročitvi tožbe na to dejstvo opozorjena. Zato je povsem neutemeljeno njeno pritožbeno sklicevanje na možnost, da bi moralo sodišče nadaljevati postopek z predložitvijo odgovora tožnici, in ne takoj izdati zamudno sodbo. Pravočasna podaja odgovora na tožbo pomeni procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti. Stranke pa so dolžne spoštovati predpisane zakonske roke, saj se le na takšen način zagotavlja pravočasno izvajanje procesnih dejanj in hitrost postopka. Zato iz teh razlogov v tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Tožnica je uveljavljala razveljavitev sklepa župana tožene stranke z dne 3.8.1999 in odločbe direktorja mestne uprave tožene stranke z dne 4.8.1999 o imenovanju v naziv višje svetovalke za pravne zadeve v A., kot tudi zahtevek za razliko v plači. Navedene odločitve je izpodbijala že v postopku pri svojem delodajalcu. Čeprav se v vloženem ugovoru z dne 30.8.1999 v njegovem uvodu sklicuje le na odločbo z dne 4.8.1999, je iz obrazložitve odločbe razvidno, da se pritožuje tudi zoper sklep z dne 3.8.1999. Ker tožena stranka v ugovornem postopku ni odločila in je nastopil molk organa, je tožnica v nadaljevanju pravočasno vložila tožbo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni tudi ostali pogoji iz določbe 318. čl. ZPP, saj glede na že ugotovljeno dejstvo, da je v sporni zadevi sodišče pravilno vročilo tožbo v odgovor in tožena stranka ni pravočasno odgovorila, pri vtoževanih zahtevkih tudi ne gre za takšne zahtevke, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati.

Nadalje po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz navedb v tožbi, kot iz predloženih dokazov izhaja, da je šlo pri tožnici za razporeditev na novo delovno mesto v skladu z akti tožene stranke in določbo 30. čl.

Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 20/90 - 70/97). Po določbi 50. čl. Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l.

RS, št. 72/93 - 10/98) določi sistemizacijo delovnih mest v občinski upravi župan, o imenovanju oz. sklenitvi delovnega razmerja zaposlenih pa odloča župan oz. po njegovem pooblastilu tajnik občinske uprave. Tožena stranka ima v določbi 30. čl. odloka opredeljeno, da o imenovanju in sklenitvi delovnega razmerja zaposlenih odloča tajnik mestne uprave, pri čemer v skladu z določbo 3. odst. 29. čl. odloča o imenovanju višjih upravnih delavcev župan na predlog tajnika občine. Glede na navedene določbe odloka je bil tako župan pristojen za tožničino imenovanje kot višje upravne delavke, direktor mestne uprave pa za imenovanje in sklenitev delovnih razmerjih za ostala delovna mesta pri toženi stranki. Ker je imela tožnica status višje upravne delavke, je v konkretnem primeru sicer župan lahko odločil o prenehanju veljavnosti tega naziva oz.

višjih pravnih delih, vendar pa bi v nadaljevanju lahko direktor mestne uprave izdal odločbo o imenovanju tožnice na novo delovno mesto šele po dokončnosti takšnega sklepa. Glede navedenih dejstev je očitno, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka tožničine razrešitve in nadaljnje razporeditve na novo delovno mesto, saj odločba o imenovanju tožnice na delovno mesto višje pravne svetovalke pri A. tožene stranke ni temeljila na dokončni odločbi njene razrešitve s prejšnjega delovnega mesta.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka in ta dejstva niso v nasprotju z predloženimi dokazi. Zato pritožbo navajanje, da v zadevi nista izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz določb 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl., ni utemeljeno.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1025/2008
• Sodba VIII Ips 79/2006
• VSL sodba I Cp 132/2003