VDS sodba Pdp 1025/2008

Jedro

V individualnih delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja velja petnajstdnevni rok za podajo odgovora na tožbo, zaradi česar je odgovor tožene stranke na tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil podan po izteku tega roka, prepozen.

Ker tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, ni pravočasno odgovorila, se šteje, da je priznala tožnikove dejanske navedbe, zaradi česar dokazov, ki jih je predložila v prepoznem odgovoru na tožbo, ni mogoče upoštevati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 podana dne 5. 2. 2008 nezakonita in brez pravnega učinka (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da se ugotovi, da je točka 2 pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 nezakonita in je tožena stranka dolžna vzpostaviti tožniku delovno razmerje po tej pogodbi za nedoločen čas ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati bruto nadomestilo plače, povečano za dodatek na delovno dobo in plačati neto nadomestilo plače po pogodbi z dne 3. 1. 2008 in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska v plačilo do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 167,99 EUR v roku osem dni od prejema zamudne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je konkretna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter da je nezakonita tudi sama pogodba o zaposlitvi za določen čas. Prav tako je sodišče storilo bistvene kršitve določil postopka, ki so vplivale na nezakonitost in nepravilnost zamudne sodbe. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno dalo rok za odgovor 15 dni, sklicujoč se pri tem na 41. člen veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ob navedenem pa je bil tožbeni zahtevek v konkretnem primeru najmanj tridelen in sicer je šlo v delu za spor o prenehanju oziroma obstoju delovnega razmerja, v drugem delu pa za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo, kar pa ne more šteti v t.i. prednostne spore. Tako bi moralo sodišče toženi stranki dati rok za odgovor 30 dni, oziroma ji dati rok za odgovor 30-ih dni vsaj v delu, ki se nanaša na izjasnitev glede zatrjevane transformacije, reintegracije, reparacije in v stroškovnem delu. Kljub uzakonjenemu sistemu afirmativne listiskontestacije izdaje zamudne sodbe ni avtomatična, ampak jo mora sodišče preizkusiti, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe utemeljen (t.i. sklepčnost tožbe) ter ali so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Delodajalec mora ob poteku poskusnega dela sprožiti postopek ugotavljanja, ali je delavec opravil poskusno delo, kar je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila, ni pa dolžan takoj ob samem poteku poskusnega dela delavcu vročiti tudi izredne odpovedi. Glede na zakonsko prepoved iz 5. odstavka 125. člena ZDR-1, da delodajalec ne sme vročiti delavcu izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela pred iztekom poskusnega dela, je torej edino možna razlaga, da delodajalec ne sme vročiti delavcu izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela pred iztekom poskusnega dela. Iz logike zadeve izhaja, da je delavcu vendarle potrebno vročiti izredno odpoved pred nastopom dela po izteku poskusnega dela, kot to v konkretnem primeru. Ni dolžnost zakonitega zastopnika, da mora priti prej v službo, če bi bila slučajno popoldanska izmena po 22:00 h zvečer. Mentor in član komisije sta tožnika ves čas poskusnega dela opozarjala na nepravilnosti, napake in nevarnost njegovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo oziroma spremenilo tožbeni zahtevek, saj iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik sprejel sklep o izredni odpovedi z dne 6. 2. 2008, čeprav ga je dejansko dne 7. 2. 2008. Zamudna sodba temelji na domnevi, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo priznala dejanske navedbe tožeče stranke, takšno domnevo pa je mogoče graditi le na predpostavki, da tudi dejstvo, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Če obstaja takšno nasprotje, je to tožniku v škodo, saj sodišče zamudne sodbe ne sme izdati in nadaljuje postopek po opravljeni glavni obravnavi ter odloči o tožbenem zahtevku s konktradiktorno sodbo - opr. št. VI Cp 1186/2008 z dne 22. 4. 2008. Tudi dr. M.G., dr. spec. med., prometa in športa je pred izdajo zdravniškega spričevala za tožnika prav zaradi omejitev tožnika rekel: "bomo probali!". Ob tem je v zdravniškem spričevalu navedeno delo z omejitvami, da odsvetuje delo na višini nad 5 m in vožnjo viličarja, dokler tožnik ne opravi izpita, pri čemer pa bo kontrola čez eno leto. Dejstvo je, da so bili s tožnikom hudi problemi, saj je delal škodo na premoženju tožene stranke, ko se je kljub večkratnim opozorilom s paletnim vozičkom zaletaval v stroje in v okolici naložene palete, hkrati pa zaradi svoje nespretnosti in nesposobnosti spravljal v hudo nevarnost tudi sebe in druge zaposlene. Tožnik v enem mesecu ni pridobil nujno potrebnih spretnosti, ki se pri delu od njega zahtevajo in pričakujejo tako v tehnološkem kot v varnostnem smislu. Ker je bilo mnenje komisije negativno, je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri navedenem ni šlo v ničemer za šikaniranje delavca, ampak za preprečitev, da bi zaradi svojega neustreznega načina dela povzročal splošno nevarnost za življenje sebe in sodelavcev ter povzročal škodo na premoženju podjetja. Tožnik bi lahko zaradi svojega nevestnega dela skoraj umrl. Sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo tudi mimo določil ZDSS-1, ki uzakonja preiskovalno načelo. Pri navedenem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izjavo delovodje na izmeni in mentorja tožnika ter njegove komisije, ki je tožnika spremljala v obdobju poskusnega dela. Iz citirane izjave, ki jo je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo je razvidno, da je bil delavec dejansko zelo nespreten pri svojem delu, da je povzročal škodo ter da je s svojo nevednostjo in nespretnostjo spravljal v nevarnost sebe in sodelavce. Če bi bil elektro kabel za dvižno mizo, ki ga je tožnik po nerodnosti pretrgal, pod visoko napetostjo, bi s tem, ko ga je hotel z golimi rokami popraviti, lahko celo umrl. Tožena stranka je dokazala, da so obstajali utemeljeni argumenti in dokazi za neuspešno oceno poskusnega dela. Očitno se je dvom zdravnika izkazal za utemeljenega. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, določeni od teh so nejasni in med seboj v nasprotju. Iz potrdila izhaja, da bi moral delavec delo, ki upošteva te omejitve, opravljati povsem normalno, brez problemov, z neko zadovoljivo stopnjo spretnosti, ne pa da spravlja sebe in sodelavce v nevarnost za življenje in zdravje. Tako obstaja nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, zlasti se to nanaša na samo izredno odpoved z dne 5. 2. 2008 in zdravniško pričevalo z dne 17. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je nedopustno in neutemeljeno nadomestilo strokovno mnenje komisije za spremljanje poskusnega dela, ki ga povzema sama izredna odpoved in je bil podan po tehtnem in temeljitem usposabljanju delavca ter prav tako temeljiti presoji. Uspešno opravljeno poskusno delo pa je v vsakem primeru pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja, bodisi za določen, bodisi za nedoločen čas. Tožba je tudi nesklepčna, saj je tožnik v njej podal ogromno navedb, iz katerih pa ne izhaja posledica, ki jo je v svojem tožbenem zahtevku predlagal: to je ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi in transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločena čas. S tožnikovimi navedbami torej ni izpolnjen abstraktni dejanski stan, ki se zahteva, da se lahko sklepa oziroma ugotovi nezakonitosti izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče je tako povsem "spregledalo", da tožnik gradi nezakonitost izredne odpovedi tudi na tem, da mu ni bila dana možnost zagovora, torej možnost, da se izjasni o ugotovitvah neuspešne ocene poskusnega dela. Tožena stranka poudarja, da spremembo 2. odstavka 83. člena ZDR delavcu, ki poskusnega dela ni uspešno opravil, ni potrebno omogočiti zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku zakonito določila enomesečno poskusno delo, kar je v skladu tudi s panožno kolektivno pogodbo, ki v 3. odstavku 10. člena določa dobo poskusnega dela, pri čemer določa, da način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela določi delodajalec. Tudi v tem delu je zato sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je že v prijavi potrebe po delavcu pri zavodu za zaposlovanje na obrazcu PD-2 št. XX XXXXX z dne 3. 12. 2007 jasno zapisala, da se išče papirniški delavec za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer zaradi dodatne potrebe po opravljanju tega dela, torej je šlo za začasno povečan obseg dela oziroma za razlog po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR-1. ZDR-1 v 52. členu ne določa, da mora pogodba o zaposlitvi za določen čas imeti eksplicitno določen razlog sklenitve za določen čas. 52. člen ZDR-1 našteva le razloge, zaradi katerih je dovoljeno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zaradi navedenega je zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v določen čas neutemeljen, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Enako je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče je povsem neobrazloženo spremenilo tudi stroškovni del tožbenega zahtevka. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožnik je podal odgovor na odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožena stranka utemeljuje z napačno uporabo 125. člena ZDR neutemeljen. Tožena stranka sploh ni dokazala, da je ob poteku poskusnega dela sploh izvedla postopek ugotavljanja poskusnega dela tožnika. Tožnik, kot je navedeno v tožbi, v teku delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil seznanjen ne s komisijo, ki je omenjena v sklepu z dne 5. 2. 2008 in tudi ne z njenimi ugotovitvami. Z obstojem neke "neimenovane" komisije je bil seznanjen šele s sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vsebino ugotovitev pa ni bil seznanjen nikoli. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prejel šele 7. 2. 2008, torej je šele takrat lahko izvedel za negativno oceno poskusnega dela. To pa je seveda po poteku poskusnega dela, saj se je enomesečni rok iztekel že 4. 2. 2008. Po prepričanju tožnika morajo biti ugotovitve komisije za ugotavljanje poskusnega dela vročene delavcu najkasneje ob poteku poskusnega dela, saj je le na tak način mogoče zagotoviti verodostojnost dela komisije in zakonitost celotnega postopka. Trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, je neutemeljena, saj sodišče v izreku ne navaja datuma prenehanja delovnega razmerja, temveč zgolj datum izredne odpovedi, torej manj, kot je zahteval tožnik. Splošno znano je dejstvo, da vožnja paletnega vozička ne zahteva pincetnega prijema, splošno znano dejstvo je tudi, da oseba, ki opravlja vožnjo paletnega vozička le z desnico (tožnik na levi roki nima palca in prstanca ter ima zatrdel in negiben mezinec) ne more biti tako spreten kot oseba z zdravima obema rokama. Posebej je dodati tudi, da je tožena stranka tožniku delo s paletnim vozičkom odredila izven vpisa delovnega mesta pomočnika razrezovalca. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene le v taksativno naštetih primerih, določenih v ZDR oziroma kolektivnih pogodbi naravnih dejavnosti, zato je opredelitev razloga bistvena sestavina pogodbe. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tretji odstavek 318. člena ZPP pa določa, da če je iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Ob navedenem je potrebno upoštevati tudi določila 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Tako ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati sodno prakso v zadevi opr. št. VI Cp 1186/2008 in ne bi smelo izdati zamudne sodbe ter nadaljevati postopek po opravljeni glavni obravnavi ter odločiti o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi pojasnjuje, da enotno sodno prakso ustvarja le Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Prav tako pa v delovnih sporih velja tudi ZDSS-1, ki specialno ureja kot že navedeno postopek tudi pri izdaji zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika sklepčen in je odločalo skladno z določili ZPP in ZDSS-1. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za konktradiktorno sodbo.

Glede na pritožbene ugovore o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki dati za odgovor na tožbo rok 30 dni, pritožbeno sodišče toženi stranki izrecno pojasnjuje, da ZDSS-1 v 41. členu, ki ureja spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, določa, da so sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja prednostni (1. odstavek) ter da je rok za odgovor na tožbo 15 dni (2. odstavek). Tako je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno dalo rok za odgovor na tožbo 15 dni, saj je šlo za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, saj je tožnik postavil tožbeni zahtevek, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter posledično reintegracijo in reparacijo, torej gre v celoti za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) v 125. členu določa, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu (1. odstavek), pri čemer poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela (2. odstavek). Četrti odstavek (53. člen ZDR-1) pa določa, da če delodajalec ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer v času trajanju poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je mogoče določilo 5. odstavka 125. člena ZDR razumeti tako, da delodajalec ne sme vročiti delavcu izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela pred iztekom poskusnega dela, pač pa jo je mogoče razumeti le tako, da sme delodajalec izredno odpovedi pogodbo o zaposlitvi delavcu ob poteku poskusnega dela (torej ne po poteku poskusnega dela), kar nedvomno pomeni, da je zadnji trenutek možne odpovedi ob poteku poskusnega dela. V navedenem primeru je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z dnem 3. 1. 2008 z enomesečnim poskusnim delom, tožena stranka pa je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 2. 2008, torej nedvomno prepozno. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2008 nezakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v zvezi s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. ZDR v 52. členu našteva razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer pa 54. člen ZDR določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je v tožbi zatrjeval nezakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da se njegove navedbe štejejo kot resnične v primeru izdaje zamudne sodbe, torej se je njegovo delovno razmerje transformiralo v nedoločen čas, saj iz razloga sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas sodišče ni moglo preveriti, ker v pogodbi razloga ni naveden torej je bila pogodba o zaposlitvi glede na trditve tožnika sklenjena nezakonito, kar posledično pomeni, da je potrebno na podlagi določil 54. člena ZDR, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Tako je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z zdravniškim spričevalom M.G., dr. med. spec. med. dela, prometa in športa z dne 17.12.2007, saj iz zdravniškega spričevala izhaja, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno delovno mesto in je zanj zmožen s posebnimi omejitvami, kjer ni potreben pincetni prijem s prsti leve roke in da se odsvetuje delo na višini nad 5 m in vožnja z viličarjem, dokler tožnik ne opravi izpita. Tako kontrola čez eno leto ne more pomeniti razloga, da tožniku ne bi moglo preiti delovno razmerje iz določenega časa v nedoločen čas. Tako je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z zdravniškim spričevalom M.G., dr. med. spec. med. dela, prometa in športa z dne 17.12.2007, saj iz zdravniškega spričevala izhaja, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno delovno mesto in je zanj zmožen s posebnimi omejitvami, kjer ni potreben pincetni prijem s prsti leve roke in da se odsvetuje delo na višini nad 5 m in vožnja z viličarjem, dokler tožnik ne opravi izpita. Tako kontrola čez eno leto ne more pomeniti razloga, da tožniku ne bi moglo preiti delovno razmerje iz določenega časa v nedoločen čas.

Ugotoviti je, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje povsem "spregledalo", da tožnik gradi nezakonitost izredne odpovedi tudi na tem, da mu ni bila dana možnost zagovora. Res je, da spremenjeni 2. odstavek 83. člena ZDR delavcu, ki poskusnega dela ni uspešno opravil, ni potrebno omogočiti zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar sodišče prve stopnje v ničemer ni svoje odločitve gradilo na tej osnovi in so navedene pritožbene navedbe brezpredmetne, saj je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.

Pritožbeno sodišče na vsebinske pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, saj kot že navedeno se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 2. odstavka 338. člena ZPP, torej ne more biti upošteven tudi pritožbeni ugovor o preiskovalnem načelu v delovnih sporih, kot ta zatrjuje tožena stranka. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločanju ni smelo upoštevati odgovora na tožbo tožene stranke, ker je bil le-ta vložen prepozno, tako tudi ni smelo presojati dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v odgovoru na tožbo, kar očita pritožba sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnik v postopku uspel in mu priznalo le tiste stroške, ki so bili v postopku nujno potrebni, kot to določa 155. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1844/99
• VSK sklep II Cpg 105/2006
• VDS Sodba Psp 266/95