VDS sodba Psp 908/2007

Jedro

Ob dejanski ugotovitvi izvedenca, da je poškodba pri delu zgolj sprožilni moment za nastalo bolezensko stanje, ni mogoča pravna kvalifikacija poškodbe pri delu kot vzroka začasne nezmožnosti za delo. Poškodba pri delu je zgolj povod za nastalo bolezensko stanje, zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu in ne bolezen, neutemeljen.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v dokončni odločbi št. 250000-2005-42229 z dne 13. 7. 2006 spremeni tako, da se namesto "bolezen" določi "poškodba pri delu", zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da se kot vzrok začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 30. 5. 2006 do 22. 6. 2006 ugotovi poškodba pri delu (I. točka izreka). Odpravilo je odločbo toženca št. 250000-2005-42229 z dne 13. 7. 2006, v odločbi toženca z dne 2. 6. 2006 pa je odpravilo "bolezen" kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik v obdobju od 30. 5. 2006 do 22. 6. 2006 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v 50 % in zaradi poškodbe pri delu v 50 % (III. točka izreka). Zavrnilo je, kar tožnik zahteva več ali drugače (IV. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da se umik tožbe v delu, da je toženec dolžan v 15 dneh izplačati tožniku razliko med denarnim nadomestilom med začasno zadržanostjo zaradi poškodbe pri delu in prejetim denarnim nadomestilom med začasno zadržanostjo zaradi bolezni za čas od 30. 5. 2006 dalje, vse do konca tožnikove začasne nezmožnosti za delo, vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožena in tožeča stranka. Zoper sklep pritožba ni bila vložena, zato ni predmet presoje pritožbenega sodišča.

Tožena stranka smiselno izpodbija sodbo v ugodilnem delu (I., II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče zahtevku ugodilo na podlagi zaslišanja tožnika, izvedene priče in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, katerih izpovedbe oziroma mnenja so si nasprotujoča, nasprotujejo pa tudi medicinski in drugi dokumentaciji v spisu. V pisnem izvedenskem mnenju izvedenec zaključuje, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo bolezen, na naroku pa je izvedenec mnenje spremenil tako, da sta vzrok bolezen in poškodba pri delu v razmerju 50:50. Tožnik je šele po treh dneh od datuma zatrjevane poškodbe iskal zdravstveno pomoč pri specialistu, tedaj ni bilo videti zunanjih znakov poškodbe v LS, postavljen pa je bil zgolj sum na frakturno poko procesusa transversusa LIV, za katero pa se je še v istem mesecu na kontrolnih pregledih izkazalo, da je ni bilo. Poudarja, da so bile pri tožniku ob opravljeni MRI preiskavi spinalnega kanala lumbosakralno ugotovljene degenerativne spremembe LS hrbtenice, dve herniji dicsi L4 in L5-S1 M50 ter lumboishialgija bil. M54.4, zaradi česar je bil tožnik 31. 1. 2006, to je kar tri mesece od dneva zatrjevane poškodbe pri delu hospitaliziran na KC v Ljubljani. Sklicuje se na izpovedbo izvedene priče, da je hernija po klasifikaciji bolezni samo bolezen in ne poškodba pri delu, poleg tega pa zaradi predolgega obdobja ni možno ugotavljati vzročne zveze med poškodbo pri delu 26. 10. 2005 in bolezenskim stanjem hernije, ugotovljene konec januarja 2006. Tožnik je izpovedal, da je do zatrjevane poškodbe pri delu prišlo tako, da ga je stisnilo med dva čolna, iz prijave poškodbe pri delu pa izhaja, da se je pri ročnem premikanju kalupa tožnik udaril v za njim stoječi plastični kalup. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati predsednika zdravstvene komisije. Navaja še, da je izpodbijana sodba zaradi razmejitve 50 % bolezen in 50 % poškodba pri delu neizvedljiva v smislu izplačila nadomestila.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu (IV. točka izreka) po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča zaradi nepriznavanja vzročne zveze med poškodbo in degenerativnimi spremembami hrbtenice nenavadna. Izvedenec in sodišče sta ugotovila obstoj vzročne zveze, zato bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Toženec namreč ni dokazal, da bi degenerativne spremembe nastale, če ne bi prišlo do poškodbe pri delu. Meni, da bi morala biti opredelitev glavnega vzroka nezmožnosti za delo takšna, da so degenerativne spremembe hrbtenice opredeljene kot "druga bolezen", ki ne vpliva odločilno na delovno zmožnost, saj gre za več bolezni ali poškodb. Izvedenec in priča sta spregledala, da je prišlo pri tožniku do stisnjenja pri stroju, ki traja dalj časa kot udarec, ki je izvršen v sekundi. Izvedenec in priča se tudi nista seznanila z razlogi, zakaj je pri tožniku prišlo do tega, da se je pri zdravniku zglasil šele tretji dan po poškodbi. Meni, da je hernija lahko tudi posledica poškodbe, sodba pa v tej smeri nima prepričljivih razlogov. Sodišče prve stopnje je narok dne 17. 10. 2007 opravilo brez prisotnosti pooblaščenca tožnika, čeprav je opravičil svojo odsotnost, in s tem zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka namreč ni imela možnosti postavljati vprašanja zaslišani izvedeni priči, poleg tega pa je bil pooblaščenec pripravljen predlagati drugega izvedenca, saj se ne strinja v celoti z mnenjem izvedenca. Priglasil je stroške pritožbe.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V tej zadevi je sporen vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 30. 5. 2006 do 22. 6. 2006. Z odločbo imenovanega zdravnika toženca z dne 2. 6. 2006 je bilo odločeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 30. 5. 2006 do 22. 6. 2006 zaradi bolezni. Tožnikova pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo zdravstvene komisije z dne 13. 7. 2006. Pri tožniku je bila od 2. 11. 2005 do 10. 2. 2006 ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu, od 11. 2. 2006 do 28. 2. 2007 pa zaradi bolezni. Kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo je tako od 11. 2. 2006 do spornega obdobja 30. 5. 2006 dokončno in pravnomočno ugotovljena bolezen.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Skladno s 1. odstavkom 13. člena ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. 19. člen ZZVZZ določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. ZPIZ-1 tako v 1. odstavku 63. člena določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa in drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; poškodba povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti pa izvedenskega mnenja specialista ortopedije as. dr. M. K. podanega na naroku za glavno obravnavo dne 25. 5. 2007, kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju določilo poškodbo pri delu in bolezen v razmerju 50 - 50, pri čemer je po stališču pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je med poškodbo pri delu kot sprožilnim momentom za nastalo bolezensko stanje in bolezenskim stanjem (discus hernija, degenerativne spremembe hrbtenice in lumboishialgija - izvid z dne 11. 1. 2006) podana neposredna vzročna zveza. Za razsojo sporne zadeve je po stališču pritožbenega sodišča bistvena že ugotovitev, da je toženec z očitno pravnomočnimi odločbami odločil, da je bil tožnik v obdobju od 10. 2. 2006 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (priloga B1). V času izdaje sporne odločbe ni izkazana sprememba zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ne sprememba samega vzroka začasne nezmožnosti za delo. Toženec je očitno ugotovil, da se stanje, ki je podlaga za odločitev v prejšnjih odločbah, ni spremenilo in da je torej bolniški stalež zaradi istega vzroka utemeljen tudi za čas po 29. 5. 2006.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca in izvedene priče ni ugotovilo, da bi bila bolezenska stanja zgolj posledica poškodbe pri delu, ampak je bolezensko stanje pri tožniku, ki je ugotovljeno v medicinski dokumentaciji, posledica predhodno degenerativno že okvarjenih dveh ploščic prav zaradi poškodbe pri delu kot sprožilnega momenta, sprožilo nadaljnje okvare že obstoječih degenerativnih sprememb hrbtenice. Izvedenec je namreč ocenil, da je bila poškodba, ki jo je tožnik dne 25. 10. 2005 utrpel pri delu sprožilni moment za nadaljnje okvare ter sprožitve degenerativnih sprememb na hrbtenici, kar je sodišče prve stopnje sicer sprejelo, sprejema pa tudi pritožbeno sodišče. Sprožilni moment torej v bistvu razkrije bolezensko stanje, kot to ugotavlja tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi pod opr. št. VIII Ips 149/2000 z dne 13. 3. 2001. Takšna ocena izvedenca, torej da je poškodba pri delu sprožilni moment za nadaljnje okvare ter sprožitve degenerativnih sprememb hrbtenice, je dejanska ugotovitev s strokovnega medicinskega področja, z znanjem katerega sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Za opredelitev vzroka nekega stanja, oziroma konkretno začasne nezmožnosti za delo, kot poškodbe pri delu, kot jo definira 1. alineja 1. odstavka 63. člena ZPIZ-1, mora biti izpolnjen pogoj neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Ob dejanski ugotovitvi, da je poškodba pri delu sprožilni moment za nadaljnje okvare ter sprožitve degenerativnih sprememb hrbtenice, pa ni mogoča pravna kvalifikacija poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje 63. člen ZPIZ-1. Poškodba pri delu je v konkretnem primeru namreč zgolj povod za nastalo bolezensko stanje, neposredna vzročna zveza med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo pa glede na oceno izvedenca ni podana. Pri tožniku zato ni mogoče ugotoviti, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v razmerju 50 % poškodba pri delu in 50 % bolezen, ampak je vzrok začasne nezmožnosti za delo le bolezen. Ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti za delo je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja s strani ustreznih izvedencev, vendar pa je pravna kvalifikacija poškodbe pri delu, ki je opredeljena v ZPIZ-1, stvar sodišča, ki pravo pozna in ga uporablja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaslišanje predsednika zdravstvene komisije, pri katerem toženec vztraja v pritožbi, v tem primeru ni potrebno (213. člen ZPP), vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo 63. člen ZPIZ-1 in je toženčeva pritožba iz tega razloga utemeljena.

Tožnikova pritožba pa ni utemeljena. V pritožbi namreč zmotno meni, da bi bilo potrebno njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi ravno iz razloga obstoja vzročne zveze med poškodbo in degenerativnimi spremembami vratne hrbtenice, ki pa, kot že obrazloženo, ni ugotovljena.

Neutemeljen pa je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je opravilo zadnji narok za glavno obravnavo brez prisotnosti njegovega pooblaščenca kljub temu, da je le-ta opravičil svojo odsotnost. Po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vabilo na narok, določen za dan 17. 10. 2007, je bil pooblaščencu tožnika pravilno vročen (v spisu na listovni številki 65), na podlagi česar je sodišču tudi predlagal preložitev naroka. Sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, kljub temu pa ni zagrešilo očitane kršitve, ko ga je opravilo brez prisotnosti tožnikovega pooblaščenca, saj je bil pooblaščenec na narok pravilno in pravočasno vabljen, s tem pa mu je bila tudi dana možnost obravnavanja. V skladu s 1. odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Sam predlog stranke za preložitev naroka še ni dovolj, potrebno je izkazati okoliščine, ki ga opravičujejo. Preložitev naroka je namreč izjema, ki jo je treba presojati strogo, in prelaganje naroka brez izkazanih upravičenih razlogov, ne sme priti v poštev. Odsotnost pooblaščenca z naroka zaradi prisotnosti na drugem naroku ni takšen izjemen razlog, saj ima pooblaščenec skladno z določbami Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/03 s spremembami - v nadaljevanju: ZOdv) možnost pooblastiti odvetnika substituta, ki ga nadomešča pri posameznih procesnih opravilih.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v s strani toženca izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) ob pravilni uporabi 63. člena ZPIZ-1 spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek, da se vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v dokončni odločbi z dne 13. 7. 2006 spremeni tako, da se namesto "bolezen" določi "poškodba pri delu", zavrnilo. Hkrati je pritožbeno sodišče, po tem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 384/2012
• VDSS sodba Psp 46/2015
• VDSS sklep Psp 104/2016