VDS sklep Pdp 267/2007

Jedro

Napak, ki jih je v zvezi z vročanjem tožbe v odgovor zagrešilo sodišče prve stopnje, ni mogoče uveljaviti kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, ker je predpostavka za odločanje utemeljenosti predloga za vrnitev v prvotno stanje opravičljiva zamuda roka, ki se je pripetila stranki. Ker se vprašanje pravilnosti vročitve presoja v okviru pritožbe zoper zamudno sodbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi zatrjevanih napak ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, katerega je tožena stranka vložila skupaj z odgovorom na tožbo z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ne da bi ji tožbo s prilogami vročilo v odgovor.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožba tožnice, v zvezi s katero je bila pri prvostopenjskem sodišču izdana zamudna sodba (ki jo tožena stranka izpodbija s posebno pritožbo), toženi stranki ni bila pravilno vročena. Tožena stranka namreč v Sloveniji ni imela svojega pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Pri vročanju tožbe bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo drugega odstavka 146. člena ZPP in toženi stranki postaviti pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj. Tožba toženi stranki ni bila vročena zgolj s tem, da ji je bilo puščeno pisno obvestilo o prispeli pošiljki. S tem ji je bila kršena pravica možnosti obravnavanja pred sodiščem. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil M.Ž. pooblaščenec tožene stranke že 25.3.2006, je nepravilen. Glede na to mu tožba ni bila vročena kot pooblaščencu tožene stranke. Poleg tega učinkuje vročitev za toženo stranko šele od trenutka, ko je pooblaščenec za vročanje sodno pisanje dejansko vročil zakonitemu zastopniku tožene stranke, do česar pa zagotovo ni prišlo pred 5.5.2006.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki vročena na podlagi določbe drugega odstavka 141. člena ZPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila pravočasno, vendar pa iz neupravičenega razloga. Na podlagi dokazov, izvedenih na naroku za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je zaključilo, da je dejstvo, kako ima tožena stranka urejeno poslovanje in sprejemanje pošte, stvar njene organizacije, razen tega pa je bila tožena stranka nedvomno seznanjena z dejstvom, da je bila zoper njo vložena tožba. Tožena stranka kot pravna oseba je bila odgovorna za nesprejemanje svoje pošte.

Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravdnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Glede na to je predpostavka za odločanje o utemeljenosti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki. To pomeni, da napake, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, saj se te napake presojajo v okviru obravnavanja pritožbe v zvezi z preizkusom zakonitosti odločbe sodišča prve stopnje. Trditev tožene stranke, da ji v postopku pred izdajo zamudne sodbe ni bila pravilno vročena tožba, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč pritožbeni razlog (oziroma revizijski ali obnovitveni razlog v postopku izrednih pravnih sredstev). Ker je bil torej predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje že iz tega razloga neutemeljen, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravilnost vročitve tožničine tožbe, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper izpodbijani sklep niso relevantne. Presoja o pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki, ki je ena od predpostavk za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), bo stvar preizkusa utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper to zamudno sodbo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 54/2004
• VSL sklep II Cp 1857/2004
• VSL sklep Cpg 131/96