VDS sodba Pdp 731/2004

Jedro

Toženo stranko javno agencijo je v postopku pred sodiščem pravilno zastopal generalni direktor oziroma njegov pooblaščenec, saj kot pravna oseba javnega prava ne sodi med subjekte, ki jih v postopku pred sodišči obvezno zastopa državno pravobranilstvo.

Tožnica je izpodbijala razporeditev k drugemu delodajalcu, tožbo pa je vložila prepozno, po izteku tridesetdnevnega roka od poteka roka za odločitev o njenem ugovoru, zaradi česar ni dopustna. To velja tudi, če štejemo spor za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je bila tožba vložena po tridesetih dneh odkar je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (zaradi razporeditve k drugemu delodajalcu).

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev tistega dela odločbe tožene stranke opr. št. XXX-X/XX-X/XX z dne 12.5.2003 s katerim je bilo odločeno, da tožnica začne z delom v D. z 27.6.2003 in da višino plače, pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v D. uredi predstojnik D. s posebno odločbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da naj sodišče samo odloči o pravicah tožnice, ki ji gredo iz odpovedanega delovnega razmerja ter da se obema toženima strankama naloži, da tožnici plačata denarno nadomestilo šestih bruto plač v višini 3.750.000,00 SIT z zapadlostjo 26.6.2003 in odpravnino v znesku 1.400.000,00 SIT z zapadlostjo 26.6.2003, kakor tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. I. izreka). Odločilo je, da morata tožnica in drugotožena stranka sami kriti svoje stroške postopka (tč. II/1 izreka) in da je tožnica prvotoženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 258.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (tč. II/2 izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/02, 2/04). Navaja, da je podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, glede odločilnih dejstev pa je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila tudi v nasprotju z vsebino v spisu predloženih listin to je obvestil o poskušani vročitvi, vsebino zapisnikov o pričanju prič in listin, ki jih je predložila drugotožena stranka. Obrazložitev naj bi bila v tolikšni meri nejasna, da je ni mogoče preizkusiti. Tako sodišče prve stopnje najprej verjame vročevalcu družbe XY d.o.o. o vročanju drugostopenjske odločbe drugotožene stranke, takoj zatem pa šteje, da vročitev ni bila pravilna, ker bi morala biti opravljena pooblaščencu tožnice, nakar zaključi, da je bila vročitev opravljena med sodnim postopkom, ko je bila sporna odločba tožnici vročena kot priloga odgovora drugotožene stranke na tožbo. Tožnica se je s prepisom sporne odločbe sicer res seznanila, ko je prejela odgovor na tožbo, vendar tega ni mogoče šteti za pravilno vročitev. Iz izvedenih dokazov izhaja, da si je tožnica želela delati pri D. M. zato je brez podlage v spisu ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnica že ob izdaji prvostopenjske odločbe odločila, da ne bo sprejela zaposlitve v D. Sodišče naj bi tudi preseglo svoja pooblastila, ko drugače ocenilo nekaj, kar je med strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi vročevalca M.G., čeprav je ta izpovedba v nasprotju s samo vsebino vročilnic in čeprav je verodostojnost prič vprašljiva zaradi pogodbenega razmerja z drugotoženo stranko. Tožnica ne more razumeti, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je prav v dneh, ko ji je XY poskušal opraviti sporno vročitev imela na smrt bolnega očeta ter da je zaradi tega 20.6.2003 bila na dopustu, da bi bila ob njem in v oporo svoji materi. Tožničin oče je umrl 22.6.2003, zato tožnice 23.6.2003 ves dan in vso noč do večera naslednjega dne ni bilo doma in pisanja ni mogla prevzeti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje njenega moža M.F., ki bi lahko izpovedal o tem, da so bile drugotoženi stranki znane okoliščine v zvezi s smrtjo tožničinega očeta. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo 4. odst. 31. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/97, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97, 38/99) o tem, da o razporeditvi delavca v smislu 1. odst. istega člena sporazumno odločata oba predstojnika; izpodbijano odločbo pa je izdala le drugotožena stranka. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo določbo 2. odstavka 33. čl. ZDDO o tem, da delavcu delovno razmerje preneha šele po preteku odpovednega roka, celo če odkloni ponujeno delovno mesto v državnem organu. Tožnica pa ni ničesar odklonila, saj ji nikakršno delovno mesto nikoli ni bilo ponujeno. Odločba Vlade RS z dne 26.6.2003 ne pomeni konkretne ponudbe delovnega mesta, temveč gre le za imenovanje v naziv. Navedeno pomeni, da tožnica v skladu z zakonom novega delovnega razmerja nikakor ne bi mogla skleniti že 27.6.2003, saj za zaposlitev ni imela zahtevanega pogoja, to je odločbe Vlade o imenovanju v enega izmed nazivov, kakor to predvideva 15. čl. ZDDO. V času vročitve odločbe o imenovanju v naziv je tožnica s sopogodbenikom že sklenila družbeno pogodbo in ustavila ter registrirala družbo v kateri je sedaj zaposlena. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da določitev delovnega mesta pri D., na katerem naj bi se tožnica zaposlila z 27.6.2003, ni obvezna sestavina odločbe. ZDDO tega res ne določa, pač pa je to določal takrat veljavni ZDR. Sporazum o prerazporejanju delavcev iz A. v D. in aneksi, katerih sestavi del naj bi bili poimenski seznami delavcev, tožnici niso bili vročeni, čeprav je drugotožena stranka lažno skušala dokazati vročitev teh listin tožnici. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje na te listine ne bi smelo sklicevati. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na zapisnik drugotožene stranke o opravljeni ustni obravnavi, saj tožnica in njen mož, ki ga je tožnica pooblastila, nista pristala da se zapisnik napiše naknadno, prav tako nista bila seznanjena s tonskim snemanjem in zanj tudi nista dala soglasja. Predlagana priča M.F. bi lahko izpovedala, da je vsebina zapisnika neresnična, vendar je sodišče prve stopnje predlog za njegovo zaslišanje neutemeljeno zavrnilo. Na podlagi odločbe drugotožene stranke z dne 12.5.2003 tožnica ni mogla vedeti kakšne naj bi bile njene pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja pri D., prav tako pa v odločbi ni bil naveden niti kraj, kjer naj bi se delo opravljalo. Zaradi navedenega tožnica zoper sporno odločbo, ki je po svoji vsebini odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugovarjala in istočasno uveljavljala pravice, ki ji po zakonu gredo iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sporno odločbo je izpodbijala tudi zaradi tega, ker odpovedni rok ni bil določen v skladu z zakonom. Glede na vse navedeno ni mogoče govoriti o kakršnikoli razporeditvi tožnice, še manj, da bi tožnica delovno mesto pri D. odklonila, saj ji konkretno delovno mesto nikoli ni bilo ponujeno. Zato je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela statusa trajno presežne delavke. Sodišče prve stopnje se tudi ni določno izreklo o statusu drugotožene stranke, to je Agencije za r. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker je generalni direktorici drugotožene stranke in po njej pooblaščeni odvetnici dovolilo opravljanje procesnih dejanj in ker ni ugodilo predlogu tožnice za izdajo zamudne sodbe. Drugotoženo stranko bi veljavno lahko zastopalo le Državno pravobranilstvo RS. Z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja brez odpovednega roka in z nepriznavanjem pravice do odpravnine je bila tožnici povzročena škoda, za katero je solidarno odgovorna Republika Slovenija. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper tisti del izpodbijane sodbe s katerim je bilo odločeno, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da v tej zadevi ni šlo za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnica sama je tožbo opredelila kot "tožbo zaradi delne razveljavitve odločbe tožene stranke o razporeditvi tožnice in uveljavljanja pravic iz naslova delovnega razmerja", po modifikaciji tožbenega zahtevka pa kot pravdo "zaradi razporeditve iz enega v drug državni organ in zaradi denarnega zahtevka". V tej zadevi ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica celo izrecno izjavila, da se strinja s prenehanjem delovnega razmerja pri drugotoženi stranki in izpodbija samo razporeditev v drug državni organ. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje drugotoženi stranki moralo priznati njene stroške postopka, tako kot jih je priznalo prvotoženi stranki.

Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnice navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo status drugotožene stranke in pooblastila direktorice drugotožene stranke. Drugotožena stranka je bila ustanovljena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 58/95) kot pravna oseba javnega prava. S citiranim zakonom ni bilo določeno, da bi se morala drugotožena stranka vpisati v sodni register in se tudi dejansko ni, saj je k temu ni zavezoval noben predpis. Prav tako noben predpis ni določal, da bi se v sodni register morala vpisati generalna direktorica drugotožene stranke. Drugotožena stranka je bila pri opravljanju poslov povsem samostojna in neodvisna. Drugotožena stranka je kot stranka sodelovala v številnih pravdah, ki so se pred različnimi sodišči v R Sloveniji vodili v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. V vseh teh zadevah drugotožene stranke ni zastopalo Državno pravobranilstvo RS, vloženih je bilo tudi večje število revizij in do danes niti najvišje sodišče v državi, prav tako tudi nobeno drugo ni oporekalo pravdni sposobnosti generalne direktorice drugotožene stranke in tudi ni opozorilo, da bi drugotoženo stranko moralo zastopati Državno pravobranilstvo RS. Drugotožena stranka še vedno meni, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe in da bi sodišče prve stopnje 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka moralo šteti za prepozno. Tožnica je tožbo vložila šele 5.9.2003, vročitev drugostopenjskega sklepa pa je bila preko kurirske službe opravljena že v juniju 2003. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnico pred drugostopenjskim organom drugotožene stranka kot pooblaščenec zastopal njen mož, saj ta ni predložil nobenega pooblastila za zastopanje, pač pa mu je generalna direktorica dovolila, da je na obravnavi navzoč in da spremlja njen potek, vključeval pa se je tudi v razgovor. Glede na to, da tožničin mož v spis ni vložil pooblastila za zastopanje in da je izrecno izjavil, da želi sodelovati le pri tolmačenju pravnih zadev oz. postopkov, ga drugotožena stranka ni štela za pooblaščenca in je bila vročitev opravljena samo tožnici. Tožnica je že ob sklenitvi delovnega razmerja pri drugotoženi stranki vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, ko bo drugotožena stranka zaključila vse postopke lastninskega preoblikovanja podjetij in da bodo delavci potem vrnjeni oz. prerazporejeni v drug državni organ, primarno v D. Tožnica je zato lahko vnaprej planirala svojo bodočo zaposlitev in se je očitno že vnaprej odločila, da ne bo sprejela zaposlitve v davčnem organu, še zlasti, ker je pričakovala, da bo njena plača precej nižja od plače pri drugotoženi stranki. Iz teh razlogov je bila tožnica tudi povsem neaktivna glede zaposlitve pri D-u. Če bi se bala za svojo eksistenco, bi se prav gotovo že pred prenehanjem delovnega razmerja pozanimala ali pri drugotoženi stranki ali pri D-u na kakšen način bo potekala prerazporeditev, na katero delovno mesto bo razporejena, kdaj prične opravljati delo in podobno. Tožnica je točno vedela, da ji je delovno mesto na D-u zagotovljeno, vedela je tudi, kakšno bo to delovno mesto. Seznanjena je bila tudi s sporazumom med obema državnima organoma, ki je bil pravna podlaga za izdajo odločbe. Tožnica je na seji drugostopenjskega organa izrecno izjavila, da se bo sama zaposlila in da nima interesa za zaposlitev (pri D-u), zato drugotožena stranka ni več vodila aktivnosti pri urejanju administrativnih zadev okrog razporeditve tožnice v D. Tožnici je delovno razmerje pri drugotoženi stranki prenehalo, ker je bila razporejena iz enega v drug državni organ po pogojih in na način določen v 31. čl. ZDDO. Tožnica pa se zmotno sklicuje na določbo 33. čl. ZDDO. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da kot priče ni zaslišalo njenega moža, saj je ta ves čas postopka sodeloval kot javnost, pri čemer je nekajkrat celo motil delo sodišča. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke navedla, da je ugovarjala zoper dejstvo, da ji delovno razmerje pri drugotoženi stranki preneha že s 26.6.2003 ter da z dnem 27.6.2003 sklene delovno razmerje pri D., zato so smešne pritožbene navedbe drugotožene stranke, da ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbi tožnice

Pritožba sicer zatrjuje, da naj bi bilo podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To nasprotje naj bi bilo podano, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi prihaja v nasprotje glede dejstev, ki so po tožničinem mnenju odločilna. Navedeno pa ne pomeni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, temveč bi lahko šlo kvečjemu za nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, kar sicer prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica v nadaljevanju pritožbe tudi izrecno uveljavlja. Vendar pa ni nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je vročevalec drugostopenjsko odločbo tožene stranke, naslovljeno na tožnico, vročil v skladu z določili ZPP ter nadaljnjo ugotovitvijo, da te vročitve ni mogoče šteti za pravilno, ker bi ta pošiljka morala biti vročena tožničinemu pooblaščencu in ne tožnici. Navedeno tako ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe za isto ravnanje drugotožene stranke trdilo, da je hkrati zakonito in nezakonito, kar bi v resnici pomenilo nasprotje v razlogih sodbe, temveč, da je bila na tožnico naslovljena pošiljka, vročena v skladu s pravili vročanja, da pa kljub temu ni mogoče šteti, da bi bila vročitev opravljena, saj bi drugotožena stranka pošiljko morala nasloviti na tožničinega pooblaščenca, ki je sicer res njen mož in prebiva na istem naslovu, vendar kljub temu ni mogoče šteti, da je z vročitvijo pisanja tožnici opravljena vročitev njenemu pooblaščencu.

Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da naj bi bila obrazložitev v nasprotju z vsebino v spis predloženih listin, vendar pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o zaslišanju prič ter med samimi temi listinami oz. zapisniki. Tožnica takšnega nasprotja konkretno niti ne uveljavlja, temveč je iz pritožbenih navedb razvidno, da v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vročanja drugostopenjskega sklepa. Pri tem pa niti ne gre za odločilna dejstva, saj je sodišče prve stopnje tožbo štelo za pravočasno, ravno zaradi tega, ker se je postavilo na stališče, da drugostopenjska odločba tožene stranke tožnici ni bila pravilno vročena, ker ni bila vročena njenemu pooblaščencu. Celo v primeru, če bi se sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je vročevalec pri vročanju na tožnico naslovljene pošiljke ravnal nepravilno, bi to v ničemer ne moglo vplivati na drugačno odločitev. To vprašanje je namreč pomembno s stališča pravočasnosti vložene tožbe, sodišče prve stopnje pa je tožbo že itak štelo za pravočasno vloženo.

Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo svoja pooblastila, ko je drugače ocenilo nekaj, kar je med strankama nesporno. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da v resnici niti ne gre za nesporna dejstva, saj so ta samo tista, ki jih obe stranki kot takšna označita. Razen tega tudi ne gre za odločilna dejstva v tem sporu, saj utemeljenost zahtevka ni odvisna od tega, kako sta se stranki dogovarjali glede možnosti, da tožnica zasede delovno mesto inšpektorja pri D. M.

Z navedbo, da drugotožene stranke ne bi smela zastopati generalna direktorica oz. da ta zato za zastopanje ni mogla pooblastiti odvetnice, pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta namreč določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila. Tožnica pri uveljavljanju tega ugovora napačno citira določbo 50. člena ZJA, saj ni res, da bi ta določal, da se za drugotoženo stranko ne uporablja določba prvega odstavka 20. člena istega zakona, ki določa, da direktor zastopa in predstavlja javno agencijo. V resnici 50. člen ZJA določa, da se za drugotoženo stranko in ostale v tem členu naštete agencije med drugim uporabljajo tudi določbe 4. in 5. odst. 20. člena ZJA, ki urejata odgovornost direktorja za zakonito poslovanje in njegovo odškodninsko odgovornost. Vendar na podlagi te določbe ni mogoče sklepati, da za ob uveljavitvi ZJA že delujoče javne agencije, to je Agencijo za trg vrednostnih papirjev, Agencijo za zavarovalni nadzor, Agencijo za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto RS, Agencijo za energijo in drugo toženo ne velja, da jih zastopa in predstavlja direktor ter da ta organizira in vodi njihovo delo ter poslovanje, kar je vsebina določbe 1. odst. 20. člena ZJA. Potrebno je upoštevati, da je določba 50. člena ZJA uvrščena med prehodne in končne določbe in da je z njo izrecno določena veljavnost posameznih določb ZJA za tiste javne agencije, ki so bile na podlagi posebnih zakonov ustanovljene še pred uveljavitvijo ZJA, zaradi česar te določbe zanje sicer ne bi mogle veljati. Zaradi navedenega je razumljivo, da ZJA v 50. členu ni določil, da za že ustanovljene agencije velja tudi tudi 1. odst. 20. čl. ZJA, saj bi to pomenilo, da direktorji že ustanovljenih javnih agencij, le-te zastopajo in predstavljajo šele od uveljavitve ZJA. Namen 50. člena ZJA je bil zgolj ta, da za obstoječe javne agencije pričnejo veljati tiste določbe ZJA, ki urejajo vprašanja, ki do takrat niso bila urejena, ali pa so bila urejena drugače. Med temi zadevami ne more biti vprašanje pristojnosti direktorja, da zastopa agencijo, saj mora biti to urejeno že od prvega dne delovanja agencije.

Res je sicer, da Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, s katerim je bila drugotožena stranka ustanovljena, nima izrecnih določb glede pooblastila generalnega direktorja agencije za zastopanje, vendar to ne pomeni, da bi drugotoženo stranko lahko zastopal le državni pravobranilec, kakor to zmotno meni tožnica. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da drugotožena stranka, kot pravna oseba javnega prava ne spada med subjekte, ki jih v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS št. 20/97) pred sodišči obvezno zastopa državno pravobranilstvo.

Glede na to, da je direktorica drugotožene stranke bila pristojna, da za zastopanje pooblasti odvetnico, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP in tudi ni mogoče šteti, da drugotožena stranka sploh ni odgovorila na tožbo, zaradi česar naj bi po zmotnem stališču tožnice bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 1598/03 z dne 8.10.2003 o tem, da v tem sporu kot tožena stranka lahko nastopa samo Republika Slovenija. To stališče se je nanašalo na to, da je takrat kot tožena stranka bila označena zgolj Republika Slovenija, Agencija za r., kar je v resnici kazalo na to, da je tožba usmerjena le zoper Republiko Slovenijo.

Pač pa tožena stranka glede tistega dela tožbe, s katerim je tožnica zahtevala delno razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 12.5.2003 ter odločitev o pravicah tožnice, ki ji gredo iz odpovedanega delovnega razmerja, utemeljeno uveljavlja, da bi prvostopenjsko sodišče tožbo moralo zavreči kot prepozno, zaradi česar tožbe v tem delu sploh ne bi bilo potrebno obravnavati po vsebini. Res je sicer, da tožničin mož ni predložil pisnega pooblastila za zastopanje tožnice v ugovornem postopku pred drugotoženo stranko, kakor to zahteva 1. odst. 97. člena ZPP, vendar pa ga je drugotožena stranka štela za pooblaščenca, kakor je to razvidno iz pisnega odpravka sklepa z dne 17.6.2003 (priloga B3), saj je v uvodu izrecno navedeno, da sta se ustne obravnave 9.6.2003 udeležila tožnica in njen pooblaščenec M.F. - mož delavke. Tudi v zapisniku o poteku ustne obravnave (priloga B2), ki ga tožnica sicer ni podpisala, je izrecno navedeno, da tožnica zakonca pooblašča za posredovanje kakršnegakoli pravnega mnenja oz. odgovora na pravno vprašanje, kar vendarle pomeni, da je tožnica moža pooblastila za zastopanje na naroku. V kolikor bi drugotožena stranka menila, da tožničin mož nima ustreznega pooblastila, bi mu v skladu z 98. členom ZPP morala določiti rok, v katerem naj predloži pooblastilo, vendar tega ni storila, saj ga je očitno štela za pooblaščenca, kakor je to razvidno iz pisnega odpravka drugostopenjskega sklepa drugotožene stranke. Zaradi navedenega se tožena stranka sedaj v sodnem postopku ne more uspešno sklicevati na to, da tožničin mož ni bil pooblaščen za zastopanje v ugovornem postopku, zaradi česar mu drugotožena stranka ni bila dolžna vročati drugostopenjskega sklepa.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da bi drugotožena stranka sklep z dne 17.6.2003 morala vročiti tožničinemu pooblaščencu, da zato nadomestne vročitve, ki je bila opravljena tožnici in ne njenemu pooblaščencu, ni mogoče šteti za pravilno, zaradi česar tudi rok za vložitev tožbe ni začel teči z dnem, ko je bila tožnici opravljena nadomestna vročitev drugostopenjskega sklepa tožene stranke. Kadar ima stranka pooblaščenca, se v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP, pisanja vročajo pooblaščencu. Navedeno pomeni, da je pravočasnost tožbe potrebno presojati glede na to, v kakšnem roku mora delavec vložiti tožbo v primeru takoimenovanega molka organa.

Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je glede roka za vložitev tožbe sklicevalo na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). V času, ko je tožnica vložila ugovor zoper izpodbijano odločbo drugotožene stranke ter v času odločanja o tem ugovoru so veljale določbe ZDDO. V skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZDDO je delavec lahko zahteval varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču, če ni bil zadovoljen z odločitvijo o zahtevi oz. ugovoru, ali če pristojni organ ni odločil v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora. V kakšnem roku mora delavec vložiti tožbo pa ZDDO ni določal, temveč so se glede tega v skladu s 1. čl. ZDDO do 31.12.2002 uporabljale določbe ZTPDR in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po 1.1.2003 pa je bilo potrebno uporabiti določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur. l. RS št. 42/2002). Res je sicer, da so bile določbe ZDDO konsistentno usklajene z ZDR/90 in ZTPDR, vendar to ne pomeni, da bi se slednja v povezavi z ZDDO lahko uporabljalatudi po 1.1.2003, saj je 245. čl. ZDR/02 povsem jasno določil, da se z dnem uveljavitve ZDR/02 prenehata uporabljati ZDR/90 in ZTPDR, razen izrecno navedenih določb, ki pa za odločitev v tem sporu niso pomembne.

Navedeno pomeni, da v tej zadevi ne pride v poštev uporaba določbe 105. člena ZDR/90, ki bi edina lahko povzročila, da bi tožbo v zgoraj navedenem obsegu (1. in 2. točka tožbenega zahtevka) mogli šteti za pravočasno. Ob dejstvu, da drugostopenjski sklep tožnici ni bil pravilno vročen, je glede roka za vložitev tožbe potrebno šteti, da tožena stranka o tožničinem ugovoru ni odločila. V takšnih primerih je delavec v skladu s 105. čl. ZDR/90 imel pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR in bi v času veljavnosti ZDR/90 tožbo v resnici šteli za pravočasno. Vendar pa je v konkretnem primeru za presojo pravočasnosti tožbe potrebno uporabiti določbe ZDR/02, ki sicer ne pozna takšnega predhodnega ugovornega postopka, kot je določen v ZDDO oz. kasnejšem Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS št. 56/03). Ne glede na navedeno pa dne 4.9.2004 vložene tožbe v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko tožbenega zahtevka, nikakor ni mogoče šteti za pravočasno. Glede na obvezni predhodni ugovorni postopek in glede na to, da tožnica izpodbija razporeditev v drug organ, pride v poštev smiselna uporaba določbe 2. odst. 204. člena ZDR/02, po kateri mora delavec sodno varstvo zahtevati v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitev. Ob smiselni uporabi te določbe je v konkretnem primeru ta rok pričel teči 3.7.2003, saj je 2.7. iztekel 30-dnevni rok od vložitve ugovora tožnice zoper izpodbijani del odločbe o razporeditvi, v katerem bi drugotožena stranka morala odločiti o tožničinem ugovoru. Navedeno pomeni, da bi na podlagi 2. odst. 204. člena ZDR/02 tožnica tožbo morala vložiti najkasneje 1.8.2003.

Tožba pa je prepozna tudi v primeru, če štejemo, da tožnica z njo uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, saj bi v tem primeru v skladu s 3. odst. 204. čl. ZDR/02 tožbo morala vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice. To pa je bilo najkasneje takrat, ko je izvedela, da ji je tožena stranka z 26.6.2003 zaključila delovno razmerje. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da se je 1.7.2003, potem ko ji je prenehalo delovno razmerje, prijavila na Zavodu za zaposlovanje v L., kar pomeni, da je najkasneje takrat pričel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Navedeno pomeni, da je, tudi ob upoštevanju določbe 3. odst 204. čl. ZDR/02 v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko tožbenega zahtevka, tožba vložena prepozno.

Glede na to, da se zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe pritožuje le tožnica, pritožbeno sodišče tega dela izpodbijane sodbe (odločitve o 1. in 2. točki tožbenega zahtevka) ni razveljavilo in tožbe v tem delu zavrglo. Vendar pa zamuda roka za vložitev tožbe pomeni, da tega dela tožbenega zahtevka ni potrebno obravnavati po vsebini in da je odločitev sodišča prve stopnje potrebno potrditi že zaradi tega, ker tožnica s tem delom zahtevka ne more uspeti, ker je tožba vložena prepozno.

Z denarno terjatvijo za plačilo nadomestila šestih bruto plač in plačilo odpravnine pa se je tožnica v skladu s četrtim odstavkom 204. čl. ZDR/02 lahko neposredno obrnila na sodišče, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno obravnavalo po vsebini.

Denarni zahtevek zoper prvotoženo stranko je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj tožnica ni bila v delovnem razmerju s prvotoženo stranko. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da je prvotožena stranka vtoževane zneske dolžna plačati zaradi solidarne odgovornosti za škodo, ki naj bi jo povzročil predstojnik Davčne uprave Republike Slovenije, ker skupaj z generalno direktorico drugotožene stranke ni izdal takoimenovane vezane odločbe na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZDDO. Tožnica je šele v pritožbi prvič navedla, da naj bi bil pravni temelj za tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko odškodninska odgovornost, zaradi ravnanja direktorja D., pri čemer niti v pritožbi ni navedla elementov odškodninske odgovornosti. Tožnica ni v ničemer izkazala, da brez svoje krivde ni mogla prej navesti, da naj bi ji zaradi nezakonitega ravnanja direktorja D. nastala škoda, zato je v skladu s prvim odstavkom 337. člena s to pritožbeno navedbo prekludirana. Tožnica je med postopkom sicer zatrjevala, da naj bi pravna legitimacija Republike Slovenije izhajala iz istih pravnih podlag, kot obveznost za zastopanje drugotožene stranke po državnem pravobranilstvu, kar pa je pravno zmotno stališče. Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS št. 20/97) določa le, koga zastopa državno pravobranilstvo, ne določa pa materialnopravnih upravičenj.

V pritožbi tožnica tudi navaja, da prvotoženo stranko toži na podlagi odškodninske odgovornosti, za škodo, ki ji jo povzročila drugotožena stranka z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja brez odpovednega roka in priznanja pravice do odpravnine. Zmotno je stališče tožnice, da iz 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04) izhaja, da je za škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila drugotožena stranka, odgovorna Republika Slovenija. Citirana določba 26. člena URS ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Zato je potrebno uporabiti splošno načelo odškodninskega prava, to je določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001), ki določa, da je za protipravna dejanja delavcev, do katerih je prišlo pri delu ali v zvezi z delom, odškodninsko odgovorna pravna oseba ali fizična oseba, pri kateri so zaposleni. Navedeno pomeni, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna za nezakonito ravnanje svojih delavcev.

Drugotožena stranka je s 1.8.2004 prenehala obstajati na podlagi Zakona o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP - Ur. l. RS št. 80/2004), vendar ta okoliščina ne more biti podlaga za pasivno legitimacijo prvotožene stranke v tem sporu, saj je zadevo potrebno presojati po stanju na dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ko je drugotožena stranka še obstajala.

Sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je zavrnilo tožničin denarni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Tožnica sicer vtožuje nadomestilo za čas odpovednega roka in odpravnino, kakršna pripada trajno presečnim delavcem po določbah ZDR/90. Ne glede na to, da določbe tega zakona v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev (ZDR/90 je s 1.1.2003 prenehal veljati), kakor je to že razloženo zgoraj, pa je potrebno pojasniti, da tožnica do prejemkov, ki gredo delavcem v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičena tudi glede na določbo 24. a člena ZDDO, ki določa, da se določbe 56. člena tega zakona, na katere se tožnica ves čas tudi sklicuje, uporabijo le v primeru, da delavca, katerega delo ni več potrebno, ni mogoče razporediti v skladu s 30. in 31. členom ZDDO, tožnica pa je bila z izpodbijano odločbo, zoper katero je prepozno vložila tožbo, razporejena ravno na podlagi citiranih določb. Tožnica se očitno ni strinjala z razporeditvijo v D., vendar to ne pomeni, da bi zgolj s tem lahko dosegla položaj delavke, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (pritožbeno sodišče šteje, da tožnica ne izpodbija odločitve, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Za tožnico je neugodna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je prvotoženi stranki dolžna povrniti stroške postopka. Tožnica glede tega dela izpodbijane sodbe ne navaja ničesar, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Zoper prvotoženo stranko tožnica uveljavlja denarni zahtevek, s tem zahtevkom ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, prvotoženi stranki dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka. Prvotoženo stranko je zastopalo državno pravobranilstvo, stroški zastopanja državnega pravobranilstva pa se v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZDPra v postopkih pred sodiščem obračunavajo po odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je stroške zastopanja državnega pravobranilstva pravilno obračunalo po veljavni OT.

- k pritožbi drugotožene stranke

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja, na kar kaže sicer ne najbolj posrečeno oblikovan tožbeni zahtevek, da naj sodišče prve stopnje samo odloči o pravicah, ki tožnici gredo iz odpovedanega delovnega razmerja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL - Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 771/2006
• VDS sklep Pdp 808/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 1533/2005