VDS sklep Pdp 56/2007

Jedro

Po tretjem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, le v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (torej če tožba ni sklepčna). Če sodišče ugotovi, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, niso podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe in je potrebno o takšnem tožbenem zahtevku odločiti na glavni obravnavi kljub temu, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Prvi odstavek 39. člena ZDSS-1 določa, da sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nad prisojenimi 150.000,00 SIT, ni tako postopalo, temveč je takoj izdalo zavrnilno zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (5. točka izreka, drugi odstavek 6. točke izreka) se razveljavi in se zadeva v obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku nadure v višini 94.539,24 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 v višini 31.783,20 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto višini 35.566,00 SIT in mu po plačilu davka izplača neto znesek v višini 29.519,78 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku plača dnevnice in terenski dodatek v skupni višini 366.450,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 5. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati za obdobje od leta 2002 do 2005 stroške prevoza na delo in iz dela in malice v skupni višini 300.000,00 SIT z vtoževanimi zakonskimi obrestmi od datuma vložitve tožbe dalje do plačila. V 6. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino za nesrečo pri delu v višini 150.000,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu v višini 350.000,00 SIT pa je zavrnilo. V 7. točki izreka je naložilo toženi stranki, da povrne tožniku njegove pravdne stroške v višini 65.092,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, to je zoper 5. točko izreka in drugi odstavek 6. točke izreka izpodbijane sodbe se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v celoti ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku, saj tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. V primeru, če je bilo naslovno sodišče mnenja, da je tožnikov tožbeni zahtevek pretiran, bi moralo postopati v skladu z določbo 318/3 člena ZPP in na to tožnika opozoriti ter zahtevati popravo tožbe, česar pa ni storilo. Tožena stranka je s tem, ko ni odgovorila na tožbo, v celoti priznala tožbeni zahtevek tožnika, tako po temelju kot po višini. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo vseh stroškov, ki jih je priglasil skladno z veljavno Odvetniško tarifo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno sodbo na podlagi določbe 318. člena ZPP, saj tožena stranka odgovora na tožbo v 30 dnevnem roku ni podala, čeprav ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na plačilo prevoznih stroškov in popoldanske malice za obdobje od leta 2002 do leta 2005 v vtoževanem znesku 300.000,00 SIT, zavrnilo z ugotovitvijo, da so navedbe v tožbi v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil tožnik, pri čemer je ugotovilo tudi, da tožnik svojega zahtevka ni preciziral, da bi ga lahko sodišče prve stopnje preizkusilo. Del tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine v višini 350.000,00 SIT pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da znaša primerna odškodnina za nesrečo pri delu, ki jo je utrpel tožnik, za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 100.000,00 SIT in iz naslova primarnega in sekundarnega strahu 50.000,00 SIT.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo prevoznih stroškov in popoldanske malice za obdobje od 2002 do 2005, ker naj bi opravljal delo najmanj dve soboti v mesecu, ker je zaključilo, da za ugodilno zamudno sodbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Po tretjem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, le v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (torej če tožba ni sklepčna). Če sodišče ugotovi, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, niso podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe z ozirom na določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP. To pomeni, da je potrebno v takšnem primeru po stališču pritožbenega sodišča o takšnem tožbenem zahtevku odločiti na glavni obravnavi kljub temu, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževanimi zneskom iz naslova prevoznih stroškov in popoldanskih malic tožnika za obdobje 2002 do 2005 kljub temu izdalo zavrnilno zamudno sodbo, je potrebno ugotoviti, da je v tem delu zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka 354. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnika po stališču pritožbenega sodišča ni nasprotja med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da je delo pri toženi stranki opravljal najmanj dve soboti v mesecu v obdobju od leta 2000 do 2005, pri čemer mu tožena stranka ni plačevala prevoznih stroškov, malice, popoldanske malice pa mu ni plačevala nikdar. Tožnik je vrednost tega dela tožbenega zahtevka ocenil na 300.000,00 SIT. Iz prilog A8 do A11, ki jih je v spis vložil tožnik in ki naj bi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča dokazovale, da je tožena stranka tožniku plačevala stroške prehrane in prevoza na delo in z dela (obračun plač za obdobje od januarja 2000 do marca 2005) ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku plačevala stroške prehrane in prevoza na delo in z dela tudi za delo, ki ga je tožnik pri toženi stranki opravljal ob sobotah.

Iz obrazložitve zavrnilnega dela izpodbijane zamudne sodbe, v okviru katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo nepremoženjske škode v posledici nesreče pri delu, izhaja, da je bil v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika ni v celoti izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Prvi odstavek 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sklep iz prvega odstavka 39. člena ZDSS-1 se vroči samo delavcu, zoper ta sklep pa ni dovoljena posebna pritožba (39/2 člen ZDSS-1). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nad prisojenimi 150.000,00 SIT, postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZDSS-1. Ker sodišče s sklepom tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, temveč je takoj izdalo zavrnilno zamudno sodbo glede tega dela tožbenega zahtevka, je tudi v tem delu izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in nato ponovno odločiti o utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka in o preostalih pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem (3. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 424/2003
• VDS sodba Pdp 1097/2001
• VDS sklep Pdp 382/2005