VDS sklep Pdp 714/2006

Jedro

Skladno z 278. členom ZPP mora iz obrazložitve odgovora na tožbo

izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku deloma

ali v celoti in v katerem delu. Ker je tožena stranka v odgovoru

na tožbo nasprotovala zahtevku za izplačilo razlike v plači tako

po temelju, kot po višini in v tej zvezi predlagala dokaze

(zaslišanje strank, določitev izvedenca finančne stroke), je

zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ni bil

obrazložen in da so bili zato podani pogoji za izdajo zamudne

sodbe. Zgolj zato, ker tožena stranka odgovoru na tožbo ni

priložila izračuna višine vtoževanih razlik, odgovor na tožbo ni

neobrazložen.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem

delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da

je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko nadomestila

plače v bruto znesku 454.112,93 SIT ter mu izplačati razliko v

ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih mesečnih razlik, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč.

izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo zneska, ki presega neto

znesek, določen v 1. tč. izreka, do višine posameznega bruto

zneska razlike nadomestila plače (2. tč. izreka). V skladu z

uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku

plačati stroške postopka v znesku 76.480,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. tč.

izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve

tožnikovih zahtevkov (v 1. in 3. tč. izreka) iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19.

čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS

št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da je pravočasno podala odgovor na tožbo, v katerem je prerekala

zahtevek tako po temelju kot višini ter pojasnila, da izračuna,

ki ga je prikazal tožnik v tožbi, ne priznava. V tej zvezi je

predlagala, da sodni izvedenec finančne stroke ugotovi zahtevano

razliko nadomestila plače. V spornem času je tožniku pravilno

obračunavala pripadajočo plačo, kar je razvidno iz izplačilnih

listov. Iz teh razlogov tudi ni podala svojega izračuna, saj je

vse razvidno iz izplačilnih listov. Sodišče prve stopnje ni imelo

tako dejanske kot pravne podlage, da je ugodilo tožnikovim

zahtevkom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo

tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage,

niti ustreznih dokazov, da mu je pravilno obračunavala plačo. To

kaže njen dokazni predlog, da se v postopek pritegne izvedenca

finančne stroke. Če bi mu dejansko pravilno obračunavala plačo,

bi v odgovoru na pritožbo predložila svoj izračun in tako

dokazala, da mu iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem

delu potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah

pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo

materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu

se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z

naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi

svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, ali če odgovora

na tožbo ne obrazloži (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske

tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez tega, da

bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali

zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil

tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Izdaja zamudne sodbe je

torej dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne

narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob

vročitvi tožbe z dopisom opozorilo toženo stranko na pravne

posledice, če odgovora na tožbo ne bo vložila v predpisanem roku,

ali če odgovor ne bo obrazložen. Tožena stranka je v roku

odgovorila na tožbo z navedbo, da ne priznava zahtevka, ker

tožnikov izračun premalo izplačane plače ni pravilen. Glede tega

je predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, da bo ugotovil

razliko med izplačano plačo in plačo, do katere bi bil tožnik v

spornem času upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Poleg

tega je kot dokaz predlagala tudi zaslišanje strank.

V skladu z določbo 277. čl. ZPP mora tožena stranka odgovoriti na

tožbo v 30 dneh od njene vročitve. Sodišče opozori toženo

stranko, da bo v primeru, če ne bo odgovorila ali če odgovor na

tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodbo, s katero bo

tožbenemu zahtevku ugodilo. Po določbi 278. čl. ZPP mora biti

odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje da ni vložen, pri

čemer mora iz obrazložitve odgovora izhajati ali tožena stranka

nasprotuje zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Poleg

tega mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s

katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru.

Vendar določba 278. čl. ZPP ne vsebuje izrecne zahteve, da bi se

tožena stranka morala izrecno izjasniti, zakaj nasprotuje

zahtevku, temveč le v kakšnem obsegu se z njim ne strinja. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča je odgovor na tožbo tožene

stranke v opisani vsebini dovolj jasno obrazložen, saj iz njega

izhaja stališče glede nasprotovanja zahtevku ter ponudba dokazov

za ugotavljanje zahtevanih dejstev. Tožena stranka se je v

odgovoru sklicevala na pravilnost obračuna plače v obračunskih

listih. Le-teh ji v odgovoru ni bilo potrebno priložiti, ker je

to že storil tožnik skupaj s tožbo. Poleg tega je glede sporne

razlike premalo izplačane plače oz. preizkusa utemeljenosti

izračunanih razlik po višini predlagala dokaz z izvedencem

finančne stroke.

V skladu z ugotovljenimi razlogi ni imelo sodišče prve stopnje

nobene podlage za odločitev o tožnikovih zahtevkih z zamudno

sodbo, zaradi česar je z njeno izdajo storilo bistveno

postopkovno kršitev iz določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,

kljub temu, da se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno

ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je preizkusilo izračun

razlike plače, o sklepčnosti tožnikovih zahtevkov.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v izpodbijanem

delu (v 1. in 3. tč. izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), da

odloči o zahtevkih po vsebini.

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165.

čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 14/2003
• VDS sklep Pdp 1781/2003
• VDS sodba Pdp 944/2004