VDS sklep Pdp 714/2006
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.714.2006 |
Evidenčna številka: | VDS03562 |
Datum odločbe: | 15.06.2006 |
Področje: | delovno pravo |
Institut: | zamudna sodba - pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka - odgovor na tožbo |
Jedro
Skladno z 278. členom ZPP mora iz obrazložitve odgovora na tožbo
izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku deloma
ali v celoti in v katerem delu. Ker je tožena stranka v odgovoru
na tožbo nasprotovala zahtevku za izplačilo razlike v plači tako
po temelju, kot po višini in v tej zvezi predlagala dokaze
(zaslišanje strank, določitev izvedenca finančne stroke), je
zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ni bil
obrazložen in da so bili zato podani pogoji za izdajo zamudne
sodbe. Zgolj zato, ker tožena stranka odgovoru na tožbo ni
priložila izračuna višine vtoževanih razlik, odgovor na tožbo ni
neobrazložen.
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem
delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje
v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da
je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko nadomestila
plače v bruto znesku 454.112,93 SIT ter mu izplačati razliko v
ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
posameznih mesečnih razlik, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč.
izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo zneska, ki presega neto
znesek, določen v 1. tč. izreka, do višine posameznega bruto
zneska razlike nadomestila plače (2. tč. izreka). V skladu z
uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku
plačati stroške postopka v znesku 76.480,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. tč.
izreka).
Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve
tožnikovih zahtevkov (v 1. in 3. tč. izreka) iz vseh pritožbenih
razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku
(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19.
čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS
št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja,
da je pravočasno podala odgovor na tožbo, v katerem je prerekala
zahtevek tako po temelju kot višini ter pojasnila, da izračuna,
ki ga je prikazal tožnik v tožbi, ne priznava. V tej zvezi je
predlagala, da sodni izvedenec finančne stroke ugotovi zahtevano
razliko nadomestila plače. V spornem času je tožniku pravilno
obračunavala pripadajočo plačo, kar je razvidno iz izplačilnih
listov. Iz teh razlogov tudi ni podala svojega izračuna, saj je
vse razvidno iz izplačilnih listov. Sodišče prve stopnje ni imelo
tako dejanske kot pravne podlage, da je ugodilo tožnikovim
zahtevkom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo
tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo
razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno
razsodilo. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage,
niti ustreznih dokazov, da mu je pravilno obračunavala plačo. To
kaže njen dokazni predlog, da se v postopek pritegne izvedenca
finančne stroke. Če bi mu dejansko pravilno obračunavala plačo,
bi v odgovoru na pritožbo predložila svoj izračun in tako
dokazala, da mu iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Zato
predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem
delu potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah
pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na
bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo
materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu
se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z
naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.
Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi
svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, ali če odgovora
na tožbo ne obrazloži (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske
tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez tega, da
bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali
zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil
tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Izdaja zamudne sodbe je
torej dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne
narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.
Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob
vročitvi tožbe z dopisom opozorilo toženo stranko na pravne
posledice, če odgovora na tožbo ne bo vložila v predpisanem roku,
ali če odgovor ne bo obrazložen. Tožena stranka je v roku
odgovorila na tožbo z navedbo, da ne priznava zahtevka, ker
tožnikov izračun premalo izplačane plače ni pravilen. Glede tega
je predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, da bo ugotovil
razliko med izplačano plačo in plačo, do katere bi bil tožnik v
spornem času upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Poleg
tega je kot dokaz predlagala tudi zaslišanje strank.
V skladu z določbo 277. čl. ZPP mora tožena stranka odgovoriti na
tožbo v 30 dneh od njene vročitve. Sodišče opozori toženo
stranko, da bo v primeru, če ne bo odgovorila ali če odgovor na
tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodbo, s katero bo
tožbenemu zahtevku ugodilo. Po določbi 278. čl. ZPP mora biti
odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje da ni vložen, pri
čemer mora iz obrazložitve odgovora izhajati ali tožena stranka
nasprotuje zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Poleg
tega mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s
katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru.
Vendar določba 278. čl. ZPP ne vsebuje izrecne zahteve, da bi se
tožena stranka morala izrecno izjasniti, zakaj nasprotuje
zahtevku, temveč le v kakšnem obsegu se z njim ne strinja. Po
ugotovitvi pritožbenega sodišča je odgovor na tožbo tožene
stranke v opisani vsebini dovolj jasno obrazložen, saj iz njega
izhaja stališče glede nasprotovanja zahtevku ter ponudba dokazov
za ugotavljanje zahtevanih dejstev. Tožena stranka se je v
odgovoru sklicevala na pravilnost obračuna plače v obračunskih
listih. Le-teh ji v odgovoru ni bilo potrebno priložiti, ker je
to že storil tožnik skupaj s tožbo. Poleg tega je glede sporne
razlike premalo izplačane plače oz. preizkusa utemeljenosti
izračunanih razlik po višini predlagala dokaz z izvedencem
finančne stroke.
V skladu z ugotovljenimi razlogi ni imelo sodišče prve stopnje
nobene podlage za odločitev o tožnikovih zahtevkih z zamudno
sodbo, zaradi česar je z njeno izdajo storilo bistveno
postopkovno kršitev iz določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,
kljub temu, da se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno
ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je preizkusilo izračun
razlike plače, o sklepčnosti tožnikovih zahtevkov.
Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v izpodbijanem
delu (v 1. in 3. tč. izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo
sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), da
odloči o zahtevkih po vsebini.
Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165.
čl. ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009