VDS sodba in sklep Psp 563/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS..PSP.563.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03739 |
Datum odločbe: | 16.11.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO |
Institut: | zamudna sodba - vračilo - štipendija |
Jedro
Republiška štipendija je bila toženi stranki dodeljena z odločbo
tožeče stranke v skladu z 59. čl. ZZZPB ter po merilih in
kriterijih iz Pravilnika o štipendiranju. Ker gre za odločitev o
socialno varstveni pravici po postopku, kot ga je določal ZUP, je
potrebno o pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do
štipendije odločiti z upravno odločbo. Zato mora pristojni organ
tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je
bila priznana, odločiti z odločbo, kot upravnim aktom, sicer niso
podani pogojev za zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih
javnopravnih dajatev.
Če odločba o prenehanju pravice do republiške štipendije ni bila
izdana, ni mogoč sklep, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja
iz dejstev, navedenih v tožbi. Zato ni mogoče izdati zamudne
sodbe, tudi če toženec ne odgovoril na tožbo, saj ni izpolnjen
pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ampak so izpolnjeni pogoji
za izdajo zavrnilne zamudne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP. Ker
je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi
presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, gre za zmotno
presojo listin, sodba se opira samo na listinske dokaze, so
izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe po 2. tč. 358. čl. ZPP.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako,
da glasi:
"Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči
stranki 343.909,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
10.11.2004 dalje v 15 dneh, se zavrne."
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 57.480,00 SIT
stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005
dalje v 8 dneh.
Revizija se ne dopusti.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da
je tožena stranka dolžna tožeči plačati 343.909,20 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje, v 15 dneh.
Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka
ter, da je tožeči dolžna povrniti stroške sodnih taks v znesku
5.985,00 SIT, v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega
postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena
stranka in predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter
tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo
vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa
tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do
plačila. V pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za
izdajo zamudne sodbe, ker iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja
utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je odločitev nepravilno
utemeljilo z določbo 210. čl. ZOR, ker je pri neupravičeni
pridobitvi omenjeni člen podlaga za zahtevke le v primeru prehoda
premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge osebe na podlagi
pravnega posla, ki v resnici ni bil sklenjen oz. so pri sklenitvi
nastale napake, katerih posledica je neveljavnost oz. ničnost
pravnega posla ali razveza. Tožena stranka je štipendijo
prejemala na podlagi upravne odločbe, ki še vedno velja in je
zato nepravilna ugotovitev, da namen, zaradi katerega je bila
odločba izdana in štipendija podeljena, ni bil uresničen. Ker je
Ustavno sodišče razveljavilo pravilnik o štipendiranju, je
dolžnost tožene stranke, da v primeru neštudiranja vrne
štipendijo, odpadla. Na podlagi Zakona o zaposlovanju in
zavarovanju za primer brezposelnosti se podeljujejo štipendije iz
javnih sredstev in štipendisti niso dolžni teh sredstev vračati,
ne glede na uspeh študija. Pritožbene navedbe tožena stranka
utemeljuje s priložitvijo treh sodnih odločb, ki naj bi
dokazovale neutemeljenost zahtevka. Zahtevala je povračilo
pritožbenih stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje
ugoditveno zamudno sodbo izdalo v nasprotju s pogoji, ki jih za
izdajo določa Zakon o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur.
l. RS, št. 36/2004 - ZPP-UPB 2) v 1. odst. 318. člena. Pritožba
pravilno opozarja, da iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja
utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje
kršilo določbo 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar je pritožbeno
sodišče, ob preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP,
dolžno paziti uradoma.
Toženi stranki je bila republiška štipendija dodeljena z odločbo
tožeče stranke v skladu z 59. čl. Zakona o zaposlovanju in
zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s
spremembami - ZZZPB) ter po merilih in kriterijih iz Pravilnika o
štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s spremembami), ki se je
uporabljal do šolskega oz. študijskega leta 1999 - 2000. Ker o
pravici do republiške štipendije odloča organ zavoda, določen s
statutom zavoda, gre za odločitev o socialno varstveni pravici po
postopku, kot ga je določal Zakon o splošnem upravnem postopku
(Ur. l. SFRJ, št. 47/86), oz. od 1.4.2000 Zakon o splošnem
upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP). O
pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do štipendije, ki je
ena izmed socialno varstvenih pravic, je tožeča stranka, v skladu
z zakonskim pooblastilom, dolžna odločati z upravno odločbo in ob
tem upoštevati procesna jamstva.
Tožeča stranka, ob upoštevanju, da je Ustavno sodišče Republike
Slovenije z odločbo U-1-10/99 z dne 28.6.2001 (Ur. l. RS, št.
60/01) ugotovilo, da je bil 35. čl. Pravilnika o štipendiranju v
neskladju z ustavo in zakonom ter odločilo, da ima ugotovitev
učinek razveljavitve, utemeljuje tožbeni zahtevek z drugačno
pravno podlago in sicer z v času odločitve o pravici do
štipendije uporabljenim 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih
razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je
določal, da obveznost vrnitve nastane, če nekdo nekaj prejme
glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za
utemeljitev tožbenega zahtevka oz. za sklep o neupravičeni
pridobitvi javnopravnih dajatev, med katere spada tudi republiška
štipendija, je pogoj, da je odpadla pravna podlaga, na osnovi
katere je bil sporni znesek izplačan.
Višje delovno in socialno sodišče je že v več sporih zavzelo
stališče, da mora pristojni organ v primeru, ko je z odločbo
priznana določena pravica, tudi o prenehanju te pravice pred
potekom časa, do katerega je bila priznana, odločiti z odločbo,
kot upravnim aktom. Po ZUP morajo upravni organi in drugi organi
z javnopravnimi pooblastili, kadar v upravnih stvareh, neposredno
uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali
pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank o
pridobitvi pravic ter posledično o prenehanju priznanih pravic
pred potekom časa, za katerega so bile priznane, odločiti z
odločbo. Zato bi tožnik moral, če meni, da toženec, kot izhaja iz
spiska obveznosti štipendista (priloga A 4 sodnega spisa) za
mesece od aprila 1998 do marca 1999 ni upravičen do republiške
štipendije, o prenehanju z odločbo priznane pravice in o
morebitni obveznosti vračila sredstev, enako odločiti z odločbo.
Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik tako
postopal in med listinami ni odločbe o prenehanju pravice do
republiške štipendije ter se na takšno odločbo tožeča stranka ne
sklicuje in je ne navaja kot dokaz.
Glede na takšno dejansko in pravno stanje ter ob upoštevanju, da
za tožečo stranko, kot pravno osebo in nosilca zavarovanja, ne
velja določba 77. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih
(Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), po kateri je sodišče v
primeru nesklepčne tožbe dolžno le zavarovancu določiti rok za
odpravo napak, sodišče kljub dejstvu, da toženec ni odgovoril na
tožbo, ne bi smelo izdati ugoditvene zamudne sodbe, saj ni
izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, pač pa bi moralo
izdati zavrnilno zamudno sodbo, kot določa 3. odst. 318. čl. ZPP.
Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi
presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, medtem ko druge
potrebne listine o prenehanju pravice do republiške štipendije
oz. obveznosti vračila sredstev, ki bi morala biti ravno tako
izdana v obliki upravne odločbe, v spisu ni, je po presoji
pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo
listine, njegova odločba pa se opira samo na listinske dokaze. S
tem je podano dejansko in pravno stanje po 2. tč. 358. čl. ZPP, v
takem primeru pa mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti
prvostopno sodbo. Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja
utemeljenost tožbenega zahtevka in ker je prvostopno sodišče
odločilo le na podlagi zmotne presoje listin, je sodišče druge
stopnje ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo tako,
da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1, v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP
revizija ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost izpodbijanega
dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. V
obravnavanem sporu je terjatev v glavni stvari nižja. Sodišče
druge stopnje mora v tem primeru na podlagi 5. tč. 31. čl. v
povezavi z 32. čl. ZDSS-1 odločiti o dopustnosti revizije zoper
svojo sodbo. Odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru ne
odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega
vprašanja, ki bi bilo bistveno za odločitev. V sodbi II Ips
367/2003 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je zaveza
štipendista, prejemnika socialne štipendije, da bo vrnil prejeto
štipendijo za šolanje, veljavna, čeprav ne temelji na določbah
pravilnika o štipendiranju, ker je podlaga lahko obligacijsko
pravna. V omenjeni zadevi pa sta stranki, kot izhaja iz
obrazložitve sodbe, o vračilu štipendije sklenili posebno
poravnavo in prav ta poravnava po stališču Vrhovnega sodišča
predstavlja ustrezno pravno podlago, saj gre za pogodbeno
ureditev razmerja med strankama. Kot navedeno, pa v obravnavanem
primeru ni izkazana pravna podlaga za zahtevek, stališče
pritožbenega sodišča, da je organ z javnimi pooblastili dolžan
tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice pred potekom časa,
za katerega jo je priznal oz. za vračilo prejetih zneskov,
odločiti z odločbo, je v sodni praksi sodišča druge stopnje
ustaljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne
dopusti.
Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka po
154. čl. ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške. Odmerjeni so v
skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami
- OT). Upoštevajoč vrednost obravnavanega predmeta je nagrada za
pritožbo 375 točk, povečana za 20 % davek na dodano vrednost pa
450 točk. Po 12. a čl. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št.
1-1/90 s spremembami -ZST) v zvezi s tar. št. 3/1 ZST je
toženčeva taksna obveznost za pritožbo 7.980,00 SIT, ki jo je
plačal in mu je tožeča stranka dolžna tudi te stroške povrniti.
Skupna obveznost nadomestila stroškov je 57.480,00 SIT.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014