<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Psp 563/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2005:VDS..PSP.563.2005
Evidenčna številka:VDS03739
Datum odločbe:16.11.2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
Institut:zamudna sodba - vračilo - štipendija

Jedro

Republiška štipendija je bila toženi stranki dodeljena z odločbo

tožeče stranke v skladu z 59. čl. ZZZPB ter po merilih in

kriterijih iz Pravilnika o štipendiranju. Ker gre za odločitev o

socialno varstveni pravici po postopku, kot ga je določal ZUP, je

potrebno o pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do

štipendije odločiti z upravno odločbo. Zato mora pristojni organ

tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je

bila priznana, odločiti z odločbo, kot upravnim aktom, sicer niso

podani pogojev za zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih

javnopravnih dajatev.

Če odločba o prenehanju pravice do republiške štipendije ni bila

izdana, ni mogoč sklep, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja

iz dejstev, navedenih v tožbi. Zato ni mogoče izdati zamudne

sodbe, tudi če toženec ne odgovoril na tožbo, saj ni izpolnjen

pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ampak so izpolnjeni pogoji

za izdajo zavrnilne zamudne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP. Ker

je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi

presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, gre za zmotno

presojo listin, sodba se opira samo na listinske dokaze, so

izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe po 2. tč. 358. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako,

da glasi:

"Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki 343.909,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.11.2004 dalje v 15 dneh, se zavrne."

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 57.480,00 SIT

stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005

dalje v 8 dneh.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da

je tožena stranka dolžna tožeči plačati 343.909,20 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje, v 15 dneh.

Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka

ter, da je tožeči dolžna povrniti stroške sodnih taks v znesku

5.985,00 SIT, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena

stranka in predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter

tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo

vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa

tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do

plačila. V pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za

izdajo zamudne sodbe, ker iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je odločitev nepravilno

utemeljilo z določbo 210. čl. ZOR, ker je pri neupravičeni

pridobitvi omenjeni člen podlaga za zahtevke le v primeru prehoda

premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge osebe na podlagi

pravnega posla, ki v resnici ni bil sklenjen oz. so pri sklenitvi

nastale napake, katerih posledica je neveljavnost oz. ničnost

pravnega posla ali razveza. Tožena stranka je štipendijo

prejemala na podlagi upravne odločbe, ki še vedno velja in je

zato nepravilna ugotovitev, da namen, zaradi katerega je bila

odločba izdana in štipendija podeljena, ni bil uresničen. Ker je

Ustavno sodišče razveljavilo pravilnik o štipendiranju, je

dolžnost tožene stranke, da v primeru neštudiranja vrne

štipendijo, odpadla. Na podlagi Zakona o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti se podeljujejo štipendije iz

javnih sredstev in štipendisti niso dolžni teh sredstev vračati,

ne glede na uspeh študija. Pritožbene navedbe tožena stranka

utemeljuje s priložitvijo treh sodnih odločb, ki naj bi

dokazovale neutemeljenost zahtevka. Zahtevala je povračilo

pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

ugoditveno zamudno sodbo izdalo v nasprotju s pogoji, ki jih za

izdajo določa Zakon o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur.

l. RS, št. 36/2004 - ZPP-UPB 2) v 1. odst. 318. člena. Pritožba

pravilno opozarja, da iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje

kršilo določbo 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar je pritožbeno

sodišče, ob preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP,

dolžno paziti uradoma.

Toženi stranki je bila republiška štipendija dodeljena z odločbo

tožeče stranke v skladu z 59. čl. Zakona o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s

spremembami - ZZZPB) ter po merilih in kriterijih iz Pravilnika o

štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s spremembami), ki se je

uporabljal do šolskega oz. študijskega leta 1999 - 2000. Ker o

pravici do republiške štipendije odloča organ zavoda, določen s

statutom zavoda, gre za odločitev o socialno varstveni pravici po

postopku, kot ga je določal Zakon o splošnem upravnem postopku

(Ur. l. SFRJ, št. 47/86), oz. od 1.4.2000 Zakon o splošnem

upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP). O

pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do štipendije, ki je

ena izmed socialno varstvenih pravic, je tožeča stranka, v skladu

z zakonskim pooblastilom, dolžna odločati z upravno odločbo in ob

tem upoštevati procesna jamstva.

Tožeča stranka, ob upoštevanju, da je Ustavno sodišče Republike

Slovenije z odločbo U-1-10/99 z dne 28.6.2001 (Ur. l. RS, št.

60/01) ugotovilo, da je bil 35. čl. Pravilnika o štipendiranju v

neskladju z ustavo in zakonom ter odločilo, da ima ugotovitev

učinek razveljavitve, utemeljuje tožbeni zahtevek z drugačno

pravno podlago in sicer z v času odločitve o pravici do

štipendije uporabljenim 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih

razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je

določal, da obveznost vrnitve nastane, če nekdo nekaj prejme

glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za

utemeljitev tožbenega zahtevka oz. za sklep o neupravičeni

pridobitvi javnopravnih dajatev, med katere spada tudi republiška

štipendija, je pogoj, da je odpadla pravna podlaga, na osnovi

katere je bil sporni znesek izplačan.

Višje delovno in socialno sodišče je že v več sporih zavzelo

stališče, da mora pristojni organ v primeru, ko je z odločbo

priznana določena pravica, tudi o prenehanju te pravice pred

potekom časa, do katerega je bila priznana, odločiti z odločbo,

kot upravnim aktom. Po ZUP morajo upravni organi in drugi organi

z javnopravnimi pooblastili, kadar v upravnih stvareh, neposredno

uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali

pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank o

pridobitvi pravic ter posledično o prenehanju priznanih pravic

pred potekom časa, za katerega so bile priznane, odločiti z

odločbo. Zato bi tožnik moral, če meni, da toženec, kot izhaja iz

spiska obveznosti štipendista (priloga A 4 sodnega spisa) za

mesece od aprila 1998 do marca 1999 ni upravičen do republiške

štipendije, o prenehanju z odločbo priznane pravice in o

morebitni obveznosti vračila sredstev, enako odločiti z odločbo.

Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik tako

postopal in med listinami ni odločbe o prenehanju pravice do

republiške štipendije ter se na takšno odločbo tožeča stranka ne

sklicuje in je ne navaja kot dokaz.

Glede na takšno dejansko in pravno stanje ter ob upoštevanju, da

za tožečo stranko, kot pravno osebo in nosilca zavarovanja, ne

velja določba 77. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), po kateri je sodišče v

primeru nesklepčne tožbe dolžno le zavarovancu določiti rok za

odpravo napak, sodišče kljub dejstvu, da toženec ni odgovoril na

tožbo, ne bi smelo izdati ugoditvene zamudne sodbe, saj ni

izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, pač pa bi moralo

izdati zavrnilno zamudno sodbo, kot določa 3. odst. 318. čl. ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi

presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, medtem ko druge

potrebne listine o prenehanju pravice do republiške štipendije

oz. obveznosti vračila sredstev, ki bi morala biti ravno tako

izdana v obliki upravne odločbe, v spisu ni, je po presoji

pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo

listine, njegova odločba pa se opira samo na listinske dokaze. S

tem je podano dejansko in pravno stanje po 2. tč. 358. čl. ZPP, v

takem primeru pa mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti

prvostopno sodbo. Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka in ker je prvostopno sodišče

odločilo le na podlagi zmotne presoje listin, je sodišče druge

stopnje ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo tako,

da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1, v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP

revizija ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost izpodbijanega

dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. V

obravnavanem sporu je terjatev v glavni stvari nižja. Sodišče

druge stopnje mora v tem primeru na podlagi 5. tč. 31. čl. v

povezavi z 32. čl. ZDSS-1 odločiti o dopustnosti revizije zoper

svojo sodbo. Odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru ne

odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki bi bilo bistveno za odločitev. V sodbi II Ips

367/2003 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je zaveza

štipendista, prejemnika socialne štipendije, da bo vrnil prejeto

štipendijo za šolanje, veljavna, čeprav ne temelji na določbah

pravilnika o štipendiranju, ker je podlaga lahko obligacijsko

pravna. V omenjeni zadevi pa sta stranki, kot izhaja iz

obrazložitve sodbe, o vračilu štipendije sklenili posebno

poravnavo in prav ta poravnava po stališču Vrhovnega sodišča

predstavlja ustrezno pravno podlago, saj gre za pogodbeno

ureditev razmerja med strankama. Kot navedeno, pa v obravnavanem

primeru ni izkazana pravna podlaga za zahtevek, stališče

pritožbenega sodišča, da je organ z javnimi pooblastili dolžan

tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice pred potekom časa,

za katerega jo je priznal oz. za vračilo prejetih zneskov,

odločiti z odločbo, je v sodni praksi sodišča druge stopnje

ustaljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne

dopusti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka po

154. čl. ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške. Odmerjeni so v

skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami

- OT). Upoštevajoč vrednost obravnavanega predmeta je nagrada za

pritožbo 375 točk, povečana za 20 % davek na dodano vrednost pa

450 točk. Po 12. a čl. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št.

1-1/90 s spremembami -ZST) v zvezi s tar. št. 3/1 ZST je

toženčeva taksna obveznost za pritožbo 7.980,00 SIT, ki jo je

plačal in mu je tožeča stranka dolžna tudi te stroške povrniti.

Skupna obveznost nadomestila stroškov je 57.480,00 SIT.

 


Zveza:

ZZZPB člen 45, 59, 59, 45. ZPP člen 318, 339, 358, 318, 339, 358.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zNzk3MA==