VDS sklep Psp 920/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.920.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03707 |
Datum odločbe: | 16.02.2006 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO |
Institut: | zamudna sodba - socialni spori - nedopustno razpolaganje s tožbenim zahtevkom |
Jedro
V sporu o pravici do predčasne pokojnine ni podlage za izdajo
bodisi ugoditvene bodisi zavrnilne zamudne sodbe, saj gre v tem
primeru za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba prvostopenjskega sodišča
razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo zavrnilo tožničin
zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne 1.4.2005 ter z
dne 11.1.2005 (pravilno: odpravita) in da se ugotovi, da je
tožnica na dan 31.12.1999 dopolnila 25 let, 3 mesece in 5 dni
pokojninske dobe ter da je s tem izpolnjevala poleg starosti tudi
pogoj manjkajočih 5 let pokojninske dobe in s tem izpolnila
pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine.
Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi bistvene
kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.
Poudarja, da je sodišče izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo, moralo
pa bi glede na neaktivnost toženca izdati ugoditveno sodbo.
Zavrnilno zamudno sodbo je izdalo brez izvedbe dokazov na glavni
obravnavi ter ji z izdajo zamudne sodbe onemogočilo le-to
izpodbijati zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega
stanja. Nadalje podaja svoja razumevanja materialnopravne podlage
za tožbeni zahtevek ter smiselno poudarja, da sodišče ni odločilo
o zahtevku za dokup študijskih let v višini manjkajočih mesecev
do dopolnjenih 25 let pokojninske dobe, to je 8 mesecev in 25
dni, ki ga je, kot navaja smiselno, postavila v tožbenem predlogu
v vlogi, datirani s 27.9.2005 (list. št. 8 - 10 v spisu sodišča
prve stopnje).
Pritožba je utemeljena.
Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob uporabi 1. odst. 28. čl.
Zakona o delovnih in socialih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004;
nadalje ZDSS-1) v zvezi z 3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem
postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; nadalje ZPP), kot
pravna posledica izostanka toženca s prvega naroka za glavno
obravnavo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa v socialnem sporu, v
primerih, v katerih se sodi o vtoževani pravici s področja
socialne varnosti, ni podlage za izdajo bodisi ugoditvene bodisi
zavrnilne zamudne sodbe. Ugoditvena zamudna sodba je zgrajena na
podlagi navedb tožnika in na priznanju odsotnega toženca. Fingira
se namreč, da v takem primeru toženec priznava tožnikove navedbe.
Če pa iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost
tožbenega zahtevka, izda sodišče, v kolikor na poravnalni narok
ali na prvi narok na glavno obravnavo toženec ne pride, pod
pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku, t.i. zavrnilno
zamudno sodbo, torej zamudno sodbo, s katero tožbeni zahtevek
zavrne (3. odst. v zvezi s 1. odst. 318. čl. ZPP in 1. odst. 28.
čl. ZDSS-1). Prvostopenjsko sodišče pa je očitno spregledalo, da
ZPP v 318. čl. med predpostavkami, ki morajo biti vse kumulativno
podane, določa tudi, da ne gre zahtevek, s katerim stranke ne
morejo razpolagati (2. tč. 1. odst. 318. čl. v zvezi s 3. odst.
3. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da v socialnih sporih, v
primerih, ko se odloča o pravicah iz socialnega zavarovanja, - ne
pa samo o denarnih zahtevkih; npr. o vrnitvi sredstev ali o
odškodninski odgovornosti - za izdajo zamudne sodbe (ali
ugoditvene ali zavrnilne) ni podlage že iz razloga, ker v teh
primerih ni izpolnjena predpostavka iz 2. tč. 1. odst. 318. čl.
ZPP. V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravici iz
posamezne vrste socialnega zavarovanja, materialnopravni predpisi
namreč ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v
medsebojne odnose. Glede na določbe materialnih socialnopravnih
predpisov nastanejo medsebojni odnosi strank po zakonu samem,
torej brez volje strank, saj je (konkretno) pokojninsko in
invalidsko zavarovanje obvezno. Tako namreč določa Zakon o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s
spremembami), enako pa pred tem veljavni zakon o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju. ZPIZ/99 v 5. čl. zlasti poudarja
specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. čl. sodi
tudi pravica do pokojnine s tem, ko določa, da so te pravice
neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega
in tudi ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne
zastarajo (razen dospelih neizplačanih zneskov denarnih
prejemkov) ter jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti,
razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Zavarovancem ne daje
pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavod, pač pa
so določene z zakonom. Zato se zavarovanec in zavod ne moreta
dogovoriti ne o manjšem ne o večjem obsegu pravic od zakonsko
določenih na področju obveznega (kot tudi prostovoljnega)
zavarovanja. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja (10. čl.).
Zato je zavod pristojen le za ugotavljanje, ali zavarovanec za
uveljavitev zakonsko določene pravice izpolnjuje z zakonom
predpisane pogoje. Pri pravicah iz obveznega pokojninskega in
invalidskega zavarovanja tudi ne gre za lastna sredstva zavoda.
Ta jih le zbira in razdeljuje v okviru materialnopravnih
zakonskih določb. Zato je dispozitivnost v socialnih sporih
omejena le na tožnike - zavarovance (vložitev tožbe, sprememba
zahtevka, umik tožbe) in tožencu (zavodu) tudi noben predpis ne
dovoljuje pripoznanja ali poravnave glede zahtevka za priznanje
pravice, za katerega ni dejanske in materialnopravne podlage. Če
bi toženi zavod tak zahtevek pripoznal ali se o njem želel
poravnati, sodišče njegovega razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo
priznati, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3.
čl.).
Glede na vse obrazloženo po mnenju pritožbenega sodišča iz teh
razlogov v primeru, ko zavarovanka - tožnica zahteva priznanje
določene pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, ni podlage za izdajo - v konkretnem primeru
zavrnilne - zamudne sodbe, že zato, ker gre za zahtevek, s
katerim stranke (konkretno toženec) ne morejo razpolagati.
Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče z izdajo
(zavrnilne) zamudne sodbe kršilo določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl.
ZPP, s tem v zvezi oz. posledično pa tudi določbe 8. tč. 2. odst.
iste zakonske določbe. Ker je zmotno menilo, da so v konkretnem
primeru podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, ni
izvajalo dokazov, s tem pa tožnici ni bila dana možnost
obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je torej v nasprotju z že
navedenimi zakonskimi določbami izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo,
moralo pa bi izdati kontradiktorno sodbo.
Novi ZDSS-1 v 30. čl. sicer prepoveduje razveljavitev sodbe in
vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar le
v primeru, ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka,
nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno
izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na
obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obravnavani
zadevi zaradi že obrazložene zmotne materialnopravne presoje
narave vtoževane pravice, prvostopenjsko sodišče dokazov (tako
npr. dokaza s prečitanjem listin v toženčevem spisu, št. 7021150,
ki ga je le-ta predložil z odgovorom na tožbo) sploh še ni
izvajalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in
zadevo na podlagi 353. čl. ZPP vrnilo prvostopenjskemu sodišču v
novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno postopati v
skladu s procesnopravnimi in materialnopravnimi stališči
pritožbenega sodišča ter ob uporabi določbe 61. čl. ZDSS-1 v
kontradiktornem sojenju ugotoviti sporna dejstva, od katerih je
odvisna utemeljenost zahtevka.
Pritožba tudi utemeljeno poudarja, kot že povzeto, da
prvostopenjsko sodišče ni odločilo o (podrednem) zahtevku za
dokup časa študija v višini manjkajočih mesecev do dopolnjenih 25
let pokojninske dobe, ki ga je tožnica postavila v že navedeni
vlogi, datirani s 27.9.2005. To je, kot izhaja iz zapisnika o
obravnavi dne 27.9.20005, pred zaključkom obravnave predložila
prvostopenjskemu sodišču. Ker na navedenem obravnavnem naroku
toženec ni bil navzoč, bi sodišče že zato moralo narok preložiti,
kot to izhaja iz določb 6. odst. 185. čl. ZPP. Ker sodišče z
navedeno vlogo tožnice, v kateri gre zaradi že navedenega
(podrednega) zahtevka za spremembo tožbe, po določbah 185. čl.
ZPP sploh ni postopalo, kar je tudi kršitev določb postopka, bo
moralo navedeno kršitev odpraviti v novem sojenju.
Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo
ter izpodbijano sodbo razveljavilo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014