VDS sodba in sklep Psp 906/2005

Jedro

Ker mora upravni organ skladno s 1. členom ZUP o pravici odločiti

z odločbo, mora tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice,

odločiti z odločbo, če gre za prenehanje priznane pravice pred

potekom časa, za katerega je priznana ali za prenehanje pravice

zaradi poteka časa, do katerega je priznana.

Če toženec na tožbo ne odgovori, sodišče ne razpiše naroka za

glavno obravnavo, marveč izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku

ugodi (ugoditvena zamudna sodba), če so izpolnjeni v 318. čl. ZPP

predpisani pogoji, ali pa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba iz 3. odst. 318. čl.

ZPP). Zato je na zavodu (tožniku) v primeru, ko iz dejstev,

navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka

(nesklepčna tožba), zavarovanec (toženec) pa na tožbo ne

odgovori, riziko, da bo izdana (brez naroka za glavno obravnavo)

zavrnilna zamudna sodba po 3. odst. 318. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo ter z njo zavrnilo

tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati SIT 215.055,00

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2005 do plačila in mu

povrniti stroške postopka v višini sodnih taks SIT 5.985,00 z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb

postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopenjsko sodišče (zavrnilno) zamudno sodbo izdalo ob

pravilni uporabi materialnega prava ter da ni kršilo s pritožbo

uveljavljanih postopkovnih določb, ne ostalih, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona

o pravdnem postopku; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami).

V konkretni zadevi je namreč tožnik tožencu z odločbo z dne

20.11.2003 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje) dodelil

republiško štipendijo za šolanje na Srednji gostinski in

turistični šoli Izola za poklicno izobrazbo oz. strokovni naslov

gostinsko turistični tehnik za šolsko leto 2003/2004. Zakon o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS

št. 5/91 - 67/2002), kot je veljal v času izdaje odločbe,

republiško štipendijo opredeljuje kot pravico (2. odst. 56. čl.

ter 2. odst. 59. čl.) in je zato tožnik o navedeni pravici

odločil z odločbo, kot to določa Zakon o splošnem upravnem

postopku (Ur.l. RS št. 80/99 s spremembami) v 1. odst. 207. čl..

Tožnik tudi sam v uvodu odločbe med drugim navaja, da izdaja

odločbo v zadevi pravice do republiške štipendije.

Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev zavzelo stališče, da mora

upravni organ v primeru, ko z odločbo prizna določeno pravico,

tudi o prenehanju te pravice odločiti z odločbo. Po ZUP morajo

namreč postopati upravni organi, kadar v upravnih stvareh,

neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah,

obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali

drugih strank (1. čl.). Ker mora upravni organ po že navedeni

določbi ZUP o pravici odločiti z odločbo, mora posledično tudi o

prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo, bodisi

da gre za prenehanje priznane pravice pred potekom časa, za

katerega je priznana, bodisi da gre za prenehanje pravice zaradi

poteka časa, do katerega je priznana. Zato bi tožnik moral, v

kolikor je ugotovil, da toženec, kot izhaja iz kartice obveznosti

štipendista (priloga A/4), za mesece od septembra 2003 do avgusta

2004 ni upravičen do republiške štipendije, - za to obdobje pa mu

je izplačal vtoževani znesek -, o prenehanju z odločbo priznane

pravice, odločiti z odločbo. Da bi tožnik tako postopal, pa iz

listinske dokumentacije, ki je bila predložena v času do

zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ne izhaja.

Tožnik namreč dotlej ni predložil odločbe o prenehanju pravice do

republiške štipendije in se na tako odločbo ne v tožbi, ne v njej

priloženih prilogah (tako ne v opominu pod A/3, kot tudi ne v

ostalih prilogah od A/1 do A/4) ne sklicuje ter jih kot dokaz ne

navaja.

Ob opisanem dejanskem in pravnem stanu, ki ga je pravilno

ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter pravilno zaključilo tudi, da

bi toženec moral tudi o prenehanju pravice odločiti z odločbo, je

le-to ob dejstvu, da toženec na tožbo ni odgovoril, pravilno

odločilo s tem, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, kot to

določa ZPP v 3. odst. 318. člena. Iz dejstev, navedenih v tožbi

ter le-tej priloženih prilogah, namreč ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka zaradi tega, ker tožnik do zaključka postopka

pred prvostopenjskim sodiščem ni predložil oz. izkazal, da bi

izdal odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije.

Toženec v pritožbi sicer oporeka zaključku prvostopenjskega

sodišča, da bi moral tudi o prenehanju pravice do štipendije

izdati odločbo ter pri tem razloguje, da odločba o priznanju

republiške štipendije ne velja za celotno obdobje šolanja, marveč

le za tisto šolsko leto, za katero kandidat vloži vlogo. Na

podlagi te vloge mu tožnik izda odločbo, s katero mu ob

izpolnjevanju predpisanih pogojev, dodeli štipendijo za vsako

šolsko leto posebej in ne za celoten čas šolanja. Poudarja tudi,

da se izdajajo odločbe o prenehanju pravice do republiške

štipendije samo v primerih prenehanja pred potekom šolskega leta,

za katerega je bila štipendija dodeljena, določenih v 43. čl.

Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 26/93 s spremembami) ter

da dejstvo nepredložitve dokazila o uspešnem zaključenem letniku,

za katerega je bila štipendija dodeljena in na podlagi katerega

tožnik utemeljuje svoj zahtevek, ni razlog za predčasno

prenehanje štipendije. Zaradi tega pritožba meni, da v teh

primerih odločba o prenehanju pravice do štipendije ni dejstvo,

na podlagi katerega bi tožnik (šele) lahko zahteval vrnitev

štipendije. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi ugotavlja, da

prihaja tožnik v pritožbi sam s seboj v nasprotje, saj se nadalje

sklicuje prav na odločbo o prenehanju pravice do republiške

štipendije (priloga A/5) z dne 29.3.2005, ki pa jo je priložil

šele pritožbi in torej ne v času do zaključka postopka pred

prvostopenjskim sodiščem. V pritožbi pa sme pritožnik navajati

nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez

svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za

glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni

pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP (337. čl., 1. odst. ZPP). V

konkretnem primeru tožnik ne izkazuje, da odločbe o prenehanju

pravice do republiške štipendije, izdane dne 29.3.2005, ne bi

mogel priložiti že tožbi, vloženi na prvostopenjsko sodišče oz.

oddani priporočeno na pošto dne 30.9.2005 (kuverta k list. št.

3). Sklicevanje pritožbe s tem v zvezi, da bi sodišče, če že

zaradi pasivnosti toženca ni izdalo ugoditvene zamudne sodbe,

moralo razpisati narok za glavno obravnavo, na katerem bi tožnik

lahko predložil tudi navedeno odločbo o prenehanju pravice ter

pritožbeno stališče s tem v zvezi, da je zato podana bistvena

kršitev določb iz 2. odst. 7. tč. 339. čl. ZPP, je zmotno. Če

namreč toženec na tožbo ne odgovori, sodišče ne razpiše naroka za

glavno obravnavo, marveč izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku

ugodi (ugoditvena zamudna sodba), če so izpolnjeni v 318. čl. ZPP

predpisani pogoji, ali pa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba iz 3. odst. 318. čl.

ZPP). Zato je na zavodu (tožniku) v primeru, ko iz dejstev,

navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka

(nesklepčna tožba), zavarovanec (toženec) pa na tožbo ne

odgovori, riziko, da bo izdana (brez naroka za glavno obravnavo)

zavrnilna zamudna sodba po 3. odst. 318. čl. ZPP.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP revizija

ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost ne presega 1.000.000,00

SIT. V konkretnem primeru je glavnična vrednost spora nižja. Vse

navedeno pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč.

31. čl. ZDSS-1 in v skladu z določbami 32. čl. ZDSS-1 dolžno

odločiti tudi o dopuščenosti revizije zoper svojo sodbo. Stališče

pritožbenega sodišča glede pravnega vprašanja, da je upravni

organ dolžan tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice,

odločiti z odločbo, je v sodni praksi pritožbenega sodišča

enotno. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije zoper to

sodbo ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Psp 939/2005
• VDSS sodba Psp 66/2011
• VDS sodba in sklep Psp 563/2005