<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Psp 741/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PSP.741.2005
Evidenčna številka:VDS03652
Datum odločbe:10.11.2005
Področje:SOCIALNO VARSTVO
Institut:zahtevek - višina zahtevka - ponovna odmera

Jedro

Tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim

sodiščem ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem

tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. ZDSS-1 v 1.

odst. 73. čl. določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek.

Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst.

73. člena ZDSS-1, ki jih je potrebno uporabljati v povezavi z

določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani

predsednika senata ter o odprtem sojenju, kar bi moralo sodišče

prve stopnje upoštevati pri sojenju.

Pri odločanju o pravicah s področja socialne varnosti ne gre za

denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice

ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar

zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih zahtevka po višini ni

potrebno postavljati.

Nerazumljiv izrek sodbe glede na postopkovne posebnosti

socialnega spora pomeni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,

ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Opisanih

nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na

obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1),

saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o

materialno-pravnem zahtevku, ki sploh še ni bil postavljen in

tudi ni odločalo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih

toženčevih odločb.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:

"Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se odločba tožene stranke

št. I-329074 z dne 17.5.2002 odpravi in je tožena stranka dolžna

ponoviti postopek ter izdati upravni akt v roku 30 dni od

pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje".

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik

z odločbo z dne 12.8.1965 razvrščen v III. kategorijo

invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo

"receptor", za katerega se je usposobil s poklicno

rehabilitacijo. Na podlagi te odločbe mu je bilo tudi odmerjeno

nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu z

odločbo z dne 11.10.1966. Poudarja, da je bila tožniku z odločbo

z dne 10.6.1993 samo priznana pravica do zaposlitve tudi na

drugem (ustreznem) delu "servisiranje gasilskih aparatov in

gasilnih sredstev". S to odločbo torej ni bila ugotovljena

sprememba v stanju invalidnosti, saj je bil tožnik še vedno

zmožen za delo "receptor", poleg tega pa še za delo "servisiranje

gasilnih aparatov in gasilnih sredstev". Nadalje poudarja, da je

po 134. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami) nadomestilo plače zaradi

manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med

pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila

invalidska pokojnina ob razporeditvi oz. nastopu zaposlitve na

drugem ustreznem delu in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo

ustrezno delo, s pogodbo o zaposlitvi. Nadomestilo se zato odmeri

le enkrat in sicer takrat, ko je bil invalid na podlagi

uveljavljene pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo,

prvič razporejen ustrezno preostali delovni zmožnosti. Tožnik bi

bil do ponovne odmere nadomestila upravičen samo v primeru, če bi

na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja pridobil nove pravice

iz invalidskega zavarovanja, ki pa mu z odločbo z dne 10.6.1993

niso bile priznane.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004; nadalje:

ZDSS-1). Tako po določbah 72. čl. (1. odst.), kot po določbah

pred tem, konkretno v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) se tožba

vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v

določbah 73. in 74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če

je vložena zoper upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in

zahtevek ter, da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki

jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da

je sodišče v socialnem sporu, o pravici iz socialnega

zavarovanja, dolžno poleg same odločitve o vtoževani pravici,

presoditi tudi zakonitost upravnega akta, zoper katerega je

vložena tožba ter z njim v zvezi prvostopenjskega upravnega akta.

V konkretnem primeru je tožba vložena zoper dokončno odločbo

toženca z dne 17.5.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve

stopnje), ki je tudi v toženčevem spisu, št. 329.074. Z njo je

toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z

dne 8.11.2001, s katero je odločil (izrek), da zavarovanec,

delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic

bolezni, nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše

plače na drugem ustreznem delu.

Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja

zakonitost ne samo drugostopenjskega, torej s tožbo izpodbijanega

upravnega akta, pač pa tudi zakonitost prvostopenjskega upravnega

akta, saj določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot

neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo

upravnega akta zakonit ter, da je izpodbijani upravni akt

pravilen in zakonit. Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s

sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in

odloči o pravici in obveznosti ali pravni koristi (2. odst. 81.

čl.). To pomeni, da v takem primeru odpravi oba upravna akta,

torej prvostopenjskega, s katerim je toženec zavrnil zahtevo za

priznanje določene pravice in drugostopenjskega, s katerim je

zavrnil pritožbo ter zoper katerega je vložena tožba.

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. tudi jasno izhaja, da je v

socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega

sojenja, torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim

zahtevkom, ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti

prvostopenjske in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za

socialni spor načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen

samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora

biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o

vtoževani pravici, kot tudi presoja izpodbijanih

(prvostopenjskega in drugostopenjskega) upravnih aktov, kar pa v

konkretnem primeru ni podano.

Tožnik ne v tožbi, ne nadalje v postopku pred prvostopenjskim

sodiščem, ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o

kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo.

ZDSS-1 v 1. odst. 73. čl. jasno določa, da mora tožba vsebovati

tudi zahtevek. Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon

določbe v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že

navedene postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v

povezavi z določbami 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

RS št. 26/99 - 2/2004) o materialnem procesnem vodstvu s strani

predsednika senata ter o odprtem sojenju. Prvostopenjsko sodišče

je očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh, prej navedenih

značilnosti socialnega spora, v katerem se sodi o vtoževani

pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialno-pravnih

predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo

izpodbijane toženčeve dokončne odločbe ter z njo v zvezi

prvostopenjske odločbe. Prav zato je tudi verjetno, čeprav

navedeno sicer za presojo izpodbijane sodbe ni relevantno, zmotno

menilo, da gre za denarni zahtevek (obravnavni zapisnik z dne

14.4.2005 ter tožniku naložilo postavitev zahtevka po višini in

izračun. Pri sojenju o pravicah s področja socialne varnosti pa

ne gre za denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje

določene pravice ter posledično dajatve (oz. višje dajatve),

zaradi česar zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih seveda

zahtevka po višini ni potrebno postavljati. Prvostopenjsko

sodišče je tudi, kot izhaja iz zadnjega odstavka na drugi strani

ter iz 3. strani obrazložitve sodbe, napačno razumelo

obrazložitev toženčeve prvostopenjske odločbe z dne 8.11.2001 ter

drugostopenjske odločbe z dne 17.5.2002. Toženec je jasno navedel

dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je odločil, da tožnik

nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše plače na

drugem ustreznem delu v postopku, pričetem na podlagi tožnikove

vloge, vložene pri tožencu 6.9.2001 in datirane z 4.9.2001. Poleg

tega je iz toženčevega spisa razvidno, da je po izdaji odločbe z

10.6.1993 odločil o pravici do nadomestila z odločbo z dne

2.8.1993, pritožbo pa zavrnil z odločbo z 12.10.1993 in nato v

postopku v letu 1995 z odločbo z 30.5.1995. Zato je zmotno

stališče prvostopenjskega sodišča, da toženec, čeprav je tako

izrekel v odločbi z 10.6.1993, o pravici do nadomestila ni

odločil.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima

sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more

preizkusiti, saj gre za nerazumljiv izrek sodbe glede na

obrazložene postopkovne posebnosti socialnega spora ter

posledično za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku. Ta ima vselej za posledico razveljavitev

sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisanih nepravilnosti ni

mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem

druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno,

prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem

zahtevku, ki tudi sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločilo

o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb. Zato je

izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v

novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti

opisane kršitve. Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela

odprtega sojenja ugotoviti, glede na vse prej navedeno, za kakšen

spor po materialnem pravu s področja invalidskega zavarovanja gre

ter ob ugotovitvi, da materialno-pravni tožbeni zahtevek sploh še

ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. Če bo tožbeni

zahtevek opredeljen, pa bo moralo ob presoji zakonitosti obeh

navedenih toženčevih odločb ugotoviti tudi, ali je toženec

pravilno uporabil materialno-pravne predpise ter oceniti tudi,

kaj za sporno zadevo pomeni, da je toženec z odločbo z dne

30.5.1995 tožniku priznal nadomestilo zaradi manjše plače na

drugem ustreznem delu ter kaj pomeni dejstvo, da je z odločbo z

dne 2.8.1993 odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače

na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 dalje, z drugostopenjsko

odločbo, ki je kot kaže pravnomočna, z dne 12.10.1993 pa zavrnil

tožnikovo pritožbo. Če bo sodišče ocenilo kot potrebno, lahko

uporabi tudi določbe 78. čl. ZDSS-1 o sodelovalni dolžnosti

toženega zavoda. Po dokaznem postopku, v katerem bo moralo

razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, pa bo v zadevi glede na

vse prej že obrazloženo v zvezi s toženčevima izpodbijanima

odločba ter glede na načelo meritornega sojenja, meritorno

odločilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

in izpodbijano sodbo razveljavilo.

 


Zveza:

ZPP člen 285, 339/2, 285, 339/2. ZDSS-1 člen 30/1, 72, 73, 74, 78, 81, 84, 30/1, 72, 73, 74, 78, 81, 84.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zNzg4Ng==