VDS sodba Pdp 998/2004

Jedro

Glede na zastaralne roke iz 2. odstavka 110. člena ZDR, mora

delodajalec izredno odpoved PZ podati najkasneje v 15-ih dneh od

seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in

najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga za izredno odpoved

PZ. Zato je tožena stranka izredno odpoved PZ dne 24.12.2003

lahko podala le za kršitev strorjeno dne 12.12.2003, saj je v

zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za podajo odpovedi že

potekel.

Definicija "hude malomarnosti" v zakonu ni opredeljena, je pa

sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost

takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot

običajen človek. Za voznika motornega vozila, ki to dejavnost

opravlja poklicno, se pričakuje, da ravna še z večjo skrbnostjo

po pravilih stroke in običajih. Ker je tožnik kot poklicni voznik

pri vzvratni vožnji pri parkiranju avtobusa poškodoval drug

avtobus, njegovo ravnanje predstavlja ravnanje iz hude

malomarnosti in je podana izredna odpoved PZ zakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo

zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 24.12.2003 tožene stranke nezakonita, in da ga

je dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno

mesto avtomehanik - voznik, mu v delovno knjižico vpisati delovno

dobo od 24.12.2003 dalje, tako da mu delovno razmerje ni

prenehalo in mu od 24.12.2003 obračunati osnovno plačo v višini

79.498,00 SIT bruto z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati

davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in tožeči stranki

izplačati neto zneske, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.

v mesecu za pretekli mesec in mu povrniti stroške postopka.

Sklenilo je, da se tožba, po kateri je dolžna tožena stranka

plačati tožniku pogodbeno kazen v višini 238.494,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila,

zavrže.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem

roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb

postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep

razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da ni nikoli zanikal, da bi prišlo do manjših nesreč, vendar pri

tem ni podana huda malomarnost, kot to ugotavlja sodišče, temveč

je šlo le za manjše nerodnosti, ki so se tožniku zgodile pri

vožnji z avtobusom, ki so bile posledica tožnikove nezadostne

izkušenosti. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo le s

kršitvijo z dne 12.12.2003, ko je tožnik s svojim avtobusom zadel

v stransko bočno ogledalo zadaj parkiranega avtobusa, pri čemer

ugotavlja, da je kršil določbo 20. člena ZVCP, čeprav kasneje

ugotavlja, da je prek premikom avtobusa pogledal in ugotovil

razdaljo med njegovim in zadaj stoječim vozilom, slaba presoja,

ki je v tem, koliko lahko zapelje nazaj, pa ne more pomeniti hude

malomarnosti tožnika. Res poklic voznika terja visoko stopnjo

skrbnostjo, zaradi tega pa bi sodišče moralo ugotoviti

prepričljivejše razloge za ugotovitev hude malomarnosti na strani

tožnika. Vseeno ne gre prezreti, da ni šlo za nikakršne hujše

kršitve, temveč res za manjše nerodnosti, ki prav gotovo ne

morejo voditi v hudo malomarnost. Sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih. Sodišče se napačno sklicuje na pogostot

kršitev in tudi na tem utemeljuje višjo stopnjo tožnikove krivde,

pri čemer tožnik opozarja, da kvantiteta kršitev ne more

rezultirati večjo stopnjo krivde, temveč se mora vsak primer

obravnavati ločeno. Sodišče tudi ni ugotovilo vseh elementov, ki

se zahtevajo za izrek izredne odpovedi in sodba nima v tem delu

razlogov o odločilnih dejstvih. Druga alinea 1. odstavka 111.

člena ZGD (pravilno: ZDR) poleg hude malomarnosti zahteva tudi

hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče pa hujše

kršitve ni ugotavljalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep

sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno

bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS,

št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da

je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno

bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša

odločbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi

razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na

pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz

krivdnih razlogov na strani delavca, zaradi ponavljajočih kršitev

delovnih obveznosti, povzročenih iz hude malomarnosti. Tožena

stranka je tožniku očitala hujše kršitve delovne dolžnosti na

delovnem mestu voznik avtobusa in sicer 5.5.2003 poškodbo desnih

bočnih vrat prtljažnika, 30.5.2003 z vozilom zadel v rob škarpe,

poškodba stranskih stekel, 2.9.2003 v naselju Zvrče zadel spredaj

stoječe vozilo, 30.9.2003 pri parkiranju zadel stoječi avto,

3.11.2003 zadel v zadnji del osebnega vozila in 12.12.2003 na AP

pri vzratni vožnji zadel stoječi avtobus. Tožnik dogodkov ni

zanikal, meni pa, da gre le za manjše nerodnosti, in da nikakor

ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Sodišče prve stopnje je

zavzelo pravilno stališče, da ne gre za nadaljevano kršitev

delovne obveznosti, zaključeno z 12.12.2003, temveč je potrebno

vsak dogodek obravnavati samostojno. Glede na potek zastaralnih

rokov iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS,

št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve

z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih

mesecih od nastanka razloga, je sodišče pravilno ugotovilo, da je

lahko tožena stranka dne 24.12.2003 izredno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi tožniku le zaradi kršitve, storjene 12.12.2003, ker je

v zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, določen v 110. členu ZDR, že potekel.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s kršitvijo

dne 12.12.2003, ko je tožnik na avtobusni postaji Kranj pri

vzvratni vožnji zadel zadaj za njim stoječ avtobus, pri čemer ga

je poškodoval, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz

delovnega razmerja iz hude malomarnosti, za kar lahko delodajalec

delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ravnanje ni

mogoče šteti kot le manjšo nerodnost, kot se to zavzema tožnik.

Kaj je huda malomarnost sicer zakonodaja ne opredeljuje, sodna

praksa pa je izoblikovala pravni standard, da gre za hudo

malomarnost takrat, kadar oseba ne ravna niti s takšno

pazljivostjo, kot običajen človek. Tožnik je bil poklicni voznik

in je povzročil poškodovanje drugega vozila pri opravljanju

svojega dela kot voznik avtobusa. Za voznika motornega vozila, ki

poklicno opravlja dejavnost, se pričajuje, da ravna z večjo

skrbnostjo po pravilih stroke in običajih. Zato je sodišče prve

stopnje pravilno štelo, da je pomenilo ravnanje tožnika, ko je

pri vzratni vožnji med parkiranjem avtobusa poškodoval drug

avtobus, predstavlja ravnanje iz hude malomarnosti, za kar se

lahko izredno odpove pogodba o zaposlitvi.

Kršene pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po

določbi 31. člena ZDR pa mora delavec vestno opravljati delo na

delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tako

navedeno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz

delovnega razmerja, zaradi česar je tožena stranka lahko tožniku

izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je

pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

pravilno upoštevalo tudi predhodne nezgode tožnika, saj so to

okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da ni mogoče

nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot to

določa 1. odstavek 110. člena ZDR.

Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo

vseh elementov, ki se zahtevajo za izrek izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev sodišča prve

stopnje v delu, ko je zavrglo tožbo za plačilo pogodbene kazni, v

okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je tožbo zavrglo, saj plačilo pogodbene kazni zapade v plačilo

šele po tem, ko sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega

razmerja, kot je to določeno v 28. členu Kolektivne pogodbe za

gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/98), zaradi česar je bila tožba v

tem delu preuranjena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar

je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP in 2. točki 365. člena

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1508/2004
• VDS sodba Pdp 1262/2004
• VDS sodba Pdp 1455/2005