VDS sodba Pdp 998/2004
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.998.2004 |
Evidenčna številka: | VDS03431 |
Datum odločbe: | 01.12.2005 |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | izredna odpoved - rok - huda malomarnost |
Jedro
Glede na zastaralne roke iz 2. odstavka 110. člena ZDR, mora
delodajalec izredno odpoved PZ podati najkasneje v 15-ih dneh od
seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in
najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga za izredno odpoved
PZ. Zato je tožena stranka izredno odpoved PZ dne 24.12.2003
lahko podala le za kršitev strorjeno dne 12.12.2003, saj je v
zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za podajo odpovedi že
potekel.
Definicija "hude malomarnosti" v zakonu ni opredeljena, je pa
sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost
takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot
običajen človek. Za voznika motornega vozila, ki to dejavnost
opravlja poklicno, se pričakuje, da ravna še z večjo skrbnostjo
po pravilih stroke in običajih. Ker je tožnik kot poklicni voznik
pri vzvratni vožnji pri parkiranju avtobusa poškodoval drug
avtobus, njegovo ravnanje predstavlja ravnanje iz hude
malomarnosti in je podana izredna odpoved PZ zakonita.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo
zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o
zaposlitvi z dne 24.12.2003 tožene stranke nezakonita, in da ga
je dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno
mesto avtomehanik - voznik, mu v delovno knjižico vpisati delovno
dobo od 24.12.2003 dalje, tako da mu delovno razmerje ni
prenehalo in mu od 24.12.2003 obračunati osnovno plačo v višini
79.498,00 SIT bruto z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati
davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in tožeči stranki
izplačati neto zneske, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.
v mesecu za pretekli mesec in mu povrniti stroške postopka.
Sklenilo je, da se tožba, po kateri je dolžna tožena stranka
plačati tožniku pogodbeno kazen v višini 238.494,00 SIT z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila,
zavrže.
Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem
roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb
postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep
razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,
da ni nikoli zanikal, da bi prišlo do manjših nesreč, vendar pri
tem ni podana huda malomarnost, kot to ugotavlja sodišče, temveč
je šlo le za manjše nerodnosti, ki so se tožniku zgodile pri
vožnji z avtobusom, ki so bile posledica tožnikove nezadostne
izkušenosti. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo le s
kršitvijo z dne 12.12.2003, ko je tožnik s svojim avtobusom zadel
v stransko bočno ogledalo zadaj parkiranega avtobusa, pri čemer
ugotavlja, da je kršil določbo 20. člena ZVCP, čeprav kasneje
ugotavlja, da je prek premikom avtobusa pogledal in ugotovil
razdaljo med njegovim in zadaj stoječim vozilom, slaba presoja,
ki je v tem, koliko lahko zapelje nazaj, pa ne more pomeniti hude
malomarnosti tožnika. Res poklic voznika terja visoko stopnjo
skrbnostjo, zaradi tega pa bi sodišče moralo ugotoviti
prepričljivejše razloge za ugotovitev hude malomarnosti na strani
tožnika. Vseeno ne gre prezreti, da ni šlo za nikakršne hujše
kršitve, temveč res za manjše nerodnosti, ki prav gotovo ne
morejo voditi v hudo malomarnost. Sodba nima razlogov o
odločilnih dejstvih. Sodišče se napačno sklicuje na pogostot
kršitev in tudi na tem utemeljuje višjo stopnjo tožnikove krivde,
pri čemer tožnik opozarja, da kvantiteta kršitev ne more
rezultirati večjo stopnjo krivde, temveč se mora vsak primer
obravnavati ločeno. Sodišče tudi ni ugotovilo vseh elementov, ki
se zahtevajo za izrek izredne odpovedi in sodba nima v tem delu
razlogov o odločilnih dejstvih. Druga alinea 1. odstavka 111.
člena ZGD (pravilno: ZDR) poleg hude malomarnosti zahteva tudi
hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče pa hujše
kršitve ni ugotavljalo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep
sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem
pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno
bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2.
odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS,
št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da
je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko
stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo
materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno
bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na
katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša
odločbo sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi
razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na
pritožbene navedbe pa le še dodaja:
Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz
krivdnih razlogov na strani delavca, zaradi ponavljajočih kršitev
delovnih obveznosti, povzročenih iz hude malomarnosti. Tožena
stranka je tožniku očitala hujše kršitve delovne dolžnosti na
delovnem mestu voznik avtobusa in sicer 5.5.2003 poškodbo desnih
bočnih vrat prtljažnika, 30.5.2003 z vozilom zadel v rob škarpe,
poškodba stranskih stekel, 2.9.2003 v naselju Zvrče zadel spredaj
stoječe vozilo, 30.9.2003 pri parkiranju zadel stoječi avto,
3.11.2003 zadel v zadnji del osebnega vozila in 12.12.2003 na AP
pri vzratni vožnji zadel stoječi avtobus. Tožnik dogodkov ni
zanikal, meni pa, da gre le za manjše nerodnosti, in da nikakor
ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Sodišče prve stopnje je
zavzelo pravilno stališče, da ne gre za nadaljevano kršitev
delovne obveznosti, zaključeno z 12.12.2003, temveč je potrebno
vsak dogodek obravnavati samostojno. Glede na potek zastaralnih
rokov iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS,
št. 42/2002), ki določa, da mora delodajalec izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve
z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih
mesecih od nastanka razloga, je sodišče pravilno ugotovilo, da je
lahko tožena stranka dne 24.12.2003 izredno odpovedala pogodbo o
zaposlitvi tožniku le zaradi kršitve, storjene 12.12.2003, ker je
v zvezi z ostalimi kršitvami subjektivni rok za izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi, določen v 110. členu ZDR, že potekel.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s kršitvijo
dne 12.12.2003, ko je tožnik na avtobusni postaji Kranj pri
vzvratni vožnji zadel zadaj za njim stoječ avtobus, pri čemer ga
je poškodoval, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz
delovnega razmerja iz hude malomarnosti, za kar lahko delodajalec
delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ravnanje ni
mogoče šteti kot le manjšo nerodnost, kot se to zavzema tožnik.
Kaj je huda malomarnost sicer zakonodaja ne opredeljuje, sodna
praksa pa je izoblikovala pravni standard, da gre za hudo
malomarnost takrat, kadar oseba ne ravna niti s takšno
pazljivostjo, kot običajen človek. Tožnik je bil poklicni voznik
in je povzročil poškodovanje drugega vozila pri opravljanju
svojega dela kot voznik avtobusa. Za voznika motornega vozila, ki
poklicno opravlja dejavnost, se pričajuje, da ravna z večjo
skrbnostjo po pravilih stroke in običajih. Zato je sodišče prve
stopnje pravilno štelo, da je pomenilo ravnanje tožnika, ko je
pri vzratni vožnji med parkiranjem avtobusa poškodoval drug
avtobus, predstavlja ravnanje iz hude malomarnosti, za kar se
lahko izredno odpove pogodba o zaposlitvi.
Kršene pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega
razmerja iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po
določbi 31. člena ZDR pa mora delavec vestno opravljati delo na
delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tako
navedeno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz
delovnega razmerja, zaradi česar je tožena stranka lahko tožniku
izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je
pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi
pravilno upoštevalo tudi predhodne nezgode tožnika, saj so to
okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da ni mogoče
nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot to
določa 1. odstavek 110. člena ZDR.
Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo
vseh elementov, ki se zahtevajo za izrek izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev sodišča prve
stopnje v delu, ko je zavrglo tožbo za plačilo pogodbene kazni, v
okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče
prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, ko
je tožbo zavrglo, saj plačilo pogodbene kazni zapade v plačilo
šele po tem, ko sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega
razmerja, kot je to določeno v 28. členu Kolektivne pogodbe za
gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/98), zaradi česar je bila tožba v
tem delu preuranjena.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in
potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar
je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP in 2. točki 365. člena
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009