VDS sodba Pdp 1280/2005

Jedro

Če se tožena stranka ne udeleži poravnalnega naroka oz. prvega

naroka za glavno obravnavo, če je bila pravilno vabjena in

svojega izostanka ni opravičila, sodišče izda zamudno sodbo, saj

se v tem primeru šteje, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo,

čeprav je pisni odgovor na tožbo posredovala sodišču (1. odstavek

28. člena ZDSS-1). Novi ZDSS-1 na ta način sankcionira

neupravičeno odsotnost tožene stranke s poravnalnega naroka oz.

prvega naroka za glavno obravnavo, saj se pravočasen in

obrazložen odgovor na tožbo upošteva le, če se tožena stranka

udeleži poravnalnega naroka oz. naroka za glavno obravnavo. Če

gre za primer iz 1. odstavka 28. člena ZDSS-1, sodišče pri

presoji sklepčnosti tožbe ne sme upoštevati odgovora na tožbo, za

katerega se šteje, da ni bil vložen, niti ne listin, ki so

odgovoru priložene.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve

stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo

tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 10.2.2005 ter

naložilo toženi stranki, da tožečo stranko s 13.3.2005 vrne

na delo, jo s tem dnem prijavi v socialno zavarovanje in ji

vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrne stroške

postopka v znesku 110.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.6.2005 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod

izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz

pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in

zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je

sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav niso bili

izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, poleg tega pa v sodbi

niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti

razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, materialno pravo

pa je zmotno uporabljeno. V izpodbijani sodbi je navedeno,

da je zahtevek po vsebini utemeljen, ker so navedbe podprte

z listinami, obenem pa je sodišče navedlo, da je ob

upoštevanju navedb obeh strank in v spis predloženih listin

ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, kar ne

drži. Iz dejstev, kot so bila navedena v tožbi in nato v

odgovoru na tožbo, ne izhaja utemeljenost tožbenega

zahtevka. Sodišče je izrecno navedlo, da je upoštevalo

navedbe obeh strank in vseh listin v spisu. Navedbe obeh

strank in listine v spisu so diametralno nasprotne in ne

morejo biti podlaga za izdajo zamudne sodbe. V sodbi tudi

niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče samo z

enim stavkom ugotovi, da so navedbe tožeče stranke podprte z

listinami, in ne navede, za katere listine gre. Materialno

pravo pa sploh ni navedeno. Tožena stranka vztraja, da so v

primeru tožeče stranke obstajali resni in utemeljeni razlogi

za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v celoti pa je bil

spoštovan postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga.

Predlaga razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo

na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti

po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 2/2004) ter

na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena

ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti,

zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki

je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona

izdalo zamudno sodbo. Prav tako ni podana kršitev iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka

izrecno uveljavlja, saj sodba vsebuje bistvene razloge, ki

utemeljujejo sprejeto odločitev in jo je vsekakor mogoče

preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na

podlagi 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa: "Če na

poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne

pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa

zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav

je tožena stranka odgovorila na tožbo."

V primeru odsotnosti tožene stranke s poravnalnega oz.

prvega naroka za glavno obravnavo se torej šteje, da tožena

stranka sploh ni odgovorila na tožbo, čeprav je pisni

odgovor na tožbo predložila sodišču. Gre za posebno ureditev

v novem ZDSS-1, ki na ta način sankcionira neupravičeno

odsotnost tožene stranke s poravnalnega oz. prvega naroka za

glavno obravnavo - pravočasno podan obrazložen odgovor na

tožbo se upošteva le pod pogojem, da se tožena stranka

odzove na vabilo sodišča in se udeleži poravnalnega oz.

prvega naroka za glavno obravnavo, sicer pa ne. To pomeni,

da takrat, kadar pride do primera iz 1. odstavka 28. člena

ZDSS-1, sodišče sploh ne sme upoštevati odgovora na tožbo.

Isto pa velja tudi za listine, ki jih je sodišču skupaj z

odgovorom na tožbo, za katerega se šteje, da ni bil vložen,

predložila tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje v

obrazložitvi zamudne sodbe zmotno zapisalo, da je odločalo

na podlagi navedb obeh strank oz. da je upoštevalo listine,

ki sta jih predložili obe stranki, vendar pa navedeno ni

vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Iz navedenega

razloga so neutemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi,

ki trdi, da so navedbe obeh strank in listine v spisu, ki

naj bi jih upoštevalo sodišče prve stopnje, kot je izrecno

navedeno v obrazložitvi sodbe, diametralno nasprotne in ne

morejo biti podlaga za izdajo zamudne sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je namreč utemeljeno izdalo zamudno

sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318.

členu ZPP. Toženi stranki je bila pravilno vročena tožba v

odgovor. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, vendar

se ni udeležila poravnalnega naroka oz. prvega naroka za

glavno obravnavo, čeprav je bila pravilno vabljena, svojega

izostanka pa ni opravičila. Zato se šteje, da odgovora ni

podala.

Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem v

roku oz. če se zaradi odsotnosti stranke s poravnalnega oz.

prvega naroka za glavno obravnavo šteje, da ni odgovorila na

tožbo, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP

dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu

zahtevku. V primeru, da tožena stranka ne poda odgovora na

tožbo, se šteje, da ne oporeka tožbenemu zahtevku oz. da

priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja

sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v

tožbi resnične.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega

sodišča, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka za razveljavitev redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanega

reparacijskega in reintegracijskega zahtevka. Izpolnjen je

pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318.

člena ZPP. Tožeči stranki je bila - glede na tožbene navedbe

- nezakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi

prenehanja delodajalca iz naslednjih razlogov:

- tožena stranka tožnice ni pisno obvestila o nameravani

odpovedi, kot ji nalaga 3. odstavek 83. člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR);

- tožena stranka je kršila določbe 84. člena ZDR, saj mora v

skladu s 1. odstavkom tega člena delodajalec, če delavec

tako zahteva, o nameravani redni ali izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, ki lahko poda

svoje mnenje v roku osmih dni (2. odstavek) oz. lahko

nasprotuje odpovedi, če meni, da zanjo ni utemeljenih

razlogov ali da postopek ni bil izveden skladno s tem

zakonom (3. odstavek 84. člena ZDR);

- tožena stranka ob odpuščanju večjega števila delavcev ni

spoštovala določb ZDR v zvezi z odpuščanjem delavcev obrata

na Gradu, ker ni bil izveden postopek iz 2. odstavka 103.

člena ZDR, ki določa, da mora likvidacijski upravitelj pred

odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev

izpolniti obveznosti iz 1. in 3. odstavka 97. člena tega

zakona in se s sindikati, določenimi v 1. odstavku 97. člena

tega zakona posvetovati o možnih načinih za preprečitev in

omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev

in omilitev škodljivilh posledic. Sindikat podjetja M. Club

Velenje, obrat Grad ni bil obveščen o programu razreševanja

presežnih delavcev, tožena stranka pa ni izpolnila

obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikati, kot ji

nalaga 97. člen ZDR;

- tožnica je bila po programu določena za zaposlitev v

novoustanovljeni družbi Grupa Eura d.o.o., vendar se toženka

sama programa in lastne izbire ni držala, čeprav so

obstajale možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi

pogoji.

Listine v spisu potrjujejo, da dejstva, na katera se opira

tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je

predložila tožeča stranka sama, zato je izpolnjen tudi pogoj

iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne

sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo,

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko

izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1343/2000
• VSL sklep I Cp 14/2003
• VDS sklep Pdp 1781/2003