VDS sodba in sklep Pdp 517/2005

Jedro

Če tožena stranka ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za

glavno obravnavo (brez upravičenega razloga), sodišče v skladu z

določbo 1. odstavka 28. člena ZDSS-1 izda zamudno sodbo pod

pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, čeprav je tožena stranka

odgovorila na tožbo, saj se šteje, kot da odgovora na tožbo sploh

ni podala in ga sodišče ne sme upoštevati. V takšnem primeru se -

kljub podanemu odgovoru na tožbo - tudi šteje, da se tožena

stranka ni spustila v obravnavanje glavne stvari, zato za delni

umik tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo ni potrebna

privolitev tožene stranke.

Pred izdajo zamudne sodbe po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče ne

sme sprejeti dokaznega sklepa, saj zamudna sodba temelji na

fikciji, da je tožena stranka priznala tožnikove dejanske trditve

oz. da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb,

resnično.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča

prve stopnje.

Revizija zoper del sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine

(357.787,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 do

plačila) in regresa za letni dopust (114.418,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.11.2004 do plačila) se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo

toženi stranki, da plača tožnici 1.511.656,90 SIT neto z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.397.238,90 SIT od

29.10.2004 do plačila in od zneska 114.418,00 SIT od 1.11.2004 do

plačila in da ji povrne njene pravdne stroške v znesku 224.561,60

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2005 dalje do plačila,

v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih

kršitev določb postopka po 7. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in

zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in

predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in

pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki

(pravilno tožnici) pa naloži plačilo stroškov postopka. V

pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo 5.

odst. 28. čl. ZDSS-1, saj je tožena stranka izkazala upravičen

razlog za izostanek z naroka. Tožena stranka se ni udeležila

naroka zaradi zdravstvenih težav likvidacijskega upravitelja, kar

je razvidno iz potrdila zdravnika S. R.. Poleg tega niso bili

izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP, saj iz

dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega

zahtevka. Tožena stranka je spreminjala tožbeni zahtevek in

dejstva, na podlagi katerih je utemeljevala zahtevek. Sodišče se

v sodbi sklicuje na izračun tožene stranke (pravilno tožnice),

vendar ne pojasni, za kateri izračun sploh gre. Stroški so

napačno izračunani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v

mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo tudi na preostale bistvene kršitve določb

postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP,

Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo,

da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za

izdajo izpodbijane zamudne sodbe iz 1., 2., 3. in 4. tč. 1. odst.

318. čl. ZPP in da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo

zamudno sodbo tudi glede na določbo 1. odst. 28. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS št. 2/2004).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da

sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 5. odst. 28. čl.

ZDSS-1. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve

stopnje poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo,

razpisanega za 15.2.2005 ob 12.30 uri, zaradi opravičila tožene

stranke, poslanega po faksu, ki ga je sodišče prve stopnje

prejelo 15.12.2005 ob 11.29 uri, ni opravilo. Preložilo ju je na

1.3.2005 ob 13.30 uri. Tožena stranka je svoj izostanek

opravičevala z hudimi zdravstvenimi težavami likvidacijskega

upravitelja, pri čemer se je v predlogu za preložitev naroka

zavezala, da bo zdravniško opravičilo dostavila naknadno. Na

poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo za dan

1.3.2005 je sodišče prve stopnje toženo stranko vabilo z vabilom,

ki je vsebovalo opozorilo na posledice morebitnega izostanka ene

oz. obeh strank, zakonitega zastopnika tožene stranke pa je s

posebnim sklepom pozvalo, da v treh dneh dostavi tudi zdravniško

opravičilo za izostanek z naroka za dan 15.2.2005. Na dan

razpisanega poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno

obravnavo (1.3.2005) je tožena stranka po faksu, ki ga je sodišče

prve stopnje prejelo ob 11.50 uri ponovno opravičila udeležbo na

naroku in sicer zopet zaradi zdravstvenih težav likvidacijskega

upravitelja z dodatno obrazložitvijo, da si tožena stranka zaradi

pomanjkanja sredstev ne more zagotoviti pooblaščenca.

Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nikakršnih

dokazov o upravičeni odsotnosti zakonitega zastopnika z

razpisanih narokov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo,

da tožena stranka za izostanek s teh narokov ni izkazala

upravičenih razlogov. Ker prav tako niso bile podane splošno

znane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka iz

upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, je pravilno

ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe

po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1. Tožena stranka je šele s pritožbo

vložila v spis listino z oznako "Potrdilo za sodišče" (B 3),

datirano z dnem 21.3.2005, ki jo je izdal S. R.,dr. med., spec.

spl. med.. Iz navedene listine izhaja, da je g. M. G.

(likvidacijski upravitelj) zaradi zdravstvenih težav od 2.2.2005

v diagnostičnem in terapevtskem postopku v splošni ambulanti in

pri specialistih ter da je zdravljenje že v teku in bo po

pričakovanju trajalo še par mesecev. Iz navedene listine pa ne

izhaja, da se likvidacijski upravitelj zaradi zdravstvenih težav

ne bi mogel udeleževati razpisanih narokov pred sodiščem prve

stopnje, zato tudi na podlagi navedene listine ni mogoče

zaključiti, da je likvidacijski upravitelj upravičeno izostal z

razpisanih narokov.

Zmotno je zatrjevanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje

zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ker je tožena stranka

odgovorila na tožbo. Po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 namreč izda

sodišče pod pogoji iz ZPP zamudno sodbo v primeru izostanka

tožene stranke s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno

obravnavo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če

tožena stranka brez upravičenega razloga ne pristopi na

poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, se šteje,

kot da odgovora na tožbo sploh ni podala. V takšnem primeru je

torej sodišče dolžno preveriti le, če so izpolnjeni pogoji za

izdajo zamudne sodbe, kot so opredeljeni v 1. odst. 318. čl. ZPP.

Na pravilnost izdaje izpodbijane zamudne sodbe ne vpliva niti

dejstvo, da je tožnica po vložitvi tožbe s posebno pripravljalno

vlogo razširila tožbeni zahtevek in da je tožena stranka podala

odgovor tudi na razširitev tožbenega zahtevka. Ker se tožena

stranka poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo

ni udeležila, je potrebno šteti, da se kljub podanima odgovoroma

na tožbo in na spremembo tožbe ni spustila v obravnavanje. Glede

na to je tožnica lahko na tem naroku umaknila del tožbe v zvezi z

razširjenim delom tožbenega zahtevka brez privolitve tožene

stranke (1. odst. 188. čl. ZPP). Na podlagi določbe 3. odst. 188.

čl. ZPP bi moralo sodišče prve stopnje glede umaknjenega dela

tožbe sicer izdati sklep o ustavitvi postopka. Tega ni storilo,

vendar pa navedeno na presojo pravilnosti izdaje izpodbijane

zamudne sodbe nima vpliva. Tožena stranka sicer v zakonsko

določenem 15 dnevnem roku od prejema izpodbijane zamudne sodbe ni

podala predloga za izdajo dopolnilnega sklepa (325. čl. ZPP v

zvezi s 366. čl. ZPP) v zvezi z delnim umikom tožbe.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke o tem, da iz tožbe

ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz tožbenih navedb je

razvidno, da je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

na podlagi 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS;

št. 42/2002), ker ji tožena stranka tri mesece zaporedoma ni

izplačala plačila za delo ob pogodbeno dogovorjenem roku, to je

18. dne v mesecu za pretekli mesec. Iz tožbenih navedb nadalje

izhaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po

predhodnem pisnem opozorilu toženi stranki na izpolnitev

obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ker tožena

stranka v 8 dneh ni izpolnila svoje obveznosti, je tožnica podala

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na to je na

podlagi 2. odst. 112. čl. ZDR vtoževala odpravnino v višini, kot

jo opredeljuje 109. čl. ZDR v višini 1.039.451,40 SIT (27 let

delovne dobe pri toženi stranki, upoštevaje tretjino povprečne

mesečne plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo za vsako leto

dela pri delodajalcu) in odškodnino v višini izgubljenega plačila

za čas odpovednega roka v višini 357.787,50 SIT (odpovedni rok za

150 dni; odškodnina v višini petih mesečnih plač). Ker ji tožena

stranka ni izplačala celotnega regresa za letni dopust za leto

2004, je vtoževala še razliko tega regresa v neto višini

114.418,00 SIT neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posamičnega zneska v plačilo do plačila. Glede na to

je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljenost

tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker

tudi dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, niti s splošno

znanimi dejstvi, ker je bila toženi stranki tožba pravilno

vročena v odgovor in ker ne gre za zahtevek, s katerimi stranke

ne morejo razpolagati, so bili tudi po stališču pritožbenega

sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne

sodbe.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo na podlagi 1.

odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo že

zaradi izostanka tožene stranke z poravnalnega naroka (ob

izpolnjenih preostalih zakonskih pogojih za izdajo zamudne sodbe

- 5. odst. 28. čl. ZDSS-1, 318/1 čl. ZPP). Tako ni bilo potrebno,

da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da zaradi izostanka

tožene stranke s poravnalnega naroka ta poravnalni narok ni

uspel, nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo, na

katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Pred izdajo zamudne

sodbe tudi ni potrebno sprejemati dokaznega sklepa. Z dokaznim

sklepom se dopusti ali zavrne izvedba določenih dokazov. Predmet

dokazovanja so dejstva, pravila stroke, znanosti in izkustvena

pravila (v določenih primerih tudi pravna pravila - tuje pravo).

Namen dokazovanja je popolna in pravilna ugotovitev dejanskega

stanja. Zamudna sodba temelji na fikciji, da je tožena stranka

priznala tožnikove dejanske trditve, oz. da je dejansko stanje,

ki izhaja iz tožnikovih tožbenih navedb, resnično, zato se

dejansko stanje pred izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja, takšne

sodbe pa tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pred izdajo zamudne sodbe sodišče v

zvezi z predloženimi dokazi le preveri, da ne obstaja nasprotje

med dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki

jih je predložil tožnik (samih dokazov pa ne izvaja in jih

dokazno ne ocenjuje).

Ker je sodišče prve stopnje odločilo o priglašenih pravdnih

stroških na podlagi 154. in 155. čl. ZPP in z ozirom na določbe

Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.), so

neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z

priznanimi in odmerjenimi pravdnimi stroški.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Ker denarna terjatev tožnice iz naslova odškodnine v

višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v

znesku 357.787,50 SIT neto in regresa za letni dopust za

leto 2004 v znesku 114.418,00 SIT neto ne presega revizijskega

minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu

z 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in 32. čl. ZDSS-1 odločati tudi o

tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl.

ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od

odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne

gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno

sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 206/2004
• VSL sklep II Cp 2554/2007
• VSL sodba III Cp 940/2009