<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 899/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.899.2005
Evidenčna številka:VDS03265
Datum odločbe:25.08.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - vročanje pravni osebi - zamudna sodba

Jedro

1. Delavka, ki je sprejela priporočeno sodno pošiljko (tožbo), se

je nahajala v prostorih tožene stranke in je prevzeto pošiljko

posredovala toženi stranki. Tožba je bila zakonito vročena

skladno z 133. členom ZPP, ki določa, da se pisanje izroči

delavcu, ki se nahaja v poslovnih prostorih pravne osebe, pri

čemer vročevalec ni dolžan ugotavljati, ali je oseba, ki je

pisanje sprejela, zaposlena pri tej pravni osebi in ali je

pooblaščena za prevzem pisanj.

2. Če tožena stranka ne poda odgovora na tožbo, se šteje, da ne

oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke.

Ker tožeča stranka uveljavlja nezakonitost podane izredne

odpovedi in v tožbi navaja, da so razlogi v izredni odpovedi PZ

neresnični, ni mogoče šteti, da je ta listina - odpoved v

nasprotuju z navedbami v tožbi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odpravilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 01/05 z dne 2.2.2005 kot

nezakonito in toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati

tožečo stranko nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas s pričetkom veljavnosti 2.2.2005 ter

ji od tega dne dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo

prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje in za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice

iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo, od bruto zneska

odvesti pripadajoči davek in prispevek in mesečno neto zneske

300.000,00 SIT plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, t.j. 15. v

mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni. Kar je tožeča

stranka zahtevala več, in sicer sklenitev pogodbe o zaposlitvi za

delovno mesto komercialist, je zavrnilo. Odločitev o stroških je

pridržalo za poznejšo sodbo.

Zoper zgoraj navedeno delno zamudno sodbo se pritožuje tožena

stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka po

7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker

niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke, na podlagi

katerih bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče je

štelo, da je bila tožba s prilogami in pozivom vročena 23.2.2005,

kar naj bi izhajalo iz vročilnice, zaradi česar je odgovor tožene

stranke, poslan priporočen po pošti dne 11.3.2005, štelo za

nepravočasnega. Vročitev ni bila opravljena v skladu s 133.

členom Zakona o pravdnem postopku, saj ga ni sprejela nobena

izmed oseb, ki so v skladu z zakonom pooblaščene za sprejem. Na

vročilnici tudi ni žiga tožene stranke. Vročilnico je podpisala

Nada Vidmar, ki je bila v kritičnem obdobju delavka družbe J & R

Filmeta d.o.o., s katero si tožena stranka deli skladniščne

prostore in ni bila pooblaščena za sprejem pošte. Tožena stranka

je tako tožbo skupaj s prilogami dejansko prejela šele 24.2.2005,

zaradi česar je odgovor vložila pravočasno. Sodišče pa je storilo

tudi absolutno bistveno kršitev, ker je nekritično sledilo

trditvam tožeče stranke, ki so v popolnem nasprotju s

predloženimi dokazi, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za

izdajo zamudne sodbe. Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi

bilo med njo in toženo stranko dogovorjeno, da bo za delo na

delovnem mestu komercialist prejela mesečno neto plačo v višini

300.000,00 SIT, kar je v nasprotju z izplačilnimi listi, ki jih

je tožeča stranka predložila kot dokaz teh trditev. Sodišče kot

dokaz tudi ni upoštevalo priložene odločbe o izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, saj iz obrazložitve sodbe

izhaja, da je sodišče odločitev argumentiralo izključno z

navedbami tožeče stranke, ki pa so v popolnem nasprotju z

navedbami tožene stranke, podanimi v odločbi o izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tožena stranka še posebej poudarja,

da tožeča stranka za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov,

dejansko predloženi dokazi pa so v popolnem nasprotju z njenimi

navedbami. Pritožba tudi meni, da je sodišče zagrešilo bistveno

kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku, ko lastnih navedb v

obrazložitvi sodbe ni utemeljilo in podprlo s priloženimi dokazi,

temveč razsodilo zgolj in izključno na podlagi navedb tožeče

stranke. Izrek sodbe tudi ni sklepčen, saj v 2. točki izreka ni

določeno, za katero delovno mesto je tožena stranka dolžna s

tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi. Glede na vse

navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v

celoti razveljavi delno zamudno sodbo in zadevo vrne v ponovno

odločanje sodišču prve stopnje in tožeči stranki naloži vse do

sedaj nastale pravdne stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je

bilo sodno pisanje vročeno skladno z določbo 133. člena Zakona o

pravdnem postopku in so trditve tožene stranke o nepravilni

vročitvi neutemeljene in nedokazane. Glede pritožbe v zvezi s

prisojeno plačo 300.000,00 SIT pa se sklicuje na navedbe v tožbi

in pojasnjuje, da je bila med strankama dogovorjena neto plača

300.000,00 SIT, ki jo je tožnik do imenovanja na mesto direktorja

tudi prejel, vendar samo del po plačilni listi. Način knjiženja

plače tožeče stranke in prikaz davčnim organom pa toženi stranki

ni znan. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora

na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo

v delu, v katerem je tožnik uspel (1. do 3. točka izreka sodbe),

v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP -

Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in 2. odstavkom 338. člena ZPP

glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe

materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil

postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 14. točki 2.

odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba, niti drugih

absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo

sodišča prve stopnje. Na zatrjevano dejansko stanje je sodišče

prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano delno zamudno sodbo izdalo na

podlagi določbe 318. člena ZPP, ker tožena stranka v postavljenem

roku 15 dni, ki ga določa za odgovor na tožbo, v individualnih

delovnih sporih Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-I -

Ur. l. RS, št. 2/2004) v 2. odstavku 41. člena, ni odgovorila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožba toženi stranki ni

bila pravilno vročena, ker jo je prevzela delavka, ki je bila

zaposlena v drugi organizaciji in ne pri toženi stranki. Že iz

samih pritožbenih navedb izhaja, da se je delavka, ki je prevzela

priporočeno poštno pošiljko, naslovljeno na toženo stranko,

nahajala v prostorih tožene stranke in je prevzeto poštno

pošiljko toženi stranki tudi posredovala. Dejstvo, da je direktor

tožene stranke priporočeno poštno pošiljko prejel dne 24.2.2005,

t.j. en dan po tem, ko je priporočeno poštno pošiljko prevzela

delavka, ki je podpisala vročilnico, na tek 15-dnevnega roka za

odgovor na tožbo nima nobenega vpliva. Po določbi 133. člena ZPP,

ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi

sodišči na podlagi določbe 19. člena ZDSS-I, se namreč pravnim

osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena

za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem

prostoru ali na sedežu. Vročanje v konkretnem primeru je bilo

opravljeno na zakonsko predpisan način, ko je bilo izročeno

delavcu, ki se je nahajal v poslovnem prostoru tožene stranke.

Vročevalec namreč ni dolžan ugotavljati, ali je oseba, ki se

nahaja v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe

pooblaščena za sprejemanje pisanj, ali je v delovnem razmerju pri

pravni osebi, saj kaj takega zakon ne predpisuje. Predpostavlja

se, da je oseba, ki se nahaja v pisarni oziroma poslovnem

prostoru ali na sedežu pravne osebe in prevzame pisanje,

naslovljeno na to pravno osebo, oseba, ki je prava oseba za

sprejem pisanja po 133. členu ZPP. V konkretnem primeru je oseba,

ki je prevzela pisanje, očitno ravnala v imenu tožene stranke,

saj je pisanje posredovala direktorju tožene stranke. Zato so

pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi tožbe, neutemeljene.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo,

da tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zaradi česar

so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker je bil

odgovor na tožbo vložen prepozno. Tako je prišlo do situacije, ko

se šteje, da tožena stranka ne oporeka tožbenemu zahtevku in

priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru

dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni

potrebno in tudi ni mogoče, zato sodišče presoja pogoj iz 3.

točke 1. odstavka 318. člena ZPP - utemeljenost tožbenega

zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer

se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. Pri tem pa je

zmotno pravno naziranje pritožbe, da je podano nasprotje med

predloženimi listinami in navedbami v tožbi, saj tožeča stranka v

tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da listine - odpovedi pogodbe

o zaposlitvi, ni mogoče šteti kot listine, ki bi bile v nasprotju

z navedbami v tožbi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP.

Tožena stranka namreč v tožbi zatrjuje, da so razlogi v odpovedi

pogodbe o zaposlitvi neresnični in zato zahteva njeno

razveljavitev. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo,

ko je ugotovilo, da ni nasprotja med listinami in navedbami v

tožbi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka zamudila

15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je za razlog izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi izvedela najkasneje 6.1.2004, pogodbo o

zaposlitvi pa je izredno odpovedala šele 2.2.2005, s čemer je

zamudila 15-dnevni rok. Poleg tega pa tudi niso bili podani

vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker

tožeča stranka ni naklepno huje kršila pogodbenih in drugih

obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je tudi odločitev, da je

bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2005

nezakonita, materialnopravno pravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je 2. točka izreka

izpodbijane sodbe neizvršljiva, ker sodišče prve stopnje ni

odločilo, za katero delovno mesto mora tožena stranka s tožečo

stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče

prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni pristojno za

odločanje o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določeno delovno

mesto, kar je v pristojnosti strank pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev o plači v

nasprotju z listinami v spisu. Tožnik je namreč v tožbi pojasnil,

da sta se s toženo stranko ustno dogovorila za izplačilo neto

mesečne plače v višini 300.000,00 SIT, da je tak znesek tudi

mesečno prejemal, vendar da je bil v pogodbi o zaposlitvi

dogovorjen drugačen znesek, prav tako pa se navedeni znesek

300.000,00 SIT ni izplačeval po plačilni listi. Tako so tožbene

navedbe skladne z listinami, ki jih je v spis predložil tožnik in

so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za neskladje med

tožbenimi navedbami in listinami. Kot pa je bilo že zgoraj

navedeno, se pri izdaji zamudne sodbe šteje, da so navedbe tožeče

stranke resnične, ker jim tožena stranka ni oporekala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo, za kar je imelo podlago

v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje

stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s

pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni

bistveno prispeval k rešitvi zadeve.

 


Zveza:

ZPP člen 133, 133/1, 318, 318/1, 318/1-4, 133, 133/1, 318, 318/1, 318/1-4. ZDR člen 110, 110/2, 110, 110/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTIzNQ==