VDS sklep Pdp 382/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.382.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03180 |
Datum odločbe: | 12.05.2005 |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | zamudna sodba - sklepčnost tožbe |
Jedro
Ker tožba v delu, ki se nanaša na regres letni dopust, ni
sklepčna (iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost
zahtevka), bi sodišče skladno z 1. odstavkom 39. člena ZDSS-1
moralo s sklepom tožniku določiti rok za popravo tožbe in šele
nato tožbeni zahtevek zavrniti, če tožnik v danem roku tožbe ne
bi popravil. Ker sodišče ni postopalo po citiranem 39. členu
ZDSS-1, je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu zamudna sodba v tč.
6. izreka razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve
stopnje v nadaljnji postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano zamudno sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo,
da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.2004, ki jo
je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita. Tožena
stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno
mesto, ki ga je pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe
o zaposlitvi z dne 1.1.2004, oz. na drugo delovno mesto, ki
ustreza njeni poklicni kvalifikaciji, znanju in zmožnostim ter ji
v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega
razmerja od 17.1.2005 do vrnitve nazaj na delo. Tožena stranka je
dolžna tožeči stranki za čas od 17.1.2005 do vrnitve tožeče
stranke nazaj na delo obračunati in plačati mesečno plačo v
višini 84.590,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska plače od 18.
dne v mesecu za tekoči mesec do plačila in je dolžna za tožnico
od njene bruto plače v znesku 123.230,00 SIT obračunati in
plačati vse prispevke, ki po zakonu iz naslova bruto plače
bremenijo delodajalca, za obdobje od 17.1.2005 do vrnitve tožnice
nazaj na delo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki
znesek 137.853,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto
zneska od 1.8.2004 dalje do plačila in je dolžna tožeči stranki
povrniti stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 15.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 8
dni, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo
zahtevek na plačilo zneska 132.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 1.8.2003 dalje.
Zoper navedeno zamudno sodbo, le zoper izrek v tč. 6. izpodbijane
sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb
postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 39. člena ZDSS-1, ko bi
jo moralo, zato je bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožba
uveljavlja, da je glede 6. točke izreka izpodbijane sodbe sodišče
zmotno uporabilo določbo 318. čl. ZPP v zvezi z določbo 19. čl.
ZDSS-1, ker glede zavrnitve zahtevka za regres za leto 2003 ni v
nasprotju s predlaganimi dokazi oz. ko bi moralo, v primeru, da
zahtevek ni sposoben za izdajo zamudne sodbe, o tem odločiti po
glavni obravnavi. Razen tega pritožba navaja, da se zamudna sodba
sme izdati samo v primeru, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ne pa
tudi v primeru, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da gre za
relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odst. 339.
čl. ZPP.
V pritožbi se sicer ne uveljavlja kršitve 39. čl. ZDSS-1, vendar
je sodišče prve stopnje pri tem, da se sodba izpodbija tudi iz
razloga bistvene kršitve določb postopka, na to pazilo. Navedeni
39. čl. ZDSS-1 določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo
delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja
utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s
sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če
delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni
zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno
preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi po 1. odst. 39.
čl. ZDSS-1 pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe.
Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča
stranka v tožbi ni izkazala, da bi imela sklenjeno pogodbo o
zaposlitvi tudi za čas v letu 2003, ker je izkazala le
sklenjenost pogodbe o zaposlitvi od 1.1.2004 dalje. Iz listine
pod prilogo A5 izhaja izjava tožnice, da je delala pri toženi
stranki že od leta 1999, nekaj let preko javnih del, kasneje pa
je sklenila redno delovno razmerje za nedoločen čas. Iz same
tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede plačila
vtoževanega zneska 132.700,00 SIT, zato je bilo treba pritožbi
ugoditi, da bo sodišče prve stopnje v skladu z 39. čl. ZDSS-1
pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe v tem delu
in nato postopalo po navedenem členu ZDSS-1.
Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti sodbo prve
stopnje v izpodbijanem delu in v tem delu vrniti zadevo sodišču
prve stopnje v nadaljnji postopek. Zaradi razveljavitve v glavni
stvari je bilo treba tudi odločiti, da so pritožbeni stroški
nadaljnji stroški postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje
odločilo s končno odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009