VDS sodba Pdp 604/2003

Jedro

Pravica do razlike v plači na drugem ustreznem delu je pravica iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj gre za pravico

zavarovanca iz zavarovalnega razmerja in ne za pravico delavca iz

delovnega razmerja glede na delodajalca. Nepravilno odmero

nadomestila za delo na drugem ustreznem delu mora delavec

uveljavljati v upravnem postopku pred ZPIZ. Zato je sodišče njegov

zahtevek zoper delodajalca pravilno zavrnilo. Ker tožnik spora glede

višine nadomestila zaradi razporeditve na drugo ustrezno delo pred

ZPIZ ni sprožil, tudi ne more zahtevati odškodnine od delodajalca,

ker naj bi ta zavodu sporočal napačno višino plače, na podlagi katere

je bilo nadomestilo odmerjeno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani

zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati

znesek 371.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

1.4.1999 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka po enaki

obrestni meri od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje vse v 15

dneh pod izvršbo. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške

postopka v znesku 72.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno

uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo očitanih bistvenih

kršitev, niti takšnih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti,

zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožniku nastala razlika v

plači oz. nadomestilu plače glede na podatke, ki jih je tožena

stranka posredovala za tožnika Zavodu za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje v Ljubljani, pri čemer ni posredovala ustreznih podatkov

o višini plače, ki bi jo tožnik sicer prejemal, če ne bi bil invalid

III. kategorije in še nadalje opravljal isto delo, kot ga je

opravljal v času pred nastankom invalidnosti. Višino plače, ki jo je

tožnik prejemal, bi bilo treba ugotavljati s primerjavo podatkov

tožnikovih sodelavcev, ki so pred tožnikovo invalidnostjo prejemali

enako plačo kot on, po priznanju invalidnosti tožnika pa s primerjavo

plač tožnikovih sodelavcev in plač tožnika na njegovem delovnem

mestu.

Pritožba navaja, da je tožnik že v tožbi predlagal, naj sodišče prve

stopnje pribavi spis SPIZ-a, ki je izdalo odločbo o priznanju

invalidnosti III. kategorije že z odločbo št. 4037941 z dne 6.9.1994.

V tem spisu se nahajajo listine, za katere meni prvostopno sodišče,

da niso bile sodišču predložene, to je pogodba o zaposlitvi tožnika,

aneks k pogodbi o zaposlitvi in odločba o priznanju invalidnosti z

dne 6.9.1994. Ker sodišče ni izvedlo tega predlaganega dokaza in ob

tem, da je prav iz tega razloga zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek,

je bistveno kršilo določbe postopka. V invalidskem spisu se nahajajo

tudi podatki in dokazi, da je tožnik že pred izdajo aneksa pogodbe o

zaposlitvi uveljavljal razliko v plači, zaradi priznanja nadomestila

razlike v plači, tako da ni točna ugotovitev prvostopenjskega

sodišča, da tožnik te razlike v plači ni uveljavlja pri organih SPIZ

v smislu določila 262. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju. Iz invalidskega spisa tožnika je razvidno, da je tožena

stranka dostavljala SPIZ-u podatke o plačah tožnika in sodelavcev, ki

niso bili odgovarjajoči podatkom, ki jih je tožena stranka predložila

šele v letu 2000, ko je tožniku s 1.4.2000 bilo odmerjeno pripadajoče

mu nadomestilo plače zaradi njegove invalidnosti III. kategorije. Če

bi bili SPIZ-u predloženi s strani tožene stranke ustrezni pravi

podatki o plači tožnika in sodelavcev tožnika G. J. in S. F.,

bi bilo tožniku odmerjeno nadomestilo plače tudi že od leta

1994 dalje.

Po stališču pritožbe odškodninska odgovornost tožene stranke zato

temelji na njeni krivdi, ker je pošiljala SPIZ-u napačne podatke

o plačah. To dejstvo bi bilo evidentno izkazano, če bi prvostopenjsko

sodišče izvedlo s strani tožeče stranke predlagani dokaz v tožbi o

pribavi teh podatkov. Razlika v plači je bila v letih 1999 in 2000

enaka kot 1.4.2000 dalje, ko je tožniku priznavana razlika s strani

SPIZ-a. Tožena stranka tako nosi krivdo, da tožniku ta razlika ni

bila priznana in mu je dolžna povrniti škodo, ki mu je zato nastala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo

obrazložitev sodišča prve stopnje, pritožbene navedbe in zaključuje,

da slednje niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z

obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da je pravica do razlike

zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravica iz pokojninskega

in invalidskega zavarovanja. Je pravica zavarovanca iz zavarovalnega

razmerja, ne pa delavca iz delovnega razmerja napram delodajalcu.

Pravilno je tudi stališče, da bi tožnik kot zavarovanec mogel

morebitno nepravilno odmero nadomestila uveljavljati v upravnem

postopku pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi

v tem postopku bi uveljavljal nepravilnosti podatkov, ki jih je

tožena stranka posredovala SPIZ-u. V postopku pri SPIZ-u ima

zavarovanec pravico, v kolikor na prvi stopnji odločanja ne uspe s

svojo zahtevo, vložiti pravno sredstvo po Zakonu o upravnem postopku.

V primeru, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo v upravnem

postopku, ima pravico po 63. členu Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004) sprožiti oz. vložiti tožbo pred

socialnim sodiščem v socialnem sporu. V tem sporu ima možnost

uveljavljanja svoje pravice do pravilne odmere nadomestila zaradi

invalidnosti III. kategorije. Stvar zavarovanca je, ali se te

poti posluži ali ne.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da zavarovanec

K. Z. kot delavec pri toženi stranki za svoj zahtevek priznanja

odškodnine od delodajalca, zaradi nepravilne odmere nadomestila pri

Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nima pravne podlage,

da bi mu tožena stranka, to je delodajalec, odškodninsko odgovarjal

zaradi morebitnih napačnih podatkov, ki jih je pošiljal Zavodu za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Že zaradi navedenega niso odločilne druge obrazložitve sodišča prve

stopnje. Zato za zakonito odločitev ni bilo potrebno pribaviti

predlagani spis SPIZ št. I 4037941. Tudi ni bilo potrebno izvajati

dokazov oz. dokaznega postopka, glede zatrjevanega pošiljanja

napačnih podatkov tožene stranke Zavodu za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje.

Delavec v delovnem sporu nima pravne podlage uveljavljati

odškodninski zahtevek napram delodajalcu, saj ima delavec kot

zavarovanec pravico uveljavljati svojo pravico iz zavarovanja v

upravnem postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

in še potem v sodnem sporu, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo v

upravnem postopku.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato tožeča stranka krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 583/98
• VDS sodba in sklep Pdp 1337/2000
• VDS sodba in sklep Pdp 366/2000