VDS sklep Pdp 385/2004

Jedro

Tožnik je v 2. točki tožbenega zahtevka predlagal razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi, v 3. točki pa poravnavo vseh obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in veljavne pogodbe o zaposlitvi (pri čemer ni jasno, ali gre za pogodbo o zaposlitvi, katere razveljavitev je predlagal v 2. točki tožbenega zahtevka). Ker iz tega dela tožbenega zahtevka ne izhaja, katere obveznosti tožnik vtožuje, za katero obdobje, v kateri višini in kdaj naj bi denarne obveznosti zapadle v plačilo (niti ni v zvezi s tem v tožbi navedenih nikakršnih dejstev), je potrebno v tem delu tožbo tožnika šteti kot nepopolno vlogo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o razrešitvi člana - svetovalca uprave družbe V. J. d.d. z dne 25.7.2003 kot nezakonitega, razveljavilo je individualno pogodbo o zaposlitvi, na katero se tožena stranka sklicuje v sklepu o razrešitvi člana - svetovalca uprave družbe V. J. d.d., ki ga je tožena stranka izdala 25.7.2003, naložilo je toženi stranki, da tožniku poravna vse obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in veljavne pogodbe o zaposlitvi z vsakokratnimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi tožena stranka morala izpolniti posamezno obveznost, pa je ni izpolnila, do dokončnega plačila te obveznosti, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožniku stroške postopka v višini takse za tožbo in sodbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP, saj tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena. Tožena stranka je namreč prav v tem času spremenila naslov svojega sedeža iz Ljubljana, Tržaška 2, na Jesenice, Cesta železarjev 8, tožba pa je bila vročena na naslovu Ljubljana, Tržaška 2. Tožbeni zahtevek tožnika je nesklepčen in sam s seboj v nasprotju. Tožnik namreč zahteva razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, nato pa izplačilo vsega pripadajočega po tej isti (razveljavljeni) pogodbi z zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, pri čemer pa ne navede niti zneskov niti datuma zapadlosti niti obrestne mere. Po 2. odst. 318. člena ZPP bi moralo sodišče prve stopnje izdajo zamudne sodbe odložiti in pridobiti dodatna obvestila, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predlaganimi dokazi. Po stališču tožene stranke tožnikov zahtevek ni sposoben za obravnavo, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati na popravo vloge skladno z določbami ZPP in ZDSS. Ker obligacijski zakon določa, da se v primeru razveljavitve oz. ničnosti pogodbe, kot je to zahteval tožnik v tožbi, učinki ničnosti oz. izpodbojnosti raztegnejo za nazaj, je nerazumljiva in pravno zmotna odločitev sodišča v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi ničnega oz. razveljavljenega pravnega posla ni mogoče izplačati ničesar (vsaka pogodbena stranka je dolžna vrniti drugi le tisto, kar je iz takšnega pravnega posla od dneva sklenitve prejela), saj za to ne obstoji pravna podlaga. Glede na to je tudi izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj 72. člen ZDR dopušča drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za poslovodno osebo. Tako je imel tožnik kot poslovodna oseba - član - svetovalec uprave v 11. členu individualne pogodbe o zaposlitvi drugače urejen način prenehanja delovnega razmerja, tožniku je bila izplačana odpravnina, zanj pa je veljal tudi Zakon o gospodarskih družbah, ki določa položaj poslovodnih organov. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo določbe ZDR, ki v zvezi z uveljavljanjem ničnosti oz. izpodbojnosti določajo, da se uporabljajo splošna pravila civilnega prava, torej pravila obligacijskega zakonika. Sodišče se ni prepričalo, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje teh zahtevkov in ali jih tožnik sploh uveljavlja pravočasno.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na pritožbo navaja, da je bila tožba vročena toženi stranki na pravi naslov, do spremembe sedeža tožene stranke je namreč prišlo šele 3.11.2003, za to dejstvo pa je tožnik izvedel šele 2.12.2003 (ko je prejel zamudno sodbo). 3. točka izreka zamudne sodbe se nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 7.11.2002. Tožnikov zahtevek se je nanašal na obveznosti tožene stranke kot delodajalca na podlagi določb delovnopravne zakonodaje. Po veljavnih predpisih zapadejo zneski (zneske je določala pogodba o zaposlitvi in zakoniti predpisi) v plačilo 18. dan v mesecu za pretekli mesec. Tožbeni zahtevek je bil sklepčen. V spornem obdobju je sicer zaradi razveljavitve pogodbe veljala druga, predhodna pogodba o zaposlitvi. Če tožena stranka meni, da ji tožnik iz razveljavljene pogodbe karkoli dolguje, lahko to zahteva v ustreznem postopku. To pa ni pritožbeni razlog zoper izpodbijano zamudno sodbo. Iz 3. točke izreka sodbe jasno izhaja, da se sodba ne nanaša na izpolnitev obveznosti iz razveljavljene pogodbe, temveč iz veljavne pogodbe, ki je stopila v veljavo po razveljavljeni pogodbi iz 2. točke izreka sodbe. Tožnik je odgovoru na pritožbo priložil v enem izvodu tudi fotokopijo izvoda pogodbe o zaposlitvi z dne 7.11.2002, sklenjene med njim in družbo P.- J. d.d., Tržaška cesta 132, Ljubljana.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje storjene bistvene kršitve določb postopka.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke v tem, da ji je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo vročalo na napačni naslov. Iz sklepa o razrešitvi člana - svetovalca uprave družbe tožene stranke z dne 25.7.2003 (A/1), ki ga je tožnik priložil tožbi, izhaja, da je sedež tožene stranke na naslovu Ljubljana, Tržaška cesta 2. Iz vpogleda v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je bil pri toženi stranki (matična št. 5294100, vložna št. 13263400) dne 21.1.2004 vpisan izbris zaradi prenosa sedeža in da je sedaj subjekt vpisan pri Okrožnem sodišču v Kranju pod vložno št. 10740200. Dne 11.11.2003 je bil pri sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani vpisan predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 3.11.2003 vložila V. J. d.d. Ljubljana, Tržaška cesta 2. Nadalje je iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Kranju (datum vpisa 15.12.2003) razvidno, da se je tožena stranka (matična št. 5294100) vpisala v sodni register Okrožnega sodišča v Kranju na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2003/08063 z dne 20.11.2003, pred tem pa je bila družba vpisana pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod vložno št. 13263400. Ker je bila tožnikova tožba vložena pri pristojnem sodišču 25.8.2003, sodišče prve stopnje pa jo je vročalo toženi stranki na naslov Ljubljana, Tržaška cesta 2 (kot je bilo to označeno v tožbi) 24.10.2003 (po določbah 4. odst. 141. člena ZPP), je potrebno z ozirom na zgornje ugotovitve in ob upoštevanju določbe 8. člena Zakona o sodnem registru (Ur.l. RS št. 13/94) šteti, da je bila tožba toženi stranka vročena na pravi naslov. V času vložitve tožbe in vročanja le-te toženi stranki je bil namreč sedež tožene stranke po podatkih sodnega registra še vedno na naslovu Ljubljana, Tržaška cesta 2.

Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pogoje za izdajo zamudne sodbe opredeljuje 318. člen ZPP. Sodišče prve stopnje izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni vsi štirje pogoji, ki jih določa 1. odst. 318. člena ZPP ob predpostavki, da toženec v zakonsko določenem 30-dnevnem roku ne poda odgovora na tožbo. V postopku izdaje zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih dejanskih navedb v tožbi, resnično. Utemeljenost tožbenega zahtevka je podana, če dejstva, ki so navedena v tožbi in ki izkazujejo določeno dejansko stanje (za katero je z ozirom na pasivnost toženca domnevati, da je pravilno), izpolnjujejo abstraktno opredeljene znake dejanskega stana določenega materialnopravnega predpisa, pri čemer ta predpis napotuje prav na takšno posledico, kot jo v svojem tožbenem zahtevku predlaga tožnik. Tožba, ki izpolnjuje navedene pogoje, je sklepčna. Pri izdaji zamudne sodbe mora torej sodišče upoštevati tudi določbe materialnega prava, saj mora na ugotovljeno dejansko stanje poiskati ustrezno pravno normo in ugotoviti, ali se konkretno dejansko stanje ujema z abstraktno opredeljenim dejanskim stanom, ki izhaja iz določenega materialnopravnega predpisa. To pomeni, da mora sodišče tudi pri izdaji zamudne sodbe paziti na pravilno uporabo materialnega prava, zmotna uporaba materialnega prava pa je poleg bistvenih kršitev pravdnega postopka tudi pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo (1. in 2. odst. 338. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe ne izhaja, na katere materialnopravne predpise je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ko je razveljavilo sklep o razrešitvi tožnika z dne 25.7.2003, individualno pogodbo o zaposlitvi, na katero se je tožena stranka sklicevala v sklepu o razrešitvi in posledično ugodilo tožnikovemu zahtevku po poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja ter veljavne pogodbe o zaposlitvi. Ker zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti, katero pravno podlago je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe uporabilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Po stališču pritožbenega sodišča sta sicer 2. in 3. točka tožnikovega tožbenega zahtevka, ki sta očitno medsebojno povezani, nerazumljivi. Tako je tožnik v 2. točki svojega zahtevka predlagal razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi, na katero se je tožena stranka sklicevala v sklepu o razrešitvi, v 3. točki pa je vtoževal poravnavo vseh obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in veljavne pogodbe o zaposlitvi (ni jasno, ali gre za pogodbo o zaposlitvi, katere razveljavitev predlaga v 2. točki zahtevka, saj tožnik morebitne druge pogodbe o zaposlitvi v tožbi niti ne omenja), z vsakokratnimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi morala tožena stranka izpolniti posamezno obveznost, pa je ni izpolnila. V obrazložitvi tožbe je tožnik v zvezi z navedenim delom tožbenega zahtevka zatrjeval le ničnost oz. izpodbojnost in neveljavnost pogodbe o zaposlitvi (na katero se tožena stranka sklicuje v sklepu o razrešitvi) zaradi bistvenih kršitev zakonodaje, poleg tega pa je še navedel, da bo podal razloge za razveljavitev te pogodbe.

Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu trditveno breme tožnika (7/1 člen ZPP). Formalno trditveno breme, ki je v tem, da tožnik navede dejstva, na katera opira zahtevek, je pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. Če tožnik dejstev ne navede, je tožba formalno pomanjkljiva, zato je potrebno z njo ravnati kot z nepopolno vlogo (108. člen ZPP). Kolikor pa tožnik v tožbi navede dejstva, pa iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (vprašanje vsebinskega trditvenega bremena), je takšna tožba nesklepčna, zato je potrebno tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ob preostalih izpolnjenih pogojih iz 1. odst. 318. člena ZPP ob upoštevanju 3. odst. 318. člena ZPP zavrniti (tako tudi Jan Zobec v članku "Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba"; Pravna praksa št. 18/2002). Po 1. odst. 180. člena ZPP mora tožba obsegati poleg ostalih bistvenih sestavin tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Če je tožba nerazumljiva, ravna z njo sodišče po 108. členu ZPP kot z nepopolno vlogo. Če tožba ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je nepopolna. Zahtevek mora biti v tožbi določen tako, da lahko toženec v primeru, če bo sodišče tožbenemu zahtevka tožnika ugodilo, točno ve, kakšna je njegova obveznost do tožnika in katero obveznost bo moral izpolniti bodisi prostovoljno, bodisi v postopku prisilne izvršbe. Določenost tožbenega zahtevka je pomembna tudi pri presojanju tega, če o tem zahtevku že teče pravda, oz. če je bilo o njem že pravnomočno razsojeno ali sklenjena sodna poravnava (na kar mora sicer paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka). Prav tako zahtevek, ki ga tožnik vtožuje, ne sme biti nejasen ali celo sam s seboj v nasprotju, saj je kot tak nerazumljiv. Če sodišče odloča o takem nedoločenem oz. nejasnem zahtevku ali o zahtevku, ki je sam s seboj v nasprotju, in mu ugodi, izreka takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Ker je tožnik v 2. točki tožbenega zahtevka predlagal razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi, v 3. točki pa poravnavo vseh obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in veljavne pogodbe o zaposlitvi (pri čemer ni jasno, ali gre za pogodbo o zaposlitvi, katere razveljavitev je predlagal v 2. točki tožbenega zahtevka), ker iz tega dela tožbenega zahtevka ne izhaja, katere obveznosti tožnik vtožuje, za katero obdobje, v kakšni višini in kdaj naj bi denarne obveznosti zapadle v plačilo (niti ni v zvezi s tem v tožbi navedenih nikakršnih dejstev), je potrebno v tem delu tožbo tožnika šteti kot nepopolno vlogo. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v skladu z določbo 108. člena ZPP in 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) pozvati, da navedeno pomanjkljivost oz. nejasnost odpravi po postopku, kot je določen v citiranih členih. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je obravnavalo nedoločen tožbeni zahtevek tožnika, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Ker je takšnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pri tem pa je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z ozirom na določbe 108. člena ZPP in 17. člena ZDSS zahtevati od tožnika, da nerazumljivi del tožbe popravi oz. dopolni ter po eventualni popravi tožbe, le-to vročiti nasprotni stranki in v nadaljnjem postopku odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4925/2008
• VSK sklep I Cp 424/2003
• VDS sodba Pdp 1097/2001