<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1097/2001

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2002:VDS.PDP.1097.2001
Evidenčna številka:VDS01686
Datum odločbe:15.03.2002
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe

Jedro

Za sklepčnost tožbe je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka .... dolžna tožnici ..... obračunati razliko regresa za letni dopust za leti 1998 in 1999 v skupnem bruto znesku 134.000,00 SIT, odvesti akontacijo dohodnine v skupnem znesku 10.701,00 SIT in ji izplačati neto znesek 123.299,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 53.315, 00 SIT od 1.8.1998 dalje, od zneska 69.984,00 SIT pa od 1.8.1999 dalje, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je naložilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 13.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da se tožba za znesek, ki ga je tožena stranka tožnici že izplačala, umakne ali popravi. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da je tožena stranka dne 22.5.2001 tožnici izplačala 80.000,00 SIT neto regresa na njen tekoči račun in ji od bruto regresa za letni dopust v višini 86.943,00 SIT odvedla tudi akontacijo dohodnine v znesku 6.943,00 SIT. Kot dokaz prilaga plačilno listo in obvestilo o nakazilu. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji določeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99). Po določbah novega ZPP je odgovor na tožbo obvezen, zato je posledica opustitve vložitve ugovora zamudna sodba. Tako je v primeru pasivnosti toženca že v fazi priprave na glavno obravnavo predvidena možnost izdaje zamudne sodbe, če pravočasno ne vloži odgovora na tožbo. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da obstajajo tudi druge procesne predpostavke za veljavnost zamudne sodbe in sicer sklepčnost tožbe, da ni nasprotja med navedbami v tožbi in med dokazi in da ne gre za nedovoljeno razpolaganje. Za sklepčnost je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost zahtevka. Iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tudi materialno pravno pravilna, saj delavcu po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) pripada regres za letni dopust enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta oz. v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta. Ker je izplačilo regresa za letni dopust vezano na pravico do izrabe letnega dopusta delavcu pripada regres za letni dopust ne glede na to, ali je letni dopust dejansko izrabil ali ne. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe), da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča povsem utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da je tožena stranka svoj dolg do tožnice delno poravnala, vendar pa je ta ugovor za samo izdajo zamudne sodbe pravno neupošteven. Po 338. členu ZPP se zamudna sodba lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa izpodbijati tožena stranka zamudne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je tožena stranka tožnici po vložitvi tožbe izplačala del dolgovane terjatve, bo to lahko upoštevalo pri prostovoljni izvršbi pravnomočne zamudne sodbe. V kolikor pa ne bo prišlo do prostovoljne izvršbe in bo tožnica zahtevala sodno izvršbo, pa bo tožena stranka lahko vložila po 56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur. l. RS št. 51/98) opozicijski ugovor, s katerim bo trdila, da je terjatev obsežena v izvršilnem naslovu in je delno prenehala zaradi dejstva izpolnitve. Ne more pa to dejstvo vplivati na zakonitost izdane zamudne sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj nista podana razloga, iz katerega se zamudna sodba lahko izpodbija v pritožbenem postopku (le iz 1. in 3. tč. 338. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZIZ člen 56, 56. ZPP člen 318, 338, 318, 338.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzI2Mg==