VDS sodba in sklep Pdp 1203/2003

Jedro

Redna odpoved iz poslovnega razloga je nezakonita, ker: - delodajalec delavca ni pisno obvestil o nameravani odpovedi, - v odpovedi niso navedeni resni in utemeljeni razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja, - ker obstajajo potrebe po opravljanju del, za katere se zahteva srednja ekonomska izobrazba, tožena stranka pa ni obrazložila, kako je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi in da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli (I. točka izreka). Z izpodbijano zamudno sodbo pa je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24.2.2003 nezakonita, zato jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja kot delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji vpiše delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije v delovno knjižico ter ji za to dobo prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo plače oz. razliko do plače in morebitnih drugih vrst plačil, kar bi prejela, če bi delala pri toženi stranki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila in plačati obvezne prispevke in davke (II. točka izreka).   Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sklep in zamudno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka prejela poziv za odgovor na tožbo 7.4.2003, tako da je 30-dnevni rok potekel 7.5.2003. Tožena stranka je za odgovor na tožbo pooblastila odvetnico, ki je v času prvomajskih praznikov na dopustu zbolela in je prvi dan po praznikih dne 5.5.2003 obiskala svojo lečečo zdravnico. Bolezen je trajala do vključno 8.5.2003, skupaj torej pet dni, saj je pooblaščenka zbolela že na Hrvaškem in dne 3.5.2003 zapustila Hotel Istra turist Umag. Ker je šlo za prvomajske praznike, je bila pooblaščenka odsotna od 30.4.2003 do 8.5.2003, kar je skupaj osem dni, zato sodišče napačno navaja, da je bila v času 30-dnevnega roka odsotna z dela le tri dni. Vrnitev v prejšnje stanje je predlagana iz opravičenega vzroka, saj sodišče ne more enostransko skrajševati 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo. Vloga pooblaščenke bi bila pravočasna, če ne bi bila bolna in bi se v ponedeljek 5.5.2003 po končanih praznikih vrnila na delo. Sodišče je pri izdaji napadene sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je sodbo izdalo v nasprotju z določili ZPP. Tožnica je pri toženi stranki že bila pravnomočno določena kot presežna delavka s sklepom št. 123/2001, drugi delodajalec, pri katerem je zaradi ohranitve delovnega razmerja delala, pa je proizvodnjo konec leta 2002 ukinil. Sodišče je napačno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, in iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka sama, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo.   Pritožba ni utemeljena.   Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo iz neupravičenega vzroka. Navedena odločitev je pravilna in skladna z določbo 1. odstavka 116. člena ter 2. odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odvetnico K. P. pooblastila za zastopanje že dne 8.4.2003. Tožba je bila vročena toženi stranki dne 7.4.2003, tako da se je rok za odgovor na tožbo iz 277. člena ZPP iztekel 7.5.2003. Pritrditi je potrebno stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je bila odvetnica v času od 5.5.2003 do 8.5.2003, to je tri dni pred iztekom roka za odgovor, odsotna z dela zaradi bolezni, ni upravičen vzrok za zamudo tridesetdnevnega roka za odgovor. Zlasti ne zato, ker pooblaščenka tožene stranke ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bilo njeno zdravstveno stanje tako slabo, da niti za ustrezno substitucijo ne bi mogla poskrbeti. Očitek, da je sodišče enostransko skrajšalo 30-dnevni rok za odgovor na tožbo, ker vrnitve v prejšnje stanje ni dovolilo, zato ni utemeljen.   Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. To velja tudi za pogoja iz 3. in 4. točke 1. odstavka navedenega člena, zato so pritožbeni očitki s tem v zvezi neutemeljeni. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, kakor tudi ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, niti z dejstvi, ki so splošno znana. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 24.2.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ne da bi tožnico predhodno pisno obvestila o nameravani odpovedi v skladu s 3. odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Poleg tega pa v odpovedi niso navedeni resni in utemeljeni razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja, s čemer je kršena določba 2. odstavka 88. člena ZDR. Tožnica je, kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, v letu 2001 prešla na delo k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dejavnosti k drugemu delodajalcu, nato pa je bila dne 12.11.2002 ponovno prevzeta v delovno razmerje k toženi stranki zaradi prekinitve pogodbe o dolgoročnem poslovno tehničnem sodelovanju z družbo R. Pri toženi stranki so, kot je razvidno iz tožbenih navedb, še vedno potrebe po opravljanju dela, za katerega se zahteva srednja ekonomska izobrazba. Tožena stranka ni obrazložila, kako je preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, čeprav ji to obveznost nalaga 3. odstavek 88. člena ZDR. Iz navedenega izhaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. členu ZPP in da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, pa je tudi materialnopravno pravilna, saj je zaradi kršitev navedenih določb ZDR redna odpoved iz poslovnega razloga nezakonita. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 152/2020
• VSC sklep Cp 752/2012
• VDSS Sodba Pdp 647/2022