VDS sodba Pdp 1782/2003

Jedro

Tožena stranka v pritožbi zoper zamudno sodbo ne more izpodbijati pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.6.2003 nezakonita in se razveljavi in ugotovilo, da gredo tožnici pri toženi stranki vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 1.7.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.7.2003 dalje do reintegracije in izplačati zneske razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter da je dolžna za tožnico od njene plače za avgust 2002 v znesku 120.000,00 SIT odvesti vse davke in prispevke ter dohodnino, ter da je dolžna tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 2002 in leto 2003.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka z laično pritožbo, v kateri navaja, da tožnica ni prišla v prostore tožene stranke vse od 1.11.2002, da se ni od takrat zanimala za poslovanje v trgovini, da je ostala doma, ker pri toženi stranki ni bilo dovolj dela za njeno delovno mesto in v dogovoru z njo, da si bo sama poiskala drugo službo, do takrat pa ji bo podjetje plačevalo prispevke. Tudi po tako dolgem obdobju si ni poiskala nove službe, temveč se je odločila, da izkoristi toženo stranko in zavod za zaposlovanje kot odskočno desko za končanje študija. Tožena stranka meni, da delavec s takim odnosom do službe ne zasluži plače, še posebej pa ne polne, kvečjemu minimalni zagotovljeni osebni dohodek. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in 2. odst. 350. člena ZPP glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda zamudno sodbo, to pomeni, da zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku 30 dni na tožbo ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila in so bili izpolnjeni ostali zgoraj našteti pogoji, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s 318. členom ZPP izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka v pritožbi ne more izpodbijati pravilne ugotovitve dejanskega stanja in so zato neupoštevne vse pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, to je neprihajanjem tožnice na delo po 1.11.2002.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, saj mora po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v pisni obliki in navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen). Pred tem pa mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca, kot je določeno v 3. odst. 83. člena ZDR. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka ni postopala po določbah ZDR, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.6.2003 nezakonita in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo. V posledici razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 1.7.2003, to je datumu, ko je pogodba nezakonito prenehala.

Iz tožbe izhaja, da tožena stranka tožnici ni izplačevala plač od septembra 2002 dalje in da za plačo za avgust 2002, ki jo je prejela na roke v višini 120.000,00 SIT, ni odvedla davkov in prispevkov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati plače za čas od septembra 2002 do konca junija 2003 v neto zneskih 120.000,00 SIT z zapadlostjo 18. v naslednjem mesecu za pretekli mesec ter od teh neto zneskov odvesti davke in prispevke, saj je delodajalec po določbi 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis do 1.1.2003) in 42. člena ZDR (ki se uporabljal od 1.1.2003) in členih od 126 do 130, dolžan mesečno izplačevati plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 3. odst. 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS, št. 40/97) mora delodajalec plačo izplačati najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Tako je odločitev o plačilu plače za vtoževano obdobje in njena zapadlost materialnopravno pravilna.

Delodajalec je ob izplačilu plače dolžan odvesti tudi davke in prispevke, kot to določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 - 97/2001) in Zakon o dohodnini. Glede na navedeno zakonsko podlago je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna odvesti davke in prispevke tudi za plačo, izplačano za mesec avgust 2002.

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2002 in leto 2003, za katera iz tožbe izhaja, da ga ni prejela. Po določbi 51. člena SKPGD mora delodajalec delavcu enkrat letno do konca julija tekočega leta izplačati regres za letni dopust.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 539/2003
• VSC sklep Cp 295/2000
• VSL sklep I Cp 98/2009