VDSS sodba Pdp 674/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo regres za sporno leto, plače za vtoževano obdobje in odpravnino v neto znesku ter toženi stranki naložilo, da od neto zneskov plač obračuna davke in prispevke. To je v nasprotju z 2. členom ZDoh-2 ter ZPSV. Delodajalec je dolžan plačati dohodnino in prispevke v višini, kot to izhaja iz davčnih predpisov, od bruto zneska plače in delavcu izplačati neto znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe v 1., 2. in 3. točki I. odstavka izreka delno spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki bruto zneske in ji plačati skupni neto znesek 53.345,35 EUR in sicer:

1. iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 obračunati bruto znesek regresa, od bruto zneska odvesti davek ter tožniku izplačati neto znesek 311,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila;

2. iz naslova plače za mesec:

- januar 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 1.265,90 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek 1.265,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 do plačila;

- februar 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 1.323,96 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 1.323,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila,

- marec 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 1.292,94 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 1.292,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila;

- april 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 1.423,14 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 1.423,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2011 do plačila;

- maj 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 1.459,06 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 1.459,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila;

- junij 2011 obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 530,56 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 530,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 do plačila;

3. iz naslova odpravnine obračunati bruto znesek, ob upoštevanju neto zneska 2.918,10 EUR, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek 2.918,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2011 do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku skupen znesek 53.345,35 EUR in sicer iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 neto znesek 311,70 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila (I/1. točka izreka):

- iz naslova osebnega dohodka za mesec:

- januar 2011 v neto znesku 1.265,90 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 do plačila;

- februar 2011 v neto znesku 1.323,96 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila;

- marec 2011 v neto znesku 1.292,94 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila;

- april 2011 v neto znesku 1.423,14 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2011 do plačila;

- maj 2011 v neto znesku 1.459,06 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila;

- junij 2011 v neto znesku 530,56 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 do plačila (I/2. točka izreka);

- iz naslova odpravnine v neto znesku 2.918,10 EUR, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2011 do plačila (I/3. točka izreka);

- iz naslova neplačanih potnih stroškov za leto:

2008 v višini 20.025,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila,

2009 v višini 4.170,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila,

2010 v višini 13.295,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila,

vse v 15 dneh, pod izvršbo (I/4. točka izreka).

V presežku, to je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odpravnine znesek 16.565,84 EUR neto, odvesti in plačati vse zakonsko določene dajatve in prispevke ter od neto zneska plačati zakonske zamudne obresti od 12. 6. 2011 dalje do plačila, se zahtevek zavrne (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.704,68 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 3. 6. 2011 in da ob prenehanju delovnega razmerja ni dobil izplačane odpravnine ter da mu tožena stranka dolguje plačo za čas od januarja 2011 do junija 2011, del regresa za leto 2011 ter potne stroške za leto 2008 do 2010. Sodišče je tudi zapisalo, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odgovora na tožbo in da so zato podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-201/01, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo, da mora biti tudi zamudna sodba ustrezno obrazložena in mora zadostiti zahtevam, ki izhajajo iz 25. člena Ustave. Sama obrazložitev izpodbijane sodbe je v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku, sestavljena iz navajanja določb ZPP in le enega stavka, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in sicer, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložena ter je zato ni mogoče tudi preizkusiti. Da bi lahko stranka učinkovito izvajala pravico do pritožbe, mora biti toženi stranki iz obrazložitve sodbe prve stopnje znano, kaj sodišče prve stopnje šteje za izpolnjene pogoje po določbi 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo, kateri materialni predpisi so podlaga za odločitev, vendar pa to ne zadošča za njen preizkus, saj ni razvidno, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve. Glede na to, da odločitev ni obrazložena oziroma ni navedena dejanska podlaga, pa je kršeno tudi določilo 25. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega varstva. Tožena stranka še navaja, da tožeča stranka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena, da bi sodišče sploh lahko ugodilo njenemu zahtevku, kot to določa 212. člen ZPP in je tako zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Sodišče prve stopnje sme pri odločanju upoštevati le dejansko podlago, ki izhaja iz navedb v tožbi in vlogah tožeče stranke. Priloge (listine) lahko služijo le za ugotovitev resničnosti navedb tožeče stranke. Pavšalna navedba tožeče stranke, v smislu, da naj bi bila tožeča stranka upravičena v letu 2008 do potnih stroškov v višini 20.025,45 EUR, torej do potnih stroškov, na mesečni ravni cca 1.668,75 EUR, ne more biti sklepčna. Prav tako tožeča stranka v tožbi vtožuje neto zneske, med tem ko je potrebno vtoževati bruto zneske, saj se od bruto zneskov plačajo dohodnina in prispevki. Glede na navedeno sodbe ni mogoče preizkusiti, kar vselej predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke in navedla, da je sklicevanje tožene stranke na obsežno judikaturo in celo odločbe Ustavnega sodišča RS neutemeljeno, saj zadeve, ki jih tožena stranka citira, vsebinsko niso povezane z obravnavano. Dokazno breme v predmetni zadevi je na strani tožene stranke. Tožena stranka spregleda, da je tako podlaga kot višina tožbenega zahtevka postavljena na podlagi dokumentov oz. listin, ki jih je izdala tožena stranka sama. Kar se tiče plačila regresa tožnik zahteva minimalni regres, ki mu glede na zakonska določila pripada in kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, tako da je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Večina pritožbenih navedb tožene stranke se nanaša na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, na katerih pogodbenih določilih tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek po višini in da tožeča stranka ni obrazložila, kako je izračunala višino potnih stroškov, ki jih vtožuje.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da so vsa dejstva, navedena v tožbi, resnična. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je res tudi to, da je tožnik iz naslova potnih stroškov upravičen do potnih stroškov v znesku 20.025,45 EUR za leto 2008, za leto 2009 pa v znesku 4.170,95 EUR in za leto 2010 v znesku 13.295,41 EUR. Posledično ni možno upoštevati trditev tožene stranke v pritožbi, da bi glede na vtoževane potne stroške za leto 2008 navedeno pomenilo, da bi tožnik dnevno moral prevoziti 204 kilometrov in ker tožeča stranka ni v tej smeri podala nobenih trditev, kako je prišla do posameznih vtoževanih zneskov, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Sodišče mora preizkusiti, ali so v abstraktni pravni normi opisani znaki uresničeni v dejanskem stanju, kakršno izhaja iz navedb v tožbi.

Tožnik s tožbo zahteva plačilo neizplačanih plač za obdobje januar do junij 2011, sorazmerni del regresa za leto 2011, odpravnino po določilih 109. člena ZDR in potne stroške za leto 2008, 2009 in 2010. To je zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da je bil zaposlen pri toženi stranki 8 let in da mu je delovno razmerje prenehalo 3. 6. 2011, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nadalje tožnik v tožbi trdi, da pri toženi stranki v obdobju od januarja do junija 2011 ni dobil izplačanih plač, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 in odpravnine, ki mu je pripadala po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih ter potnih stroškov za leta 2008, 2009 in 2010, ki so bili dogovorjeni s toženo stranko. Iz takšnih tožbenih navedb pa izhaja vtoževana posledica, saj je delodajalec dolžan delavcu izplačati plače, potne stroške, regres za letni dopust in odpravnino.

Tožnik je k tožbi priložil pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 in z dne 1. 3. 2003, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in obračun potnih nalogov za leto 2008, 2009 in 2010, ki ga je naredila tožena stranka in s tem je izpolnjen tudi zadnji od zahtevanih pogojev, to je, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske plač, sorazmerni del regresa in odpravnino ter prevozne stroške in se pri tem sklicevalo na Zakon o delovnih razmerjih, Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije.

Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar navedenega pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ker se zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga, glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP, ne more izpodbijati.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo regres za leto 2011, plače za obdobje januar 2011 do junij 2011 in odpravnino v neto znesku ter toženi stranki naložilo, da od neto zneskov plač obračuna davke in prispevke, saj je navedeno v nasprotju z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) ter Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami). Delodajalec je dolžan plačati dohodnino in prispevke v višini, kot to izhaja iz davčnih predpisov, od bruto zneska plače in delavcu izplačati neto znesek, od katerega tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

14.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 997/2013
• VDSS sodba Pdp 409/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 640/2014