<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 845/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.845.2014
Evidenčna številka:VDS0012846
Datum odločbe:23.10.2014
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - plačilo razlike plače - vročanje tožbe v odgovor - fikcija vročitve

Jedro

Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je razvidno, da je vročevalec poskušal toženi stranki vročiti tožbo s prilogami in pozivom, naj nanjo odgovori, kar izhaja iz povratnice. Ker pisanja ni bilo mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, je vročevalec v hišnem predalčniku tožene stranke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko pisanje prevzame na pošti v 15 dneh, sicer se bo po teku tega roka štelo, da je pisanje vročeno. Iz obvestila je razvidno, da je vročevalec po poteku roka priporočeno pismo pustil v hišnem predalčniku tožene stranke na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala, da je bil kršen postopek, ker ni bila seznanjena s postopkom pred delovnim sodiščem, vendar ni trdila, da obvestila ni prejela in da obvestilo ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, skupaj z opozorilom, da se bo, v kolikor v 15 dneh od dneva, ko je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, pošiljke ne bo prevzela, štelo, da je bila vročitev opravljena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, kar je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati:

- razliko med dogovorjeno in izplačano plačo za mesec september 2012 in sicer tako, da od bruto zneska 1.336,79 EUR obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 10. 2012 dalje do plačila;

- razliko med dogovorjeno in izplačano plačo za mesec oktober 2012 in sicer tako, da od bruto zneska 1.332,59 EUR obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 11. 2012 dalje do plačila;

- plačo za mesec november 2012 in sicer tako, da od bruto zneska 1.678,50 EUR obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 dalje do plačila;

- sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 133,33 EUR bruto ter tožeči stranki po plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbi.

Višji tožbeni zahtevek za 373,03 EUR iz naslova plače za mesec november 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za znesek 66,67 EUR iz naslova bruto regresa za letni dopust za leto 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo prispevkov od zneska bruto regresa, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 254,37 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zamudno sodbo (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je dne 27. 5. 2014 prejela zamudno sodbo št. Pd 509/2013 z dne 14. 4. 2014 tako, da je poštar pošiljko pustil v poštnem nabiralniku družbe na naslovu A. 16, B., pred tem pa do prejema zamudne sodbe sploh ni vedela, da se zoper njo vodi postopek pri delovnem sodišču. Pritožbo vlaga zaradi postopkovnih napak, saj je odločitev sodišča, ki je odločalo po prostem preudarku na podlagi listin, neustrezna. Navaja, da je tožnik dejansko bil zaposlen pri toženi stranki v obdobju od 29. 8. 2012 do 26. 11. 2012, prav tako še C.C., D.D. in E.E.. Vsi so bili dogovorjeni za osnovno minimalno plačo v višini 763,06 EUR in vsi so tudi bili napoteni na delo v Švico ter dobili dogovorjeno plačilo za delo, kar dokazuje izjava z dne 6. 3. 2013, ki jo je tožena stranka predložila v spis in pred tem delovni inšpekciji. V pritožbi navaja, da delovna inšpekcija ni ugotovila nobenih kršitev in so vsi zaposleni prejeli izplačano plačo do 6. 3. 2013, zato ni bilo razlogov za vložitev tožbe. Glede na to, da so ostali trije delavci, ki so prav tako bili zaposleni pri toženi stranki, naknadno umaknili vložene tožbe zaradi poravnanih vseh obveznosti, bi moralo sodišče najmanj posumiti, da so dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, v nasprotju z obstoječo delovnopravno zakonodajo. Zaradi postopkovne napake je sodišče prišlo do napačnega zaključka, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano zamudno sodbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke in navaja, da je iz pritožbenih navedb možno razbrati, da se tožena stranka sklicuje na napake vročanja, vendar pri tem ne pove, kaj je bilo narobe z vročanjem. Tožena stranka ima po podatkih AJPES poslovni naslov A. 16, B., ki je skladno z določili zakona naslov za vročanje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in jih je tožena stranka v pritožbi le pavšalno navajala in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Vse pritožbene navedbe, razen navedbe tožene stranke, da je prejela le zamudno sodbo, sicer pa ni bila seznanjena s postopkom pred Delovnim in socialnem sodiščem, se nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po drugem odstavku 338. člena ZPP, ki izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta pritožbeni razlog, torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 142. člena določa, da se tožba vroča stranki osebno, pri čemer se skladno s prvim odstavkom 133. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP pravnim osebam vroča na naslov, vpisan v register, tako da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Če navedena vročitev ni možna, se skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP osebna vročitev fizični osebi, enako pa velja tudi za subjekte vpisa v sodni register, opravi tako, da vročevalec, če gre za vročitev po pošti, izroči pisanje pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali vzpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti vročevalec, navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev se po četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena. V konkretnem primeru je iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi razvidno, da je vročevalec poskušal toženi stranki dne 6. 12. 2013 vročiti tožbo s prilogami in pozivom, naj nanjo odgovori, kar izhaja iz povratnice z dne 23. 12. 2013. Ker pisanja ni bilo mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, je vročevalec dne 6. 12. 2013 v hišnem predalčniku tožene stranke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko pisanje prevzame na pošti v 15 dneh, sicer pa se bo po teku tega roka štelo, da je pisanje vročeno.

Tožena stranka se je sicer v pritožbi sklicevala, da je bil kršen postopek, ker ni bila seznanjena s postopkom pred delovnim sodiščem, vendar pa ni trdila, da obvestila ni prejela in da obvestilo ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, skupaj z opozorilom, da se bo v kolikor v 15 dneh od dneva, ko je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, pošiljke ne bo prevzela, štelo, da je bila vročitev opravljena. Iz obvestila je bilo razvidno, da je vročevalec po poteku roka priporočeno pismo pustil v hišnem predalčniku tožene stranke na naslovu, ki je vpisan v sodni register.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo v skladu s 318. členom ZPP. Pravilno pa je tudi štelo, da se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tožbenih navedb in listin, ki jih je k tožbi priložil tožnik, ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2012 za določen čas od 29. 8. 2012 do 26. 11. 2012.

Sodišče je štelo za priznano in resnično tudi dejstvo, da je bila v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna bruto plača v višini 763,06 EUR za opravljanje dela v Sloveniji, dodatno pa sta stranki sklenili ustni dogovor o plačilu za delo v tujini, natančneje v Švici in sicer plačilo plače v bruto znesku 2.500,00 CHF.

Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neizplačanih plač 42., 126. do 129., 134. in 135. člen Zakona o delovnih razmerjih, za dosojen sorazmerni del regresa za leto 2012 pa 131. člen ZDR in kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti, ki je regres za letni dopust za leto 2012 določala v višini 800,00 EUR bruto.

V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča, da se opredeli le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

Ker niso utemeljeni s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti tisti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj je upoštevalo, da stroške odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnjeno stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.


Zveza:

ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318, 318/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMzcz