VDSS sklep Pdp 718/2014

Jedro

Domneva o vročitvi mora temeljiti na izpolnitvi predpisanih formalnosti. Le na izpolnitvi vseh predpisanih formalnosti je mogoče graditi utemeljeno pričakovanje, da je naslovnik sodne pošiljke izvedel za sodno pisanje, ki mu je bilo namenjeno. Ker po trditvah tožene stranke (pravne osebe) na sedežu podjetja ni nikogar od zaposlenih, vročevalec sodne pošiljke ni mogel vročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošiljke ali drugemu delavcu, in bi zato moral vročevalec v hišnem predalčniku oz. na vratih stanovanja poslovnega prostora pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebo pisanje dvigniti, nato pa opraviti vročitev po določbah 142. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati:

- sorazmerni del plače za mesec september 2013 v bruto znesku 1.266,66 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila;

- potne stroške za prihod na delo in z dela za mesec september 2013 za relacijo A. - B. - A. ter tožnici izplačati znesek 172,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila;

- sorazmerni del plače za mesec oktober 2013 v bruto znesku 633,33 EUR ter tožnici po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila;

- neizplačani regres za leto 2013 v bruto znesku 880,00 EUR ter tožnici po plačilu davka izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila;

- neizplačano odpravnino v bruto znesku 380,00 EUR, ter po plačilu davkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila;

- neizplačano nadomestilo zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta za leto 2012 ter sorazmernega deleža dopusta za leto 2013 v bruto znesku 2.331,80 EUR, ter po plačilu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila;

- neizplačano opravljeno nadurno delo v letu 2012 v bruto znesku 1.048,27 EUR ter po poravnavi pripadajočih davkov in prispevkov tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila;

vse pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je na pristojno sodišče poslala odgovor na tožbo dne 18. 4. 2014, za katerega pa je sodišče ugotovilo, da je prepozen. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno zaradi nepravilne vročitve tožbe toženi stranki. Tožena stranka ima svoj pravni naslov registriran na naslovu C., vendar svojo dejavnost opravlja izključno na naslovu D., kjer ima v najemu restavracijo in kavarno. Na sedežu podjetja ni nikogar od zaposlenih pri toženi stranki. Tožena stranka je našla v poštnem predalčniku tožbo brez kuverte, na kateri bi morebiti bil označen datum prejema oz. prevzema te pošiljke. Tožena stranka trdi, da je bila tožba vročena neznani osebi, ki ni zaposlena in ni v nobenem poslovnem odnosu s toženo stranko, saj se v prostorih tožene stranke na naslovu C. ne nahaja nihče od zaposlenih pri toženi stranki. Dejstvo je, da ima na naslovu, kjer ima sedež tožena stranka, sedež še preostalih 141 gospodarskih subjektov in po mnenju tožene stranke obstaja velika verjetnost, da je prišlo do napake ter je poštni vročevalec tožbo vročil nepooblaščeni osebi, ki je tožbo prevzela in ko je ugotovila pomoto, je naknadno tožbo vložila v poštni predalčnik tožene stranke. Tožena stranka je torej v poštnem predalčniku sicer našla tožbo, vendar pa brez ovojnice, iz katere bi bilo razvidno, kdaj je bila vročena in komu je bila vročena. Tožena stranka je priložila seznam gospodarskih objektov, ki imajo sedež na istem naslovu kakor tožena stranka. Sicer pa se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča, ko je priznalo tožnici potne stroške za prihod na delo za relacijo A. - B. - A., saj je tožnica toženi stranki sporočila, da živi na naslovu E., kamor ji je tožena stranka tudi pošiljala vse pošiljke in ji je na ta naslov pošiljalo pošiljke tudi sodišče. Prav tako je tožena stranka tožnici plačala vse plače, razvidno iz plačilnih list, ki jih je tožnica predložila sodišču. Dejstvo je, da je tožnica bila zaradi zaprtja poslovne enote tožene stranke, skladno z zakonodajo in delovno pogodbo, premeščena na drugo delovno mesto in je bila upravičena do plače po spremenjeni pogodbi, medtem ko je tožnica zahtevala plačo glede na osnovno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pri toženi stranki nikoli ni zahtevala plačila nadur in je z toženo stranko podpisala dogovor z dne 25. 9. 2013, kjer prav tako ni ničesar uveljavljala glede plačila nadur. Tožnica ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka in njen zahtevek nima podlage v veljavni zakonodaji. Tožena stranka in tožnica sta že 26. 8. 2014 sklenili dogovor o vseh medsebojnih obveznostih in zato tožnica s tožbo želi pridobiti neutemeljeno premoženjsko korist in se tako obogatiti. Tožnica dejansko živi na naslovu E., zato že navedeno kaže na njeno željo za pridobitev premoženjske koristi in obogatitve.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in je navedla, da je tožena stranka registrirana na naslovu C., kjer ji je bila poštna pošiljka (tožba) tudi pravilno vročena. Sodišče pa je toženo stranko tudi opozorilo na pravne posledice, če v roku 30 dni ne bo odgovorilo na tožbo, ali bi bil odgovor neobrazložen. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki v 1. odstavku določa, da v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama ali dejstev, ki so splošno znana.

Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje sodnih pisanj opravi po 133. členu ZPP in sicer tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblačena za sprejem, ali pa delavcu, ki je v pisarni oz. poslovnem prostoru ali na sedežu. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP pa ne ureja posebej kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ni mogoča. Vrhovno sodišče RS je v sklepih opr. št. II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010 in opr. št. II Ips 782/2008 z dne 26. 5. 2011 zavzelo stališče, da v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz 1. odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, uporabiti določbe 3., 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.

V sporni zadevi se postavlja vprašanje, ali je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor glede na to, da tožena stranka zatrjuje, da je bila tožba puščena brez ovitka v predalčniku in da podpis na vročilnici ni podpis osebe, ki bi bila pri toženi stranki zaposlena oz. bi bila s toženo stranko v poslovnem odnosu, ker tožena stranka dejavnost opravlja na drugem naslovu. Tožena stranka meni, da je vročevalec pisanja sodno pošiljko, naslovljeno na toženo stranko, pustil pri drugi pravni osebi, ki ima sedež prav tako na naslovu C.. Tožena stranka je predložila spisek vseh podjetij, ki se nahajajo na istem naslovu kot tožena stranka in iz seznama je razvidno, da ima sedež podjetja na naslovu C. 141 gospodarskih subjektov, zato je verjetno, da je prišlo do napake pri vročanju sodne pošiljke.

Domneva o vročitvi mora temeljiti na izpolnitvi predpisanih formalnosti. Le na izpolnitvi vseh predpisanih formalnosti je mogoče graditi utemeljeno pričakovanje, da je naslovnik sodne pošiljke izvedel za sodno pisanje, ki mu je bilo namenjeno. Ker po trditvah tožene stranke na sedežu podjetja ni nikogar od zaposlenih, vročevalec sodne pošiljke ni mogel vročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošiljke ali drugemu delavcu, in bi zato moral vročevalec v hišnem predalčniku oz. na vratih stanovanja poslovnega prostora pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebo pisanje dvigniti, nato pa opraviti vročiti po določbah 142. člena ZPP.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj obstaja dvom, da je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki 1. odstavka 318. člena ZPP. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbami 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku najprej preveriti, kako je vročevalec sodno pisanje vročil toženi stranki in ali je postopal v skladu z navedenimi določbami ZPP in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 597/2013
• VDSS sklep Pdp 433/2014
• VDSS sklep Pdp 1238/2012