VDSS sodba Pdp 927/2014

Jedro

Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 7. 2010 dalje (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj v delovno razmerje pod pogoji delovnega mesta "oskrbovalka III", tožeči stranki v podpis izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "oskrbovalka III", ji za čas nezakonite odjave iz zavarovanja od 31. 7. 2011 dalje do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od 31. 7. 2011 dalje do poziva nazaj na delo in tožečo stranko prijaviti v zdravstveno zavarovanje, vse pa v roku 15 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 60,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi kršitve pravil postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmote uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da so zaradi razrešitve spora pomembna razlikovanja javnih del in aktivne politike zaposlovanja, kar izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tožena stranka je v celotnem postopku obširno pojasnjevala, da je šlo v konkretnem primeru za posebno situacijo pokrivanja odsotnosti sistemskega financiranja asistence invalidom, ki zase ne morejo samostojno skrbeti. Pojasnila je, da ne gre za storitev, ki bi prinašala kakršnikoli dobiček, saj tožena stranka koordinira in organizira pomoč v imenu države, ne dobi pa s strani uporabnikov zato nikakršnih prihodkov, zato ne gre za produktivno delovno mesto. Bistvena razlika med sofinanciranjem delovnih mest in med konkretnim delovnim mestom, je v osnovi storitev, ki jo po pooblastilu države organizira tožena stranka in za katero ne prejema nobenega plačila. Če sredstev za osebno asistenco ne bi bilo, jih tožena stranke ne bi zaposlovala. Direktor zavoda A.A. je potrdil, da je v tožničinem primeru šlo za sofinanciranje plače, pri čemer je bila pogodba o zaposlitvi med brezposelno osebo (tožnico) in delodajalcem (toženko) sklenjena po ZDR. Pri tem pa je navedeni tudi povedal, da tudi v primeru javnih del zavod ne financira celotne plače. Sprašuje se, v čem je torej razlika med javnimi deli in razmerjem med tožečo in toženo stranko. Zavod RS za zaposlovanje je na poizvedbo res podal pisno izjavo, da v konkretnem primeru ni šlo za javna dela, vendar je sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali program ustreza značilnostim javnih del, kar je toženka zatrjevala in sicer, da konkretno razmerje ni podobno nobenemu od primerov iz ZZZPB, v bistvenih lastnostih pa prav gotovo ustreza značilnostim javnih del. Tako je potrebno ugotoviti, da je bil delež financiranja plač, ki ga je zagotavljal zavod, bistven ter da v tem ni bilo razlike z ostalimi progami javnih del, kjer zavod prav tako ne financira celotne plače udeležencev. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja zakaj naj ne bi šlo za javna dela, razen koliko se sodba sklicuje na dopis zavoda v zvezi s poizvedbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka trajno potrebno po delu tožeče stranke kot nesporno priznala že v ugovoru na začasno odredbo z dne 13. 9. 2011 in sicer, da dolžnik priznava, da gre za trajno potrebno po tem delu. Tožena stranka pa je namesto tožeče stranke zaposlila drugo osebo, saj tožeči stranki ni hotela izročiti pogodbe za nedoločen čas, ampak je sklenila pogodbo za določen čas s tretjo osebo, ki ni niti usposobljena za oskrbo invalidov tako kot tožeča stranka. Storila je vse, da bi se znebila tožeče stranke, ki je zahtevala spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Postopek je v predmetni zadevi pokazal, da ne gre za javna dela, prav tako pa tožeča stranka ni bila invalid in ni bila brezposelna ob sklenitvi zadnje pogodbe, torej je šlo za nezakonito podaljševanje pogodb za določen čas, kar pa ZZZPB ne pozna in tega ta zakon v nobenem členu ne ureja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 1429/2011 z dne 19. 9. 2012 zahtevek tožnice zavrnilo in pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1058/2012 z dne 21. 3. 2013 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vloženi reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 176/2013 z dne 26. 11. 2013 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je v postopku ostalo nerazčiščeno, ali je bila tožeča stranka pri toženi stranki dejansko zaposlena preko javnih del, ali pa je šlo za redno zaposlitev zgolj ob začasnem subvencioniranju stroškov za njeno zaposlitev s strani Zavod RS za zaposlovanje in z napotilom, da je za odločitev v predmetni zadevi pomembno tudi stališče Zavoda RS za zaposlovanje, torej pod kakšnimi pogoji (glede zaposlitve tožnice in drugih delavcev) je zavod s svojimi sredstvi sodeloval pri teh zaposlitvah.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju in dopolnjenem dokaznem postopku, upoštevajoč napotila Vrhovnega sodišča RS ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da je tožeča stranka prvič pri toženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 5. 2006 za 36 mesecev, naslednjo pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008 za obdobje od 5. 6. 2008 do 31. 5. 2009, nato tri pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na čas od 1. 6. 2009 do 31. 7. 2011;

- da je bila podlaga za sklenitev vseh pogodb o zaposlitvi vključitev tožeče stranke kot brezposelne osebe v program aktivne politike zaposlovanja, ki ga je izvajal zavod (tudi program "invalidi invalidom", ki zajema izvajanje pomoč na domu, osebno asistenco in oskrbovanje invalidov);

- da je bila za izvajanje tega programa tožena stranka izbrana na podlagi javnega razpisa, kar potrjujejo predložene pogodbe in aneksi toženke, sklenjeni z Zavodom RS za zaposlovanje;

- da je tožeča stranka opravljala delo osebnega asistenca s sofinancirano zaposlitvijo v okviru programa aktivne politike zaposlovanja (dopis z dne 19. 1. 2009, ki se nanaša na program "B." v okviru aktivne politike zaposlovanja);

- da je direktor Zavoda RS za zaposlovanje A.A. pojasnil, da gre v primeru programa "C.", ki ga izvaja tožena stranka, za sofinanciranje plače zaposlenim osebam, program pa se izvaja tako za zaposlene kot za brezposelne osebe, medtem ko se pogodba sklene tudi med toženo stranko in zavodom;

- da iz odgovora Zavod RS za zaposlovanje (na poizvedbo sodišča) izhaja, da je šlo v primeru tožeče stranke za običajno zaposlitev po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ob delnem in začasnem subvencioniranju njene zaposlitve s strani zavoda in da tožnica ni bila zaposlena preko programa aktivne politike zaposlovanja - javna dela (list. št. 209).

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru šlo za običajno zaposlitev ob delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve tožeče stranke s strani zavoda v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki se skladno z 48. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji) ne morejo šteti za javna dela.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlikovanja javnih del in aktivne politike zaposlovanja oz. drugih ukrepov, ki se izvajajo v okviru aktivne politike zaposlovanja. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodilom Vrhovnega sodišča RS razčistilo vprašanje ali je bila zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III dejansko izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB, ali pa je šlo v bistvu za običajno zaposlitev zgolj ob delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani Zavoda RS za zaposlovanje v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja (48. člen ZZZPB), ki se ne morejo šteti za javna dela. Izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da je šlo v konkretnem primeru za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Navedeno izhaja tako iz Programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leto 2006, ko je eden od projektov tudi program "B.", ki zajema izvajanje pomoči na domu, osebno asistenco in oskrbovanje invalidov, navedeno potrjuje odgovor zavoda z dne 20. 3. 2014, da je šlo v primeru tožeče stranke za običajno zaposlitev po ZDR ob delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda in da tožeča stranka ni bila zaposlena preko programa aktivne politike zaposlovanja - javna dela, enako pa je potrdila tudi izpovedba D.D. in A.A. (direktorja zavoda), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljena in protispisna je pritožbena navedba, da je priča A.A. povedal tudi, da tudi v primeru javnih del zavod ne financira celotne plače. Iz izpovedbe navedene priče jasno izhaja, kar je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da se v primeru javnih del sklene tripartitna pogodba in sicer med izvajalcem, lokalno skupnostjo in zavodom za sofinanciranje vključitve brezposelne osebe v javna dela in da tudi v primeru javnih del zavod ne financira plač v celoti. V primeru javnih del se torej sklene tripartitna pogodba med podjetjem (izvajalcem), lokalno skupnostjo in Zavodom RS za sofinanciranje vključitve brezposelne osebe v javna dela, in sicer na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano in tožena stranka tega niti ni zatrjevala, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila (tožeča stranka je bila zaposlena od 1. 6. 2006 do 31. 7. 2011), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR) in je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke, tako reintegracijskemu kot reparacijskemu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdil izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 176/2013
• VSRS sodba VIII Ips 225/2014
• VDSS sodba Pdp 550/2013