VDSS sodba Pdp 740/2014

Jedro

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da ji pripadajoča odpravnina zaradi podane odpovedi ni bila izplačana. Iz takšnih navedb izhaja vtoževana posledica, tj. dolžnost plačila odpravnine (109. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto višini 195,92 EUR in po plačilu davkov izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 1.337,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (II. in IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 219,48 EUR, v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka in sicer zoper II. in III. točko izreka. V pritožbi navaja, da odpravnina v znesku 1.337,29 EUR ni pravilna, ker je tožeča stranka že prejela del izplačila v skupnem znesku 400,00 EUR. Nakazila so bila izvedena dne 26. 7. 2013 v znesku 200,00 EUR ter 23. 8. 2013 v znesku 200,00 EUR na transakcijski račun tožeče stranke, zato posledično znaša obveznost tožene stranke do tožeče stranke v znesku 937,29 EUR. Meni, da je nedopustno, da tožeča stranka ni navedla zneska že prejetih plačil odpravnine, zato zahteva, da se sodba v tem delu ustrezno popravi. Pritožbo vlaga tudi zoper stroškovni del (III. točka izreka) iz razloga, ker tožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek v višini 159,90 EUR, temveč sorazmerno zmanjšane za znesek že prejetih plačil iz točke II izreka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov, iz kateri se zamudna sodba lahko izpodbija po 2. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da je tožena stranka iz naslova odpravnine tožeči stranki že nakazala znesek v višini 400,00 EUR in sicer dvakrat po 200,00 EUR.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki dne 17. 3. 2014, tožena stranka pa je bila tudi opozorjena, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni. Ker je rok za odgovor na tožbo potekel v sredo 16. 4. 2014, tožena stranka pa je odgovor na tožbo vložila neposredno na sodišču dne 18. 4. 2014, torej prepozno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 ter plačilo odpravnine zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar so zahtevki, s katerimi stranke lahko razpolagajo.

Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki od 16. 7. 2007 do 8. 4. 2013, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da ji ob prenehanju delovnega razmerja pripadajoča odpravnina ni bila izplačana. Iz takšnih navedb pa izhaja vtoževana posledica, tj. dolžnost plačila odpravnine.

Izpolnjen je tudi zadnji od zahtevanih pogojev tj., da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Tožeča stranka je namreč predložila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti iz katere izhaja, da ji pripada odpravnina v višini 1/4 bruto povprečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, za vsako leto dela pri delodajalcu in da se odpravnina izplača ob izplačilu zadnje plače. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka pridobila pravico do izplačila odpravnine, zato ji je sodišče pravilno priznalo odpravnino v višini 1.337,29 EUR in sicer za polnih pet let dela pri toženi stranki (od 16. 7. 2007 do 8. 4. 2013) in upoštevajoč potrdilo o višini plače tožnice, ki ga je izdala tožena stranka z dne 24. 4. 2013 (A3), višji zahtevek pa zavrnilo.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da je res vse, kar je navedeno v tožbi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je res tudi to, da tožena stranka iz naslova odpravnine tožeči stranki ni ničesar plačala. Posledično ni možno upoštevati dokazovanja tožene stranke, da je tožeči stranki iz naslova odpravnine že plačala 400,00 EUR. Zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s tem, ko na tožbo ne odgovori, priznava resničnost navedb v tožbi. Ker tožena stranka ni prerekala navedb, da tožeči stranki iz naslova odpravnine še ni ničesar plačala, je torej treba šteti, da je to dejstvo priznala. Zato tožena stranka v pritožbi nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko navaja, da je iz naslova odpravnine tožeči stranki že delno poravnala dolg.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti skladno s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, ko je tožeči stranki dosodilo vtoževane zneske regresa za letni dopust in sicer za leto 2012, ker tožeči stranki regres ni bil izplačan in sorazmerni del regresa za leto 2013 in sicer v višini 3/12, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo 8. 4. 2013.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o stroških postopka in tožeči stranki skladno z Zakonom o odvetniški tarifi priznalo nagrado za postopek v znesku 159,90 EUR (skladno s tar. št. 3100), 20,00 EUR materialnih stroškov (skladno s tar. št. 6002) in 22 % DDV, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 7/2011, enako Pdp 374/2011
• VDSS sodba Pdp 716/2014
• VDSS sodba Pdp 733/2013