<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 402/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.402.2014
Evidenčna številka:VDS0012591
Datum odločbe:31.07.2014
Senat:Metod Žužek (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - regres za letni dopust - vročanje - pravna oseba

Jedro

V skladu 3. odstavkom 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča pošiljka na naslovu, ki je vpisan v register. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (pravni osebi) tožbo vročilo na naslov, ki ga je tožnik navedel v tožbi skupaj s pozivom, da poda odgovor na tožbo v roku 30 dni od njene vročitve in jo opozorilo na posledice, če tega ne bo storila. Tožena stranka na tožbo v tem roku ni odgovorila, odgovor na tožbo je sodišču posredovala po izteku navedenega roka. Zato je sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 obračunati regres za letni dopust v skupnem bruto znesku 1.600,00 EUR in sicer za leto 2011 v bruto znesku 800,00 EUR in za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od teh bruto zneskov obračunati in v imenu tožnika plačati na podračune DURS dolžni davek ter neto znesek regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 od 30. 9. 2011 dalje do plačila in za leto 2012 od 1. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložila, da je dolžna tožniku plačati plačo za mesec januar, februar in marec 2013 v skupnem neto znesku 1.950,00 EUR od neto plač pa obračunati bruto plače, od katerih je dolžna obračunati in plačati davke in prispevke za socialno varnost, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna iz naslova neizplačanega regresa za prehrano za mesec januar, februar in marec 2013 plačati skupno 255,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške v znesku 426,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče izdalo zamudno sodbo, ker ni upoštevalo odgovora na tožbo, ki ga je tožena stranka podala po svojem pooblaščencu dne 17. 2. 2014, sodišče pa ga je prejelo dne 18. 2. 2014. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za odgovor na tožbo in zato je sodišče izdalo zamudno sodbo. Sodišče je ugotavljalo, da je iz povratnice v spisu razvidno, da je tožena stranka prejela tožbo s prilogami dne 15. 1. 2014 in da se je 30 dnevni rok za pritožbo iztekel 14. 2. 2014. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno. Navaja, da sicer nima nobenih pisnih dokazov glede tega, kdaj je prejela tožbo, vendar kolikor se spominja, ji sploh ni bila vročena tožba na pravilen način, torej osebno, pač pa je bila tožba vročena nepooblaščeni osebi, ki je poštno pošiljko sprejela, vendar pa na poštni pošiljki ni zapisala datuma prejema. Tožena stranka je prepričana, da to ni bilo 14. 1. 2014, pač pa dne 15. 1. 2014. Gre za pomembno razliko, saj bi bil odgovor na tožbo v primeru, če bi bila tožba toženi stranki vročena dne 15. 1. 2014, pravočasen. Rok 30 dni bi potekel v soboto dne 15. 2. 2014 in bi zato odgovor na tožbo, ki je poslan s priporočeno pošiljko dne 17. 2. 2014, pravočasen, glede na določbo 4. odstavka 111. člena ZPP. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno preuči vse listine v spisu in tako ugotovi, ali je bil odgovor na tožbo poslan pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana zamudna sodba nezakonita zato, ker toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor. V skladu 3. odstavkom 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča pošiljka na naslovu, ki je vpisan v register. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tožbo vročilo na naslov A. d.o.o., B. Ulica 2 c, C.. Naslov je tožnik navedel v tožbi in na ta naslov je sodišče prve stopnje vročalo tožnikovo tožbo skupaj s pozivom, da naj tožena stranka poda odgovor na tožbo v roku 30 dni od njene vročitve in jo opozorilo na posledice, če tega ne bo storila. Iz vročilnice, predložene v spisu, je razvidno, da je pooblaščena oseba tožene stranke dne 15. 1. 2014 sprejela tožbo s pozivom (l. št. 11), da odgovori na tožbo v roku 30 dni.

Podpisana vročilnica je javna listina, ki ustvarja domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje takrat, kot je navedeno na vročilnici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prejela tožbo s prilogami dne 15. 1. 2014. Tožena stranka bi morala na tožbo odgovoriti v 30 dneh od njene vročitve, na kar je bila tudi opozorjena s pozivom. Po 2. odstavku 111. člena ZPP se, če je rok določen v dnevih, ne šteje dan vročitve ali sporočila oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Tako se je 30 dnevni rok iztekel v petek 14. 2. 2014, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Odgovor tožene stranke na tožbo je bil oddan na pošto priporočeno v ponedeljek dne 17. 2. 2014, zato je bil vložen prepozno. Ker je bila vročitev opravljena po pravilih o osebni vročitvi dne 15. 1. 2014, kar nenazadnje zatrjuje tudi sama tožena stranka v pritožbi, in tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovor na tožbo poslala prepozno.

Sodišče prve stopnje je pravilno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Skladno s 1. odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP moralo izdati zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je pasivnost toženca pravilno ocenilo kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, saj v postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču prve stopnje dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožba popolna in sklepčna oziroma da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi in ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, kot tudi ne s splošno znanimi dejstvi. Pravilno je tudi zaključilo, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen in tako tožniku pravilno prisodilo denarni zahtevek iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012, neizplačano plačo za mesec januar, februar in marec 2013 ter plačilo stroškov neizplačanega regresa za prehrano za mesece januar, februar in marec 2013, kar tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožbene stranke ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasila.


Zveza:

ZPP člen 111, 111/2, 139, 139/3, 318, 318/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMjA0