VDSS sodba Pdp 661/2014

Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju, saj je imelo njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja, določene v 1. odstavku 4. člena ZDR-1.

Toženec je tožniku nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni omogočil zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku točke III izreka spremeni tako, da se točka III v celoti glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki (za obdobje od maja do julija 2013) plačati:

- zneske plač za maj, junij in julij 2013 v višini 2.776,00 EUR neto,

- stroške za prehrano med delom za maj, junij in julij 2013 v višini 280,00 EUR neto,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila in na neto znesek 2.776,00 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zahtevek za obračun in plačilo ustreznih davkov in prispevkov na znesek 280,00 EUR pa se zavrne.“

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki za določen čas od 3. 5. 2013 do 14. 88. 2013 (pravilno: 14. 8. 2013) za poln delovni čas 40 ur tedensko, za delovno mesto tesar z neto urno postavko 8,00 EUR (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka 18. 9. 2013 tožeči stranki nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od maja do julija 2013 plačati neto zneske plač za maj, junij in julij 2013 v višini 2.776,00 EUR neto ter stroške za prehrano med delom za maj, junij in julij 2013 v višini 280,00 EUR neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila in od (pravilno: na) neto zneska obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, vse v 8 dneh (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 140,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik, ki je bil pri njej zaposlen od 3. 5. 2013, sredi julija 2013 začel izostajati iz službe in ga po 19. 7. ni bilo več na delo. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in izdalo sodbo na podlagi neresničnih in nepravilnih podatkov. Tudi ni res, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja nezakonita, saj je ta pravica določena v 2. odstavku 111. člena ZDR. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 163/2007. S tem ko tožnika ni bilo na delo, je huje kršil pogodbene in druge obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Ker se tožnik do vročitve izredne odpovedi na delo ni vrnil, mu pogodba o zaposlitvi preneha že s prvim dnem neopravičene odsotnosti torej z 19. 7. 2013. Kot je potrdil tudi tožnik, je prejel plačilo v višini 1.700,00 EUR, kar zadostuje za plačilo od 3. 5. 2013 do 30. 7.. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče opusti vse obtožbe zoper toženo stranko in ponovno ugotovi dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno napačno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo in sicer glede zahtevka po plačilu davkov in prispevkov na dosojene neto zneske stroškov za prehrano za mesece maj, junij in julij 2013.

Vse pritožbene navedbe, se nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta pritožbeni razlog.

Toženec ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, imelo podlago za izdajo zamudne sodbe. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 3. 5. 2013 do 14. 8. 2013 za polni delovni čas 40 ur tedensko, za delovno mesto tesar z neto urno postavko 8,00 EUR in ugotovitev, da mu je tožena stranka dne 18. 9. 2013 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaradi tega zahteva plačilo neizplačanih plač za mesece maj, junij in julij v višini 2.776,00 EUR neto in povračilo stroškov za prehrano med delom za isto obdobje v višini 280,00 EUR, zakonske zamudne obresti od teh zneskov od 16. 8. 2013 dalje do plačila ter plačilo davkov in prispevkov.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tožbenih navedb in listin, ki jih je tožbi priložil tožnik, ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju, saj je imelo njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja določene v 1. odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Materialnopravno pravilna je tudi ugotovitev, da je toženec tožniku nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni omogočil zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1 in da je tožnik upravičen do razlike plačila za opravljeno delo po 44. členu ZDR-1 ter do povrnitve stroškov za prehrano med delom. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna za tožnika odvesti tudi prispevke in akontacijo dohodnine na neto znesek plač. Napačno pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo prispevkov in akontacije dohodnine tudi na znesek dosojenega povračila stroškov za prehrano med delom, saj se prispevki po določbi Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS št. 5/1996 in naslednji) za stroške v zvezi z delom plačujejo le v delu, ki presega s predpisom vlade določen znesek. Ta je z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 38/1994 in naslednji) za stroške prehrane med delom določen v višini 6,12 EUR na dan, medtem ko je bil tožniku dosojen dnevni znesek 5,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov od zneska dosojenega iz naslova povračila stroškov prehrane, ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 149/2019
• VDSS Sodba Pdp 684/2018
• VDSS sodba Pdp 280/2011