VDSS sodba Pdp 525/2014

Jedro

Tudi glede plačila občasnega ali začasnega opravljanja dela študentov (to delo sicer ureja tretji odstavek 6.a člena ZUTD) velja splošno obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti, kakor je določeno v 9. členu OZ. Tožnica je svojo obveznost opraviti dogovorjeno delo izpolnila, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost ustreznega plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki obračuna 992,47 EUR bruto za opravljeno študentsko delo, od skupnega zneska odvede obvezne dajatve in prispevke ter tožeči stranki izplača pripadajoči neto znesek in sicer za maj 2013 neto znesek v višini 319,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 in za junij 2013 neto znesek v višini 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka iz naslova plačila zahtevala več, to je plačilo razlike med vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013 do 5. 7. 2014 in prisojenimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 106,58 EUR in ji v roku 8 dni nakaže na transakcijski račun sodišča prve stopnje, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano zamudno sodbo z obrazložitvijo, da je tožena stranka zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo. Do zamude je prišlo iz opravičljivih razlogov in sicer zaradi višje sile. Zoper direktorja tožene stranke A.A. je bil 23. 11. 2013 odrejen pripor, ki je bil potem večkrat podaljšan, tako da je tožena stranka ves ta čas opravilno nesposobna, saj ni druge osebe, ki bi bila pristojna za tožbene zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na razloge, zaradi katerih naj bi tožena stranka zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo. O tem, ali je tožena stranka iz opravičljivih razlogov zamudila rok za odgovor na tožbo, pa je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje, izdanim v zvezi s predlogom tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje Pd 616/2013 z dne 6. 3. 2014 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 449/2014 z dne 8. 5. 2014. Navedeno pomeni, da pritožbene navedbe sploh niso relevantne za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane zamudne sodbe.

V skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da pritožba ne vsebuje nobenih substanciranih razlogov glede tega, zakaj naj bi bila izpodbijana zamudna sodba nezakonita oziroma nepravilna (vsi razlogi se nanašajo izključno na domnevno upravičene razloge za zamudo pri odgovoru na tožbo) je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo le, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Med bistvene kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti spada tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če sodišče zamudno sodbo izda v nasprotju z določbami ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, ki je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožnica v tem sporu ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranki ne bi mogli prosto razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Navedeno pomeni, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana v skladu z določbami ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici za opravljeno delo natakarice na podlagi napotnice študentskega servisa obračuna dogovorjene bruto zneske. Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnične tožbene navedbe, da dolgovani zneski znašajo 518,12 EUR bruto za maj 2013 in 474,35 EUR bruto za junij 2013, da tožena stranka teh zneskov ni obračunala, temveč je tožnici 21. 6. 2013 izplačala le znesek 75,00 EUR, pri čemer je bilo neresnično navedeno, da gre za posojilo. Tudi glede plačila občasnega ali začasnega opravljanja dela študentov (to delo sicer ureja tretji odstavek 6. a člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) velja splošno obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti, kakor je določeno v 9. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 40/2007). Tožnica je svojo obveznost opraviti dogovorjeno delo izpolnila, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost ustreznega plačila. Tožeča stranka sicer ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar je za odločanje v tem sporu pristojno delovno sodišče. V skladu s točko f prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih o opravljanju dela otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je toženi stranki naložilo, da od bruto zneskov odvede obvezne dajatve in prispevke. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbo 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) o dolžnosti plačila prispevka za posebne primere zavarovanja ter za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni v primeru študentskega dela. Pravilno je bilo tudi sklicevanje na določbi 6. točke 17. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami) in tretje alineje 2. točke 49. člena ZZVZZ o tem, da so prispevek dolžne plačati pravne in fizične osebe, kjer študenti oziroma dijaki opravljajo delo.

Pravilna je bila tudi uporaba določbe 299. člena OZ o teku zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da je tožnica toženo stranko pozvala, da najkasneje do 5. 7. 2013 obračuna in plača dolgovane zneske, je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti pravilno dosodilo od prvega naslednjega dne, to je od 6. 7. 2013 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 143/2020
• VDSS sodba Pdp 571/2011
• VDSS sodba Pdp 570/2011