VDSS sodba Pdp 451/2014

Jedro

Materialnopravno podlago za odločitev o vrnitvi preveč izplačane neto plače in materialnih stroškov predstavlja 190. člen OZ , ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je zaradi izrabe dopusta za nego in varstvo otroka oziroma zaradi bolniškega staleža v spornem obdobju prišlo do negativnega izračuna, je bila tožena stranka v višini vtoževanega zneska brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala to preplačilo na podlagi določbe 190. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 177,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 26,52 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz pritožbe je mogoče povzeti, da predlaga spremembo zamudne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Navaja, da se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na podatek o času njene zaposlitve pri tožeči stranki oziroma na Ministrstvu A.. Prav tako so pravilno ugotovljeni datumi, ki se nanašajo na odsotnost tožene stranke zaradi bolniškega oziroma porodniškega staleža. Ne strinja pa se, da se je brez pravnega temelja obogatila na škodo tožeče stranke. Navaja, da je plačo za pretekli mesec, kakor vsak drugi zaposleni, prejela 5. dne v naslednjem mesecu, če pa je bil 5. dan v mesecu nedelja, pa že 3. v mesecu. Sama ni organizirala dela računovodske službe, prav tako ni imela vpliva na način obračuna. Tožena stranka je imela vsak mesec 3 do 5 dni časa pred nakazilom plače, da bi preverila in analizirala aktivnosti zaposlenih in pripadajoča plačila. Tožeča stranka navaja, da se je odsotnost vnašala za en mesec nazaj in da je bila odsotnost za maj evidentirana pri plači za junij, ki jo je prejela 5. julija. Na to pa tožena stranka ni imela vpliva. Izrabila je presežek ur, ki ji je bil plačan. Sprašuje se, zakaj ji tožeča stranka tega ni obračunala oziroma „vzela stran“, če je menila, da ji ne pripada. Tožeča stranka je tudi po njeni odpovedi imela en mesec časa, da uredi dolžniško upniško razmerje. Opozarja, da je bila tožba vložena šele po sedmih mesecih od prenehanja delovnega razmerja, prav tako navaja, da je brezposelna, brez prihodkov, ni prijavljena na zavodu za zaposlovanje in tudi ne prejema socialne pomoči.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, razen tistih, iz katerih se zamudna sodba ne sme izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP), pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Po določbi 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zamudna sodba temelji na tako imenovani pozitivni ali afirmativni litiskontenstaciji, to je na principu, da stranka, ki na tožbo ne odgovori, priznava navedbe oziroma dejstva, ki so navedena v tožbi. Iz tega razloga tudi ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje oziroma ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče torej pri odločanju o pritožbi upošteva ugotovitve dejanskega stanja iz izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje ter preverja, ali je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi so bili izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Vročitev tožbe toženi stranki s pozivom na odgovor in opozorilom po določbi drugega odstavka 277. člena ZPP, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če tožena stranka ne bo odgovorila v roku iz 1. točke poziva, torej v 30 dneh od njene vročitve, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, je bila opravljena 5. 9. 2013. Ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala v roku 30 dni, je prvostopenjsko sodišče ob pravilni ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji od 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Tožeča stranka je v tožbi navedla vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo in navedlo pravno podlago, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, niti s splošno znanimi dejstvi. Prav tako ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom.

Ker zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso upoštevne tiste pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožena stranka ni organizirala računovodske službe in da ne more biti odgovorna za to, da tožeča stranka ni nekaj dni pred izplačilom preverila pravilnosti obračuna plače. Tudi sicer so te pritožbene navedbe pravno nepomembne in ne vplivajo na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi. Iz pritožbenih navedb nadalje izhaja, da tožena stranka dejansko ne nasprotuje tistim navedbam tožeče stranke oziroma ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na višino izplačila spornega zneska ter odsotnosti tožene stranke z dela zaradi porodniškega dopusta. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb in listin v spisu pravilno ugotovilo, da je toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 17. 12. 2010. Tožena stranka je bila v času od 22. 8. 2009 do 4. 12. 2009 na porodniškem dopustu, nato se je vrnila na delo, od 31. 5. 2009 pa je izrabila dopust za nego in varstvo otroka. Ker se odsotnost vnaša za en mesec nazaj, ji je bila odsotnost za maj vnesena pri plači za junij 2010, ki pa ji zaradi dopusta za nego in varstvo otroka ni bila plačana, zato je prišlo v juniju do negativnega izračuna v znesku 50,03 EUR in 20,83 EUR neto plače ter 29,20 EUR povračila stroškov za prehrano za 8 dni odsotnosti v maju 2010. Tožena stranka je 18. 11. 2010 podala vlogo za odpoved rednega delovnega razmerja, 19. 11. 2010 je izrabila presežek ur, od 22. 11. 2010 do 30. 11. 2010 in nadalje do 3. 12. 2010 pa je bila v bolniškem staležu, nato pa je do prenehanja pogodbe do dne 17. 12. 2010 izkoristila še preostali letni dopust. Zatem je tožena stranka predložila bolniške liste in izkazala bolniško odsotnost za celotno obdobje od 1. 12. 2010 do 17. 12. 2010. Ker je bil december 2010 zadnji mesec njene zaposlitve pri tožeči stranki, odsotnost za december 2010 pa je bila vnesena pred 17. 12. 2010 in ob dejstvu, da je za obdobje 1. 12. 2010 do 17. 12. 2010 tožena stranka izkazala bolniško odsotnost, kot izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (priloga A5), je nastal drugi negativni izračun v decembru 2010 za 127,42 EUR materialnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da materialnopravno podlago za odločitev o vrnitvi preveč izplačane neto plače in materialnih stroškov v skupni višini 177,45 EUR predstavlja 190. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ) , ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je zaradi izrabe dopusta za nego in varstvo otroka v mesecu maju 2010 prišlo do negativnega izračuna v mesecu juniju 2010 v skupnem znesku 50,03 EUR, kar je sodišče ugotovilo na podlagi plačilne liste za junij 2010 (priloga A2), zaradi bolniškega staleža v obdobju od 1. 12. 2010 do 17. 12. 2010 pa do negativnega izračuna v decembru 2010 za znesek 127,42 EUR, kar izhaja iz plačilne liste za december 2010, je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala to preplačilo na podlagi citirane določbe 190. člena OZ.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko tožeča stranka ta znesek sama pravočasno, pred izplačilom „vzela stran“, če je menila, da toženi stranki ne pripada, ter da je za to imela vsak mesece dovolj časa, od 3 do 5 dni. Tožeča stranka ne more, že zaradi samega obsega in števila obračunov, ki jih mora opraviti do izplačila plač vsem zaposlenim, za vse zaposlene v državni upravi čakati z obračunom plače povsem do konca meseca ter šele nato obračunati plačo, ko dobi podatke o bolniškem staležu, ter zatem do 5. v mesecu, oziroma, kot tožena stranka sama navaja, v določenih primerih do 3. v mesecu izplačati plačo vsem zaposlenim. Zato je pri toženi stranki uveden sistem obračuna plač, da se odsotnost, ki se ne more upoštevati in obračunati v tekočem mesecu, obračuna kot negativni znesek pri plači za naslednji mesec. Ker pa tega tožeča stranka ni mogla storiti v primeru tožene stranke, je utemeljeno zahtevala vračilo v sodnem postopku.

Tudi vse nadaljnje navedbe, ki se nanašajo na to, da bi lahko tožeča stranka že v sedmih mesecih pred vložitvijo tožbe ugotovila preplačilo oziroma drugače uredila to plačilo, niso utemeljene in ne vplivajo na drugačno odločitev od izpodbijane. Prav tako ni bistveno dejstvo, da je tožena stranka sedaj brezposelna, da ne prejema niti nadomestila niti socialne pomoči, saj gre za plačilo, ki ni odvisno od teh dejstev. Ker torej niso utemeljene tiste pritožbene navedbe, zaradi katerih se sme izpodbijati zamudna sodba, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 937/2012
• VDSS sodba Pdp 1101/2015
• VDSS sodba Pdp 414/2016