VDSS sodba Pdp 302/2014

Jedro

Tožnik je v tožbi navedel število neobračunanih in neplačanih nadur, obdobje, za katero te nadure vtožuje in opisal način izračuna vtoževanega zneska, zakonske zamudne obresti od neto zneska pripadajočih nadur pa je vtoževal glede na dan zapadlosti zadnje pripadajoče mesečne neto plače po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, je tožnikov tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obračun ter izplačilo vtoževanih nadur skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se VII. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

„VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati 1080 nadur v višini 9.572,73 EUR, odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila.“

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 474,43 EUR v 8 dneh od prejema sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I., II., III., IV., V. in VI. točki izreka zamudne sodbe, ki niso pod pritožbo, toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračuna in po odvodu dajatev izplača odškodnino, regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012, plači za oktober 2012 in november 2012 v zneskih, kot jih je tožnik oblikoval v tožbenem zahtevku, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V VII. točki izreka, zoper katero se pritožuje tožnik, je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za obračun 1080 nadur v višini 9.572,73 EUR, za odvod davkov in prispevkov in za izplačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila. V VIII. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 606,64 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper zavrnitev dela tožnikovega tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo nadur (VII. točka izreka izpodbijane zamudne sodbe) se pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da so bili tudi v zvezi s tem delom vtoževanega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Pritožba je bila namreč tudi v tem delu sklepčna. Tožnik je v 2. točki tožbe jasno zapisal, da je v času od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2012 opravil 1080 nadur, da so bile nadure odrejene z delovnim razporedom in da znašajo te nadure, upoštevajoč bruto mesečno plačo 1.200,00 EUR, skupaj 9.572,73 EUR. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik število nadur opredeliti po mesecih. Za izplačilo nadur zadostuje opisano obdobje, zamudne obresti pa tožnik uveljavlja šele od konca takšnega zatrjevanega obdobja, to je od 19. 12. 2012 dalje. Prav tako ni nikjer določeno, da mora tožnik pojasniti vsoto nadur. Na podlagi 318. člena ZPP mora tožnik zatrjevati dejstva o tem, koliko nadur je toženec dolžan plačati. To je tožnik storil. V tožbi je podal tudi izračun o tem, kako je do vtoževanega zneska prišel. Ker je bila tožnikova tožba v tem delu sklepčna, je sodišče prve stopnje tožnika tudi povsem neutemeljeno s sklepom opr. št. Pd 22/2013 z dne 24. 10. 2013 pozvalo na popravo tožbe v delu, ki se je nanašal na izplačilo nadur. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah smiselno uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve tožnikove tožbe izhaja, da je tožbeni zahtevek za obračun ter izplačilo vtoževanih 1080 nadur v višini bruto 9.572,73 EUR utemeljeval s tem, da je navedel, da je od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2012 opravil 1080 nadur. Te ure so mu bile odrejene z delovnim razporedom, ki je vsak mesec visel v pisarni zraven šanka, konec meseca pa so se ure prepisale na poseben obrazec in oddale v računovodstvo. Mesečni presežek ur je bil po njegovi trditvi razviden iz mesečnih razporedov, ki jih je priložil tožbi. Glede na to, da je imela tožena stranka kot glavno dejavnost registrirano dejavnost pod šifro 55.100 (dejavnost hotelov in podobno, nastan. obratov) je zanjo veljala Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Po 2. odstavku 65. člena citirane kolektivne pogodbe je bil za nadurno delo določen dodatek v višini 30 %. Tožnik je v nadaljevanju tožbenih navedb podal izračun, iz katerega jasno izhaja, da bi moral za 1080 nadur prejeti 9.572,73 EUR bruto (upoštevaje njegovo bruto plačo 1.200,00 EUR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi teh dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo zneska 9.572,73 EUR iz naslova opravljenih 1080 nadur. To pa pomeni, da je bila njegova tožba tudi v tem delu sklepčna. Tožnik je v tožbi navedel število neobračunanih in neplačanih nadur, obdobje, za katero te nadure vtožuje, v tožbi je opisal način izračuna vtoževanega zneska, zakonske zamudne obresti od neto zneska pripadajočih nadur pa je vtoževal glede na dan zapadlosti zadnje pripadajoče mesečne neto plače po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker so bili torej za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo vtoževanih nadur skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pritožbene stroške v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela zamudne sodbe tožniku priznalo stroške nagrade za sestavo pritožbe po tarifni številki 3210 ZOdvT v priglašeni višini 388,88 EUR, povečane za DDV (tarifna št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 474,43 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožena stranka tožniku povrniti v roku 8 dni po prejemu sodbe. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih v zvezi z odmerjenimi in priznanimi pritožbenimi stroški ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 394/2017
• VDSS Sodba Pdp 419/2017
• VDSS sodba Pdp 207/2013