VDSS sodba Pdp 373/2014

Jedro

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odpovedi ni obrazložila odpovednega razloga tako, kot to določa 2. odstavek 87. člena ZDR-1. Zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2013, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 10. 2013, ampak traja do 5. 5. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kot ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo izplačati plačo kot če bi delal, na tako izplačane plače obračunati in plačati davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo za mesec avgust in september 2013 in za mesec oktober in november 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (razvidni iz IV. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 386,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške sodne takse v višini 100,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka ter navaja, da tožnik ni bil nikoli odjavljen ter da je tožniku dne 6. 5. 2013 zavestno podaljšala pogodbo o zaposlitvi za eno leto na njegovo prošnjo, da ne bi izgubil dovoljenja za stalno bivanje v Sloveniji. To lahko potrdi tožnik sam in računovodja A.A.. Tožnik je zamolčal, da od 22. 7. 2013, ko mu je potekla bolniška odsotnost z dela za polni delovni čas ni prišel na delo niti za en delovni dan, kljub temu, da je bil po mnenju zdravniške komisije sposoben za 4 ure dnevno. Tudi po 30. 9. 2013, ko je bil tožnik sposoben za delo ni prišel na delo niti za en dan. Vse te navedbe lahko potrdi tožnik sam in veliko njegovih sodelavcev. V času njegove odsotnosti so bili plačani vsi prispevki in davki, nadomestilo za bolniško odsotnost v celoti in polna neto plača po pogodbi o zaposlitvi za oktober in november 2013, kljub temu, da ga ni bilo na delo. Tožnik kljub pozivu tožene stranke, da pošlje originalne bolniške liste, do danes tega še ni storil. Tožena stranka ga je skušala odjaviti novembra 2013, ker tožnik ni spoštoval njunega dogovora. Tožena stranka je verjela, da bo tožnik umaknil tožbo in je bila šokirana, ko je prejela zgoraj omenjeno zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve navedene v citirani določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče izpodbijane zamudne sodbe iz uveljavljanega pritožbenega razloga, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo, ker zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga sploh ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litikonstentacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oz. strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke, kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je ob uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil, materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, ko gre za kontradiktorno sodbo.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odpovedi ni obrazložila odpovednega razloga tako, kot to določa 2. odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ob ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, mu je priznalo delovno razmerje do 5. 5. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, torej do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost navedenih zahtevkov, pri čemer zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožba tožene stranka opozarja, da je bila sklenjena s tožnikom pogodba o zaposlitvi na njegovo željo ter, da tožnik po tem, ko mu je prenehala odsotnost zaradi bolniškega staleža, ni prišel na delo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno navajanje ne more biti sprejemljivo, saj se zamudna sodba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Ker niso bili podani razlogi, ki jih smiselno izpodbija tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbah 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 635/2014
• VDSS Sodba Pdp 981/2018
• VDSS sodba Pdp 594/2013