VDSS sodba Pdp 295/2014

Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodba o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Iz predloženega potrdila o opravičeni zadržanosti od dela in iz odločbe imenovanega zdravnika izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Zato ni bil podan odpovedni razlog neopravičene odsotnosti delavca z dela po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se III. točka izreka sodbe spremeni tako, da v celoti glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 19. 7. 2013 do 31. 12. 2013, priznati delovno razmerje, jo za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas od 19. 7. 2013 do 11. 9. 2013 izplačati nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, v višini 80 % od osnove, obračunano od mesečne plače v neto znesku 2.000,00 EUR, za čas od 12. 9. 2013 do 31. 12. 2013 pa nadomestilo plače, upoštevajoč mesečno neto plačo v znesku 2.000,00 EUR, od bruto zneska plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013, v bruto znesku 522,48 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo nadomestila plače za dan 18. 7. 2013 ter za čas bolniškega staleža do višine 2.000,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve je izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 2. 9. 2013 in je bila tožniku vročena dne 9. 9. 2013 nezakonita ter se razveljavi (I. izreka); da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013 in delovno razmerje pri toženi stranki nista prenehala dne 18. 7. 2013, temveč traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki gredo tožniku iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013 do 31. 12. 2013 (II. izreka); tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 18. 7. 2013 do 31. 12. 2013, priznati delovno razmerje, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu izplačati v denarju prejemke, do katerih je tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013, zlasti pa plače v mesečnem neto znesku 2.000,00 EUR, obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter od neto zneska obračunati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 522,48 EUR, od bruto zneska odvesti in plačati akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je zakonske zamudne obresti od neto plače za čas od vsakega 15. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec (III. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 463,30 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno zamudno sodbo (pravilno zoper izpodbijani del) vlaga pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se tožena stranka zaveda, da je zamudila z odgovorom na tožbo, vendar pa izpodbija navedeno zamudno sodbo iz razloga, ker je sodišče prve stopnje materialno zmotno presojalo pogoje za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Sodišče je napačno zaključilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče je v 7. točki obrazložitve v okviru tožbenega zahtevka iz naslova neizplačanih plač navedlo, da je sledilo tožbenim navedbam, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za mesečno neto plačo v znesku 2.000,00 EUR, zato je tožniku za sporno obdobje od 18. 7. 2013 do 31. 12. 2013 prisodilo zahtevane neto zneske. Takšna ugotovitev sodišča pa je protispisna in ni v skladu z dokazi, katere je predložil sam tožnik. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013, iz katere je razvidno, da znaša osnovna plača tožnika 783,66 EUR bruto na mesec. Trditev tožnika, da se je s toženo stranko dogovoril za plačo v znesku 2.000,00 EUR je neresnična in ni dokazno podprta. Res je, da je tožnik prejemal mesečno višji dohodek, ko je delal, kot je določena osnovna plača, vendar pa višji znesek rezultira dodatke kot so dnevnice. V prevozništvu je običajno, da se delavcu izplačujejo akontacije dnevnic vnaprej in da lahko delavec iz naslova dnevnic doseže višji mesečni dohodek, glede na to koliko dela. Sodišče je v tem delu neopravičeno sledilo navedbam tožnika, s tem pa storilo bistveno kršitev pravil postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da niso podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu, v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se zamudna sodba na podlagi določil 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožben zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oz. strinjanje z dejansko podlago, kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo pravilno vročilo toženi stranki ter je tožena stranka tožbo prejela s pozivom, v katerem je bila opozorjena, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen in da mora iz obrazložitve izhajati ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče je prejelo odgovor na tožbo tožene stranke dne 12. 11. 2013, medtem ko se je rok za odgovor na tožbo iztekel 7. 11. 2013, torej je tožena stranka odgovor na tožbo vložila prepozno in ga zato sodišče upravičeno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so zaradi odsotnosti odgovora na tožbo tožnikove trditve podane v tožbi resnične, pri čemer niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe, v okviru tožbenega zahtevka iz naslova neizplačanih plač navedlo, da je sledilo tožbenim navedbam, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za mesečno neto plačo v znesku 2.000,00 EUR, saj je tožeča stranka sama kot dokaz predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 4. 2013 iz katere je razvidno, da znaša osnovna plača tožnika 783,66 EUR bruto na mesec. Tožnik je v tožbi navedel, da sta se s toženo stranko ustno dogovorila za mesečno plačo 2.000,00 EUR neto, ob upoštevanju, da je tožnik opravljal delo prevoznika in ni imel običajnega delovnega časa 40 ur tedensko ter da je bil napoten na delo v tujino, kjer je opravljal delo po 16 ur ali več na dan. Glede na tožnikove trditve v tožbi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so zaradi odsotnosti odgovora na tožbo, tožnikove trditve v tožbi resnične, pri čemer tudi niso v nasprotju z predloženimi dokazi (pogodba o zaposlitvi) in niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da niso podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določeni v 4. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). Tožena stranka je tožniku dne 9. 9. 2013 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela od 19. 7. 2013 dalje. Iz predloženega potrdila o opravičeni zadržanosti od dela (priloga A2) in odločbe imenovanega zdravnika z dne 28. 7. 2013 (priloga A3) pa izhaja, da je bil tožnik od 19. 7. 2013 do 11. 9. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, zato ni bil podan odpovedni razlog neopravičene odsotnosti delavca z dela. Tožnik je bil v spornem obdobju namreč začasno nezmožen za delo, zato je bila njegova odsotnost z dela opravičena in niso obstajali razlogi, skladno s 109. in 110. členom ZDR-1.

Ker je tožena stranka kršila postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, določen z ZDR-1 in ker niso obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2013 nezakonita ter jo je razveljavilo. Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 18. 7. 2013 temveč traja z vsemi pravicami in obveznostmi do 31. 12. 2013, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas.

Sodišče prve stopnje pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, ko je v III. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati plače v mesečnem neto znesku 2.000,00 EUR, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je v tožbi navajal in hkrati predložil bolniški list, da je bil v času, od 19. 7. 2013 do 11. 9. 2013, v bolniškem staležu, zato tožnik za to obdobje ni upravičen do izplačila plače temveč do nadomestila plače za čas bolniškega staleža v skladu s 137. členom ZDR-1.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo III. točko izreka tako kot glasi, za kar je imelo pravno podlago v 5. alineji 358. člena ZPP.

Tožena stranka v skladu z 41. členom ZDSS-1 trpi svoje stroške pritožbenega postopka, ne glede na izid spora, glede na to, da gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1561/2014
• VDSS sodba Pdp 102/2015
• VDSS sklep Pdp 330/2016