VDSS sodba Pdp 248/2014

Jedro

Delavec lahko uspešno uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le v primeru, da je predhodno (ali sočasno) ugotovljeno, da med njim in delodajalcem obstaja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. V primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR to stori le s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da mu je predhodna pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati (v primeru odpovedi bila nezakonito odpovedana). Tožnik takšnega zahtevka ni postavil, zato za čas po dejanskem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne more uspešno iztožiti neizplačanih plač, saj je upravičenost za njih pogojena z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od avgusta 2012 do decembra 2012 od bruto plače v višini 770,00 EUR mesečno obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. za plačo prejšnjega meseca, mu povrne potne stroške od avgusta 2012 do vključno decembra 2012 v višini 610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2013, mu povrne stroške prehrane med delom za isto obdobje v višini 673,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2013, od bruto zneska regresa za letni dopust v letu 2012 v višini 381,53 EUR obračuna akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013, od bruto zneska plač v višini 2.400,00 EUR obračuna in za tožnika plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2013, od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 195,91 EUR obračuna akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2013, mu povrne stroške postopka v višini 323,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka I izreka). Zavrnilo je višje zahtevke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, višji obrestni zahtevek in zahtevek za plačilo 7.200,00 EUR bruto iz naslova plač od vključno aprila 2013 do vključno decembra 2013 (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane zamudne sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnik 1. 4. 2013 ugotovil, da ga je tožena stranka 29. 3. 2013 odjavila iz zavarovanja, tožbo pa je vložil 29. 4. 2013, torej znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, zaključki sodišča pa niso v skladu z nesporno ugotovljenimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik 1. 4. 2013 seznanjen s tem, da ga je tožena stranka odjavila od zavarovanja, hkrati pa šteje, da je sodno varstvo zahteval po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je očitno napačno izračunalo potek roka za sodno varstvo. V obrazložitvi sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, kdaj je bilo sodno varstvo zahtevano, kar pomeni, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sicer pa sodišče prve stopnje, glede na razloge, ki jih navaja, tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi tožbo moralo zavreči, kakor je bilo odločeno v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 840/2012. Izpodbijana zamudna sodba je napačna tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas do 31. 12. 2013 in da je tožena stranka enostransko in samovoljno prekinila pogodbo o delovnem razmerju. Tožena stranka je glede trajanja delovnega razmerja kršila pogodbo o zaposlitvi, saj je bilo tožniku delovno razmerje zagotovljeno do 31. 12. 2013. Tožnik zato niti ne potrebuje posebne materialnopravne podlage (reintegracijskega zahtevka) za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. V takšnem primeru se uporabljajo pravila civilnega prava, ta pa za kršitev pogodbe določajo odškodninsko odgovornost. Tožnik smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

S pritožbenim zatrjevanjem, da v izpodbijani zamudni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je bilo sodno varstvo zahtevano, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa datum vložitve tožbe sploh ni odločilno dejstvo v tem sporu. Tožnik nekorektno prikazuje, da sodišče prve stopnje šteje, da je bila tožba vložena prepozno. Iz izpodbijane zamudne sodbe kaj takšnega ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zgolj to, da tožnik v 30 dneh, po tistem, ko je izvedel, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja, ni zahteval sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tožbo v tem sporu sicer vložil znotraj 30 dnevnega roka od kar je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, vendar s tožbo ni zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le plačilo neizplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer se del terjatev nanaša tudi na čas po dejanskem prenehanju delovnega razmerja, to je za čas po 29. 3. 2013. Navedeno pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožbena navedba, da sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP podani, ker so razlogi izpodbijane zamudne sodbe nejasni, zaključki sodišča pa niso skladni z nesporno ugotovljenimi dejstvi, pa pomeni le delno pravilno povzemanje abstraktnega zakonskega opisa obeh kršitev. Tožnik pritožbenega očitka z ničemer ni konkretiziral. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnilni del izpodbijane zamudne sodbe so povsem jasni in razumljivi, pa tudi materialnopravno pravilni. Pritožbeno sodišče na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani zavrnilni del zamudne sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek sodbe je povsem razumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Izpodbijana zamudna sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnik bi v pritožbi zato moral konkretno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin in samimi temi listinami, česar pa ni storil. Zaradi navedenega pritožbenega očitka o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ni možno preizkusiti.

Tožnik zavrnilni del prvostopenjske zamudne sodbe izpodbija iz „vseh pritožbenih razlogov“, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa drugi odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno pomeni, da ni možno upoštevati pritožbenih navedb, ki pomenijo uveljavljanje tega pritožbenega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 7.200,00 EUR bruto iz naslova plač za čas od vključno aprila 2013 do vključno decembra 2013. Ob ugotovitvi, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper dejansko prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo 29. 3. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanja, sodišče prve stopnje dejansko ni imelo pravne podlage, da tožniku dosodi plače za čas po 29. 3. 2013. Tožnik bi izplačilo plač za navedeno obdobje od aprila do decembra 2013 lahko uspešno vtoževal le v primeru, če bi pravočasno, to je v 30 dneh, od kar je izvedel za odpoved (iz tožbi priloženih listin je razvidno, da je bilo to 1. 4. 2013), vložil tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne zadošča, da je tožnik v tem roku vložil tožbo, s katero je zahteval le izplačilo plač in drugih prejemkov za ves čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožnik se je zavedal, da mu je tožena stranka dejansko prekinila delovno razmerje, saj je to v tožbi izrecno zapisal, vendar pa zahtevka v tej smeri ni postavil. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 277/2009 z dne 25. 10. 2010 zavzelo stališče, da delavec lahko uspešno uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le v primeru, da je predhodno (ali sočasno) ugotovljeno, da med njim in delodajalcem obstaja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. V primerih predhodnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko na podlagi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) to stori le s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da mu je predhodna pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati. Tožnik takšnega zahtevka ni postavil, zato za čas po dejanskem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne more uspešno iztožiti neizplačanih plač, saj je upravičenost za njih pogojena z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja. Enako pa velja glede višjega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013, ki ne upošteva dejstva, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z 29. 3. 2013, zaradi česar je tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je zahtevek za plačilo plač ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja do 31. 12. 2013 in za plačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013 (brez upoštevanja dejstva, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo 29. 3. 2013) utemeljen na odškodninski obveznosti tožene stranke, ker je ta enostransko kršila pogodbo o zaposlitvi (očitno s tem, da jo je dejansko prekinila pred časom, za katerega je bila sklenjena). Tožnik pri tem spregleda, da je glede na zakonsko ureditev delovnega razmerja tako obstoj delovnega razmerja, kot obstoj pravic in obveznosti delovnega razmerja vezan na sklenitev oziroma obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Če ta pogodba preneha (lahko tudi zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, kar naj bi se zgodilo v tem primeru), potem delavec lahko doseže ugotovitev obstoja delovnega razmerja le na podlagi tožbe, vložene v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR in s tem pridobi tudi pravno podlago za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja (pravico do plače, regresa za letni dopust itd.). Vprašanja obstoja delovnega razmerja ni možno obravnavati kot nekakšno predhodno vprašanje v zvezi z odškodninskim zahtevkom po splošnih določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kot zmotno meni tožnik.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje sporni del tožbenega zahtevka lahko kvečjemu zavrglo, kar naj bi izhajalo iz sodne prakse, razvidne iz sklepa opr. št. Pdp 840/2012 z dne 7. 2. 2013. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postavil. Če pa bi tožnik tak zahtevek postavil v tožbi, vloženi dne 29. 4. 2013, bi bila tožba na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravočasna. Razen tega sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo, da bi bila tožba vložena prepozno, temveč je le ugotavljalo, da tožnik zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja sploh ni postavil.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013. Tožnik je bil v obeh letih upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo le sorazmerni del obeh regresov za letni dopust, višji zahtevek pa je pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je zavrnilo višji zahtevek iz naslova plačila zamudnih obresti od dosojenih neizplačanih plač. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da se plače izplačujejo 18. v mesecu za pretekli mesec, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se zakonske zamudne obresti obračunavajo že od 15. v mesecu za plačo preteklega meseca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 470/2012
• VDSS sodba Pdp 204/2013
• VDSS sodba Pdp 297/2013