VDSS sodba Pdp 143/2014

Jedro

Tožena stranka tožnici ni izplačala plače za vtoževano obdobje niti stroškov za prehrano in prevoz in niti regresa za letni dopust za sporno leto, zato je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanih zneskov utemeljen. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka zatrjuje, da tožnici ne dolguje ničesar, niti plače niti stroškov za prehrane in prevoz niti regresa za sporno leto, ker naj tožnica v tem obdobju ne bi bila več zaposlena pri toženi stranki, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ni presojalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki:

- obračunati in izplačati neizplačane plače za mesec januar in februar v zneskih 763,06 EUR mesečno, od navedenih (bruto zneskov) odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila za plačo za januar in od 19. 3. 2013 do plačila za plačo za februar 2013 (I. točka izreka sodbe);

- plačati stroške za prehrano v znesku 84,46 EUR ter stroške za prehrano v znesku 103,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila (II. točka izreka sodbe);

- plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti davek ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2013 do plačila ter sorazmerni del regresa za leto 2013 v bruto znesku 127,18 EUR, od tega zneska odvesti davek ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila (III. točka izreka sodbe), vse v 15 dneh, pod izvršbo ter

- povrniti stroške postopka v znesku 190,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega 15 dnevnega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da odločitvi sodišča prve stopnje ugovarja v celoti, saj tožena stranka tožnici ne dolguje ničesar, zlasti ne plače, stroškov za prehrano in prevoz za januar in februar 2013, saj v letu 2013 A.A. ni bila več zaposlena pri podjetju B. d.o.o.. Prav tako tožena stranka tožnici ne dolguje regresa za letni dopust za leto 2012. Navaja še, da razen sodbe v tej zadevi tožena stranka ni prejela ničesar.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Iz podatkov v spisu izhaja, da vročevalec sodnega pisanja – tožbe s pozivom za odgovor ni mogel osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo 20. 8. 2013 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožena stranka pošiljke v predpisanem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 5. 9. 2013. Vročitev je bila torej opravljena v skladu s pravili o vročanju, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnica uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ker ji tožena stranka ni izplačala plače za januar in februar 2013 niti stroškov za prehrano in prevoz in niti regresa za letni dopust za leto 2012 oziroma sorazmernega dela regresa za leto 2013.

S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka zatrjuje, da tožnici ne dolguje ničesar, niti plače niti stroškov za prehrane in prevoz niti regresa za leto 2012, ker naj tožnica v januarju in februarju 2013 ne bi bila več zaposlena pri toženi stranki, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudne sodbe iz tega pritožbenega razloga ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ni presojalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče pripominja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem delovnega razmerja med pravdnima strankama v obdobju od 3. 5. 2012 do 2. 3. 2013 pravilne, saj jih potrjujejo listine v spisu, ki jih je skupaj s tožbo predložila tožnica (iz odpovedi delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 31. 1. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici, izhaja, da se je odpovedni rok 30 dni zaključil 2. 3. 2013).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1647/2014
• VDSS sodba Pdp 1646/2014
• VDSS sodba Pdp 1648/2014